Sredin dan se je zame začel bolj zgodaj, saj sem si že ob dveh ogledal nastop hrvaških death metalcev Infernal Tenebra, ki žal niso bili preveč navdihujoči. Dobri zvočni pogoji so zelo težko skrili občasne napake, ki so se pripetile predvsem pri zapletenih tehničnih vložkih in dajali so občutek, da se s težavo prebijajo skozi svoj material. Mogoče so imeli le slab dan, ampak publike niso ravno najbolj navdušili. (t: David)
Na drugem odru so svoj ambientalni black metal z optimističnim prizvokom predstavili italijanski Blaze of Sorrow, ki v svojem maternem jeziku prepevajo o naravi in iskanju sebe. Skupina je bila nekaj let solo projekt, leta 2011 pa se je glavnemu akterju Petru pridružil bobnar Nicolò in od tedaj ustvarjata kot dvojec, v živo pa igrata s session glasbeniki. Prikazali so izvrsten nastop, žal pa zaradi zgodnje ure pod odrom ni bilo veliko ljudi. (t: David)
Nekaj po treh pa se je na velikem odru začel program, ki ni bil najbolj všeč podpornikom gibanja za otroke in družino, saj so sledili nastopi Aborted in Dying Fetus. Prvi so nas letos že obiskali v Ljubljani, ko so se s Kataklysm in Septic Flesh ustavili v Kinu Šiška, v Tolminu pa so nazadnje igrali dve leti nazaj, ko so na malem odru uprizorili enega izmed najboljših nastopov na festivalu. Predstavili so nam nekaj skladb iz svojega najnovejšega, devetega, studijskega albuma naslovljenega Retrogore, ki so ga izdali aprila. Kot smo od Belgijcev že vajeni so svoje opravili brez napak, poskrbeli so za masaker pod odrom in kljub dežju in zgodnji uri kar dodobra napolnili prizorišče. (t: David)
Sredin dan za slovenske nastope se je začel z Metliškimi death metalci Sarcom na manjšem odru. Dokaj solidno izpeljan nastop, vendar na žalost res brez kakšnih večjih presežkov. Smatramo, da bi skupina ob kasnejši uri in z nekaj več energije na odru pred oder privabila več ljudi, tako pa je le peščica spremljala nastop na klopeh pred odrom. Vse skupaj je dajalo smešen občutek obiska pri pouku. Z energijo na odru je občasno presenetil le pevec, ostali člani pa so bili dokaj statični. Presežek je viden le v dobrem bobnarju in na momente pevcu, kateremu pa gre zameriti precej linearen vokal. (t: Klemen)
Aborted so na glavnem odru zamenjali Pro pain, ki je bila sodeč po publiki dobro pričakovan ameriški band, ki sami sebe uvrščajo v heardcore metal žanr. Zasedba štirih, ki imajo za seboj že kar konkretno kilometrino, vsaj sodeč po izdanih albumih. Alfa in omega banda je jasno vokalist in basist Gary Meskil, ki je obenem tudi še edini ustanovni član zasedbe, saj so se ostali v trenutni zasedbi pridužili konkretno kasneje. V enem stavku? Odličen nastop, ki bi si po našem mnenju defenitivno zaslužil tudi kakšno uro kasneje. Band deluje izjemno uigrano in vsaka pozicija na bendu svoje dele opravi kot je potrebno, tako da je težko katerega prav posebno izpostaviti. Konkretni rifi, usklajena ritem sekcija, odlične solaže in trden vokal brez popuščanja. Brez dvoma zasedba, ki si je v bodoče še želimo. Band je trenutno v predstavljanju komadov z zadnjega albuma iz letošnje izdaje z naslovom “Foul taste of freedom” izdanega pri založbi Steamhammer. (t: Klemen)
Drugi bend, ki ni največji oboževalec človeških plodov so marylandski Dying Fetus. Enako kot Aborted so Američani kar redni gostje na slovenskih tleh. Odigrali so nam svoje najbolj znane skladbe in »Induce Terror« iz svojega prihajajočega albuma, ki bo izšel februarja naslednje leto. Bend se od žanrskih kolegov razlikuje po tem, da ga sestavljajo zgolj trije glasbeniki in zveni tako, kot da bi jih bilo vsaj dvakrat toliko. S svojo izjemno kompleksno mešanico death metala in slam/grind breakdownov kljub »zrelim« letom (John Gallagher jih je letos dopolnil 44) brez težav prekašajo veliko večino mlajših skupin. (t: David)
Razmeroma sveža nemška heavy metal zasedba Gloryful je nekaj čez 18.00 uro začela publiko polniti z potrebno energijo vrhuncev večera. Band, pri katerem je že ob prvih komadih jasno kak bi bil njihov odgovor na vprašanje koga si štejejo med idole. Prepričani smo, da bi bil odgovor Iron maiden, saj enostavno prepogosto sledijo tako v glasbi kot v sami oderski prezenci. Nastop ni bil slab, kakih večjih presežkov pa prav tako nismo slišali, ravno zaradi zgoraj omenjenih preveč očitnih kopiranj. (t: Klemen)
Rossomahaar so nastopili naslednji za Gloryful in pred nastopom nas je zanimalo, kako bo v bistvu slišati njihova mešanica folk-thrash-black metala. Na žalost kaj bolj pozitivnega ne moremo napisati. Mogoče bi bilo bolje slišati samo njihovo izvedbo thrash in black brez primesi folk flavte, saj enostavno ni sodila k bandu. V nastop Ruska štiričlanska zasedba vloži potrebno energijo in na odru niso le statisti. Prebavljivo. Ne pa tudi nekaj, kar bi nam ostalo v spominu. Pustimo jim čas vendar glede na 11 letni obstoj, bi od njih pričakovali več. (t: Klemen)
