Že štirinajsto leto zapored je črnina preplavila Tolmin in temni oblaki so zastrli nebo, saj je znova napočil čas festivala Metaldays.
Tisti, ki smo bili v kampu že od petka, smo spremljali kolonizacijo sotočja. Sonce je žgalo in temperature čez dan so bile na meji neznosnega. Letošnja edicija je doživela največji zgodnji vsip do sedaj, saj so površine za kampiranje v gozdu dajale vtis, da so polne že v soboto, do nedelje zvečer pa je gozd zgledal kot ogromna partija tetrisa, saj so šotori zasedali vsak možen kotiček.
Prejšnji dve leti je v soboto pred festivalom na drugem odru potekal Tmin Rock, uradni »warm up« koncert, na katerem so nastopale neuveljavljene skupine in cover bendi. Daljšo, šestletno tradicijo pa so imeli pr'Črvu, kjer je bil vikend namenjen druženju na prostem ob glasbeni spremljavi lokalnih skupin. Na istem mestu sedaj stoji Gostilna Pri Noni, in nona na žalost ni gostila nobenega koncerta. Upam, da bo naslednje leto stavek: »Gremo na Metaldays warm-up k Noni!« kaj drugega kot le šala.
Programski del prvega dne so na glavnem odru letošnjega Metaldays festivala odprli Zix, doma iz Bejruta (Libanon) in poskrbeli, da je prva publika začela prihajati iz svojih šotorov, najbolj »pridni« pa z plaže. Na vročem soncu je pet članska zasedba solidno ogrela sicer ne pretirano publiko. Dokaj dober vokal pevke Maye pa ni spremljal kak presežek ostalih članov na inštrumentih. Brez večjih presežkov za začetek, tako da bi mogoče več dosegli za začetek na manjšem odru, kjer bi jih opazilo več ljudi na odhajanju s plaže. (t: Klemen)
Nasledili so jih katalonski folk metalci Drakum, ki so na festivalu tudi cel teden kampirali. Krstilni nastop je bil vse drugo kot samo simboličen, saj nas je med njihovim koncertom nebo krstilo s prvo dežno nevihto. Oktet se za dež sploh ni zmenil in je mirno nadaljeval svoj nastop, publika pa je veselo rajala v neurju, kljub zgodnjim popoldanskim uram. Drakum so poskrbeli za odlično zabavo in prisotni so bili vidno navdušeni. (t: David)
Na manjšem odru so po dveh precej divjih bendih nastopili Irski folk metalci z zanimivim imenom Na Cruithne. Skupina je za seboj v Tolmin očitno privabila kar nekaj privržencev, saj so njihove oboževalke z veseljem zagrete metalce z modro barvo ustvarjale po telesih mimoidočih. Očitno so primesi folka pri publiki izredno dobrodošle, saj se je kljub rani uri nastopa zbralo presenetljivo veliko ljudi. Sam nastop je bil kvaliteten, z jasno vidno podobo irske narodne glasbe, povezane s solidnim trdim vokalom glavnega pevca. Kot se Irsko narodno glasbo spodobi so seveda poleg klasičnih metalskih inštrumentov vključili še flavto in violino, prav violinistka pa je tempo nastopa komad pred koncem ublažila z nežnim solo petjem. Simpatična skupina vredna ogleda. (t: Klemen)
Na glavnem odru so jih nasledili nemški death metalci Deserted Fear. Skupina ostaja zvesta starim preverjenim receptom svojih idolov in nam ne ponudi nič inovativnega, kar pa igrajo, odigrajo suvereno in brezkompromisno. Med njihovim nastopom se je deževje umirilo, nebo pa je ostalo oblačno, kar je omogočilo efektivno uporabo luči na odru, ki so v kombinaciji z odličnim zvokom nastopu še nekaj dodale. Pevec nam je ob štirih popoldan zmedeno zaželel lahko noč, kar priča o tem, da je bilo zunaj res temno. (t: David)
Slovenske nastope so na Metaldays letošnje leto otvorili gotski doom metalci Sabaium, katerim je bil to že tretji nastop v Tolminu. Štajerska šest članska zasedba ima za seboj že kar nekaj let izkušenj in tako so več kot solidno izkoristili svoj čas na Metaldays. Usklajeni rifi obeh kitaristov se odlično sovpadajo z prehodnim vokalom pevca Milka, ki je prav to mesto prestopil iz bobnarskega mesta. Očitno je le temu botroval na videz nekoliko nesiguren nastop in tudi sam bend bi lahko pokazal malenkost več energije na odru. Splošna ocena nastopa pa ni slaba. Upamo, da jih na Metaldays vidimo tudi v prihodnje. (t: Klemen)
