Petek se je zame začel na drugem odru, kjer sem si ogledal nastop finskih melodičnih death metalcev Enthrope. Žal so svoje odigrali nekoliko površno, občasno so padali iz ritma, pospeševali in skrajševali so prehode, njihov material pa je zvenel malenkost preveč podobno sonarodnjakom Omnium Gatherum in Insomnium, tako, da so izpadli kot zgolj slabša kopija. Bend je svoj sicer zelo poslušljiv prvenec izdal leta 2010, v živo pa niso ravno navdušili in dali so občutek, da že nekaj let stagnirajo. (t: David)
Po Enthrope na malem odru, so na glavnem odru nastopili Dead Label. Irski metalcore / death metal trio ima na »grbi« 2 albuma, aktualni z naslovom Throne of bones je bil izdal letošnje leto. Dinamična zasedba v zanimivi postavi v svojem igranju pretirano ne komplicira. Tega jim tudi nekako ne gre zameriti, saj zadeva enostavno deluje. Suvereni riffi kitarista odlično sodelujejo z energično bobnarko in pevcem/vokalistom, ki je kljub rani uri odlično animiral redko publiko na (za spremembo) vročem soncu. Dead Label se prihodnosti ob takih nastopih ni bati in z lahkoto si kdaj v prihodnosti na Metaldays zaslužijo kasnejšo uro. Dead Label smo kasneje srečali tudi med publiko, kjer so sproščeno komunicirali s svojimi fani. Pohvale za mladi bend, z sodeč po nastopu, velikimi ambicijami. (t: Klemen)
Dead Label so si oder izmenjali z Francoskimi power heavy metalci Nightmare. Za razliko od Dead Label so imel pred odrom že precej številčnejšo publiko. Zasedba z energično pevko Maggy Luyten z nič kaj nežnim glasom je bila simpatična popestritev popoldneva. Smernice v nekaterih komadih vidno vlečejo z vladarji heavy kategorije Iron Maiden. Presežkov sicer ni bilo zaznati in bolj slušljivi so bili recimo prejšnji dan Delain. Kljub temu gre pohvaliti bobnarja in solo kitarista. Prebavljivo, ne pa tudi bend, ki bi na nas pustil večji vtis, kljub njihovi vloženi energiji na odru. (t: Klemen)
Po Nightmare smo na manjšem odru prisluhnili perspektivni slovenski zasedbi Morywa. Štiri članska zasedba, ki preigrava progresivni death metal, je nase že konkretno opozorila. Dinamike in zagona slovencem ne manjka in jih, poleg Eruption in Sarcasm, z lahkoto uvrstimo med najboljše tri nastope domačih bendov na letošnjem Metaldays. Prodoren vokal frontmana in kitarista Petra Gologranca odlično deluje skupaj z drugim kitaristom Miho Klančišarjem na drugi kitari. Oba preigravata osem strunski kitari. Morywa so na Metaldays promovirali tudi njihov prvenec Vamana Ira katerega nekaj izvodov so prijazno razdelili med publiko. Očitno ustrezajo tudi publiki, vsaj glede na odziv in moshpit. V prihodnost Morywa ne dvomimo in upamo, da jih vidimo čimprej tudi kakšno kasnejšo uro na glavnem odru. Pohvale vredno. (t: Klemen)
Prvi bend, ki sem si ga ogledal na glavnem odru so bili latvijski Skyforger. S svojo mešanico poganskega black metala in folk metala v latvijščini predstavljajo zgodovino in kulturo svoje domovine. Pevec Peter je pred vsako skladbo na zelo sproščen, simpatičen način predstavil zgodbo, ki stoji za njim, kogar pa bi to utegnilo zanimati, so angleški prevodi besedil dostopni na njihovi spletni strani. Verjetno jim je na odru v debelih oblekah moralo biti zelo vroče, so pa svoje odigrali brez napak in pustili zelo pozitiven vtis. (t: David)
Nekaj po petih so se pri glavnem odru začeli nabirati rdeče obarvani bojevniki, ki se jim je barva, zaradi peklenske petkove vročine, začela topiti že pred začetkom koncerta nemških volkov Varg. Večina prisotnih se je nagnetla v senci pri šotoru mešalne mize, tekom koncerta pa se je pod odrom nabrala kar številčna množica. Nemci so zelo suvereno predstavili svojo moderno interpretacijo udarnega folk metala in odzivi s strani poslušalcev so bili temu tudi primerni. (t: David)
Med nastopom Varg na glavnem odru so na manjšem preigravali Beograjska zasedba Infest. Death thrash štirica, ki so si celo nadali umetniška imena (Vandal, Zombie, Tyrrant, Vrag) so bili poslušljvi. Vidno vložena energija v njihov nastop je bolj redko publiko prepričala, žal pa je bil večji del metalcev jasno na glavnem odru. Kakšnih presežkov v posameznem članu zasedbe ni bilo zaznati, pa kljub temu ni bilo slabo. Smernice z kakim drugim bendom težko povežemo, mogoče na momente z Disrupted. Ni slabo. (t: Klemen)