Na glavnem odru so za odmor od brutalnega death metala poskrbeli Graveyard. Švedi so že nekaj let pod okriljem založbe Nuclear Blast, ki s skupinami kot so Kadavar, Blues Pills in novimi Opeth nekako spet oživlja glasbo značilno za 60. in 70. leta. Vse omenjene skupine so v zadnjih dveh letih v Tolminu tudi prikazale odlične nastope, Graveyard pa temu niso bili izjema. S svojo mešanico psihadeličnega rocka, bluesa in občasnimi bolj razgibanimi inserti so v svojih prijetnih ritmih zibali kar zelo številčno množico oboževalcev in radovednežev. Definitivno priporočam ogled kakšnega njihovega nastopa, ko bodo spet prišli v naše kraje. (t: David)
Sledila je brez dvoma najbolj pričakovana Slovenska zasedba dneva, če ne kar festivala. Škofjeloški thrash metalci Sarcasm so že dobro pozano slovensko metal ime. Kljub menjavam v zasedbi so ostali na nivoju. Kot zadnja sprememba se je v letošnjem letu pojavil pevec Grega Čadež (Rise), ki se v bandu še kali, ampak je kljub temu svojo vlogo dobro odigral. Konstantno odrsko energijo vseh članov je dopolnil prav on še z dobrim animiranjem konkretno polne publike pred odrom in jih spravil celo v moshpit. Zasedbe ne gre grajati, saj delujejo odlično usklajeno, presežek pa je v bobnarju Alešu Korošcu. Svoj dolgoletni obstoj na sceni so najavili z prihajajočim koncertom ob obletnici. V ta namen so se jim je na odru pridružili še nekdanji člani Aleša in Sandi na basu, ter Tomi na kitari. Sarcasm so pričakovani pustili odličen vtis in ne dvomimo v kvalitetno izpeljano obletnico. Vsaj priprava jim očitno več kot dobro gre od rok in ust. Vsaj sodeč po odzivu publike sta izstopali skladbi Crematory in Something to believe. Tako je bil to odličen uvod v prve zvezde večera na velikem odru Napalm Death. (t: Klemen)
Na glavnem odru je znova prišel čas za glasno glasbo in blast beate. Če sem bolj natančen - zelo glasno glasbo in ogromno blast beatov. Legendarni grind pionirji Napalm Death so prinesli kaos in anarhijo. V publiki je bilo možno videti ogromno raznolikih dejavnosti, od klasičnega slemanja in moshanja, vse do conga vlakcev in skupinskega plesanja macarene. Kljub temu, da se Barney približuje petdesetim, ima še vedno energijo jeznega najstnika in je res odličen frontman. Med pavzami seveda ni manjkalo njegovih družbenokritičnih komentarjev, ki so bili vsakič deležni glasnega aplavza. (t: David)
Nastop že mnogokrat videnih nemških thrash velikanov Kreator sem tokrat izpustil, saj so na drugem odru nastopali ameriški death metalci Misery Index, ki sem si jih želel ogledati predvsem zaradi tega, ker njihov bobnarski stolček zaseda Adam Jarvis. Po odličnih performansih, ki so jih uprizorila Ken Bedene (Aborted) in Trey Williams (Dying Fetus), me je zanimalo, kako se bo odrezal še tretji bobnar death metalske trojice. Odgovor: Živalsko. Nastop Misery Index se lahko preprosto povzame z besedami »šus v faco« in z odličnim izborom komadov so povzročili totalno razdejanje in smiselno zaključili brutalni del programa. Definitivno priporočila vredno. (t: David)
Na glavnem odru pa je sledil nastop nemških Die Apokalyptischen Reiter, ki so se žal izkazali za prvo večje razočaranje festivala. Mogoče je bilo za to krivo dejstvo, da je bila rdeča nit dneva death metal, ali pa to, da kamorkoli sem se obrnil so okrog mene stali Nemci s pivi za 5 €, vendar prave energije v zraku preprosto ni bilo čutiti. Sicer zelo dobro odigran material je postajal čedalje bolj predvidljiv in repetitiven in žal skupina ni pustila najboljšega vtisa. Po takem dnevu bi si lahko na glavnem odru želeli malenkost bolj razgibanega zaključka. (t: David)
Nastop Nemcev nisem utegnil pogledati do konca, saj so se Kreator pred njimi kar konkretno zavlekli in že po nekaj skladbah je ura bila ena, ko so na drugem odru začeli igrati Secrets of the Moon. Zelo težko jih je žanrsko opredeliti, če pa bi nekako sintetizirali vse njihove zvočne elemente lahko zaključimo le to, da gre za (eksperimentalni) black metal, ki ni istega tipa kot npr. Marduk ali Dark Funeral, ampak bolj počasne, temačne narave. Odzivi s strani poslušalcev so bili mešani, saj so si, kot že prej omenjeno, verjetno želeli zaključka v podobni noti kot je bil celoten dan pred tem. Tako je še en festivalski dan prišel do svojega konca in ostala sta nam le še dva, kratka dneva. (t: David)
besedilo: David Bordon & Klemen Udovč
na vrh