Za njimi so nastopili Hackneyed, ki po desetih letih ustvarjanja zaključujejo svojo kariero z evropsko festivalsko turnejo. V Tolminu so nastopili brez originalnega bobnarja in kitarista, nadomestila pa sta ju dva nova člana, ki sta zvadila ves material v zgolj enem tednu. Glede na okoliščine so svoj nastop izpeljali presenetljivo solidno. Nekaj napak je seveda bilo slišati in kvaliteta nastopa je nihala iz skladbe v skladbo, Hackneyed pa pesti podobna težava kot bend pred njimi - niso ravno inovativni, zaradi slabše odigranega seta pa so bili odzivi bolj medli. (t: David)
Naslednji na vrsti so bili izraelski orientalski progresivci Orphaned Land, ki so pod odrom zbrali kar veliko množico privržencev. Njihovo sporočilo je bilo kristalno jasno in direktno - »All is one«. Vsi smo ena družina, nacionalne in verske razlike ne bi smele povzročati nestrpnosti, ampak bi vsi morali sprejemati različnost ljudi, ki nas obdajajo in obstajati kot enotna celota. Zvok je bil odličen, melodična spremljava nas je popeljala v bližnji vzhod in energije je kopnelo, saj so vsi prisotni večino koncerta poskakovali ali izvajali trebušni ples. Med odpevi se je odličnemu vokalistu pri petju pridružil kar celoten bend, ki je s publiko prepeval himne o bratstvu in enotnosti. Prijetna popestritev programa z ogromno optimizma nam je vsem dala še dodaten zagon na začetku festivala. (t: David)
Pred nastopom večjih imen na glavnem odru so nekaj čez 18.00 uro na manjšem odru nastopili ameriški sludge metalci North. Skrajno resen nastop tri-članskega benda s konkretnim vokalom basista Evan-a sicer na manjši oder ni pripeljal večjega števila publike. Kljub temu so se North dobro izkazali. Brez večjih presežkov. Nastop od začetka do konca praktično na istem tempu brez nepotrebnih zahvaljevanj in podobnih vložkov med komadi. Sicer brez soliranja izstopa predvsem kitarist Matthew Mutterperl. Primerna ura za nastop skupine pred prihodom večjih imen na glavnem odru. (t: Klemen)
Nekaj pred sedmo uro pa so na glavnem odru stvari postale nekoliko bolj resne, saj je prišel čas naših sosedov, Italijanov Fleshgod Apocalypse, znanih tudi kot »Septic Flesh na steroidih«. Skupina ne potrebuje nikakršne predstavitve, saj je že nekaj let med vodilnim silami death metal scene, letos pa so Italijani izdali nov album - King. Prva je na oder stopila spremljevalna soprano vokalistka, ki je z ogromno palico udarjala po odru in tresla cel kamp, nato so pa se pojavili še ostali člani zasedbe v značilnih razpadajočih plemiških oblekah in gledališka predstava se je začela. Odigrali so izbrane skladbe svojih zadnjih treh albumov in nad videnim in slišanim smo bili vsi kar zelo navdušeni. Mogoče je bil zvok na trenutke zaradi prenasičenosti rahlo nerazločen in sopran malenkost pretih, je pa nastop sam po sebi nekaj kar bi nujno priporočal vsem, saj gre za unikatno zmes simfoničnega death metala, teatralnosti in italijanske kulture. (t: David)
Po nastopu Italijanov sem se prvič letos odpravil proti drugemu odru, kjer so nastopili ameriški post-metalci Rosetta, ki so bili na evropski turneji z North in so na Metaldays odigrali predzadnji nastop. Navdušen sem bil že v trenutku, ko sem stopil pod oder, saj je bil zvok mnogo boljši kot lansko leto, kar je obetalo odlične pogoje za nastope nosilcev drugega odra. Skupina je svoje delo opravila z odliko, saj je bilo vse, od zvoka, luči, prezence na odru in dodelanih prehodov med agresivnimi in ambientalnimi deli, tako, kot bi moralo biti. Očitno zelo dobro vedo kaj delajo, saj je končni produkt nekaj kar se res splača pogledati. (t: David)
Najbolj znana imena prvega dne Metaldays 2016 so na glavnem odru po odličnem nastopu Italijanov Fleshgod Apocalypse prevzeli ameriške staroste Sacred Reich. Glasni in med publiko očitno dobro poznan bend. Mešanica heavy in thrash metala s tri desetletja dolgim pedigrejem očitno več kot dobro vedo kako animirati publiko, katera ni popuščala niti med krajšim nalivom dežja. Na splošno kvaliteten nastop, kjer izstopa predvsem lead kitarist Wiley Arnett in pa pevec/basist Phil Rind. Stara šola je ponudila publiki tisto po kar je prišla. Bend, ki je pred kratkim pojasnil, da nimajo v planu lansirati novega materiala še nekaj časa, se lahko še naprej tako kvalitetno »šlepa« na stare uspešnice. Konkreten moshpit in pa stage dajvanje sta bila dokaz odličnega nastopa. (t: Klemen)
Med nastopom Sacred Reich in Dark Funeral na glavnem odru, so manjšega nekaj po 21.00 uri zasedli Američani Battlecross. Extreme metalci, ki so svojo zvok označili za »blue collar thrash metal« so bili dejansko konkretna energijska bomba za publiko. Nastop pet članske zasedbe je bila kvalitetna doza konkretnega razpona pevca Kyla, odlične ritem sekcije s presežkom bobnarja in striktnih kitarskih rifov. Vse skupaj so zapakirali in postregli publiki še z dinamičnim nastopom, ki bi jim ga lahko zavidala marsikateri bend tega dne. Rezultat se je pokazal na publiki, ki jo je bend konkretno napolnil z energijo pred naslednjimi nastopajočimi. Battlecross si z lahko zaslužijo mesto tudi na glavnem odru saj z pridobivanjem publike s svojim nastopom ne bi imeli težav. Defenitivno eno boljših presenečenj tega dne in želimo si, da Battlecross še vidimo v Tolminu. (t: Klemen)
Nad Metaldays je padla noč in iz globin pekla so na oder stopili Dark Funeral. Švedi so letos z novim vokalistom izdali album naslovljen Where Shadows Forever Reign, ki nedvomno sodi med najboljše izdaje letošnjega leta. Slabo polovico set liste so sestavljale skladbe prav iz tega albuma, drugo, dobro polovico, pa je sestavljal material iz vseh prejšnjih plošč. Rezek, glasen zvok instrumentov, ki je bil marsikomu preprosto preveč, je bil odlična podlaga za Heljarmadrov demonski vokal in Dark Funeral so nas popeljali v ekstremne globine pekla in temačnega black metala. Absolutno niso varčevali z blast beati, kriki v čast Luciferju in neverjetno hitrimi riffi, odzivi publike so bili izjemno pozitivni in festival se je začel s še boljšo noto kot bi lahko pričakovali. (t: David)
Ponedeljkovi nosilci glavnega odra pa so bili ameriški Testament. Skupina je že vsem zelo dobro znana, nazadnje so v Tolminu nastopili na zadnjem Metalcampu leta 2012, tokrat pa so z zelo podobnim izborom skladb zveneli mnogo boljše, predvsem zaradi tega, ker je bil vokal veliko bolj razločen v splošnem miksu. Koncert je bil izpeljan brez napak, Chuck je konstantno spodbujal občinstvo, bend pa je res blestel v svoji tehnični brezhibnosti. Dan prej je bilo možno opaziti že skoraj neprepoznavno suhega Genea Hoglana, ki se je mirno sprehajal po sotočju in se pogovarjal z oboževalci, kar samo dodatno priča o tem, kako so ti stari mački, kljub dolgoletni uspešni karieri, še vedno zelo prizemljeni in skromni. Testament so še vedno v izjemni formi in nestrpno lahko pričakujemo njihov nov album naslovljen »The Brotherhood Of The Snake«, ki bo izšel 28. oktobra letos. (t: David)
Prvi dan so na malem odru zaključili francoski Monolithe. Zasedba se ukvarja s tematiko nastanka človeškega obstoja in deluje zelo misteriozno. V zadnjih šestih mesecih so izdali dva albuma dolga vsak 45 minut, ki ju sestavljajo po tri skladbe dolžine četrt ure. V živo so nam predstavili predelane oz. skrajšane verzije svojega materiala, ki ga večinoma sestavljalo konceptualni albumi z zgolj eno skladbo. Posebnost skupine je ta, da so v njej trije kitaristi in ne zvenijo nič kaj podobno Maidnom. Šalo na stran, Monolithe so poskrbeli za odličen zaključek prvega festivalskega dne in nas s svojo unikatno zvočno kuliso odpeljali onkraj opazljivega vesolja, med neskončne zvezde in planetarne meglice reke Soče. (t: David)
besedilo: David Bordon & Klemen Udovč
na vrh