Na drugem odru so niz pogansko vikinških bendov nadaljevali Obscurity. Popoldanska utrujenost petega festivalskega dne je bila pri večini poslušalcev že zelo očitna, repetitivne skladbe Nemcev pa nam niso ravno dale novega zagona. Zelo basovsko nasičen zvok je imel dodatni uspavalni efekt, ko pa je pevec Angalaz opazil večinsko neodzivnost se je iz odra preselil kar v foto pit in zadnje nekaj skladb odpel z oboževalci v prvi vrsti. Pohvalna poteza s katero je nedvomno dvignil energijo nastopa. (t: David)
Vikinški del programa so zaključili norveški Einherjer, ki letos praznujejo dvajsetletnico izida svojega prvenca Dragons of the North. Temu primerna je bila tudi set lista, ki je obsegala vse skladbe iz prej omenjene plošče. To pa je tudi bilo to, saj niso odigrali niti ene novejše skladbe, ki bi utegnila biti zanimiva predvsem zato, ker so vsa besedila v norveščini, star material, pa kljub temu, da ga lahko kategoriziramo kot enega izmed prvih vikinškometalskih albumov, pa zveni precej monotono. Oboževalci skupine so uživali, ostali pa so se počasi začeli prebujati iz poganskega popoldanskega spanca. (t: David)
Pred legendami Exodus na glavnem odru so manjšega zasedli odtrganci Gutalax. Defenitivno en bolj odpiljenih nastopov na letošnjem Metaldays. Niti ne vemo, kam bi jih lahko uvrstili. Precej svojevrstni slog z kupom tematske straniščne maškarade tako na odru, kot med številčno publiko. Očitno je vse zanimal nastop teh posebnežev. Zanimivo za ogled v živo, težko pa si predstavljamo, konstantno preigravanje njihovega albuma v cd predvajalniku. Tudi take popestritve morajo biti prisotne. (t: Klemen)
Budnico so pripravili Exodus, ki se jim je na vokalu leta 2014 znova pridružil Steve "Zetro" Souza, zadnje nekaj let pa na ogromno razočaranje oboževalcev nastopajo brez Garyja Holta, ki je še edini član benda, ki je igral na vseh albumih. Kljub njegovi odsotnosti so Exodus še vedno več kot vredni ogleda, ogromna zasluga pa gre Kragenu Lumu, nadomestnemu kitaristu, ki je svoje delo opravil več kot odlično. Bay area thrash legende kljub skoraj 40 letni karieri ne dajejo znakov slabosti, lahko pa le upamo, da se jim v prihodnje vsaj pri snemanju novega albuma znova pridruži Gary in se z njimi odpravi na še kakšen thrash metalski osvajalski pohod. (t: David)
Skok na drugi oder, kjer so v večernem mraku že igrali švedski black metalci Valkyrja, ki na srečo razen imena nimajo nikakršne povezave z vikinško-pogansko tematiko (sicer s tem ne bi bilo nič narobe, vendar po štirih takih bendih v enem dnevu bi bil še eden mogoče malenkost preveč). Znova se je pojavila težava black metalske prevelike glasnosti in posledično nerazločnosti, ko pa so se ušesa navadila na hruščanje sem v nastopu res užival. Zanima me, kako njihov nihilistični mizantropski black metal v vsej svoji temačni veličini zveni v bolj intimnem, klubskem ambientu in upam, da se bo možnost to izkusiti ponudila kmalu. (t: David)
Prvi headliner petkovega programa na glavnem odru so bili epic power metalci Blind Guardian, ki so pod odrom zbrali največjo množico na festivalu. Nemci so od vedno znani po tem, da so njihovi nastopi med najbolj kvalitetnimi v metal sceni nasploh, tokrat pa niso bli najbolj prepričljivi. Če se osredotočim na akustični aspekt bi zelo težko našel kakršnokoli pripombo, saj je bil zvok od samega začetka, ko so odprli s skladbo The Ninth Wave iz svojega zadnjega albuma Beyond the Red Mirror, odličen, največ presežnikov pa si je zopet zaslužil pevec Hansi Kürsch, ki ga lahko uvrstimo med najboljše še aktivne vokaliste na metal sceni. Glede nastopa samega pa je nekaj manjkalo, saj so člani delovali zelo statično in utrujeno, kljub temu pa so nam dostavli dobro uro vrhunskega epskega power metala, lahko pa bi si mogoče želeli malo večjega energetskega vložka s strani legendarnih slepih čuvajev. (t: David)
Zadnji so na oder stopili Britanec, Francoz, Italijan, Ukrajinec, Kitajec in Norvežan - ne, to ni začetek šale! Tisti, ki poznajo multietnične nintendo metalce Dragonforce so verjetno že opazili, da sem namesto še enega Britanca omenil Norvežana. Razlog tiči v tem, da je stalni pevec Marc Hudson zbolel, nadomestil pa ga je Per Fredrik Åsly »PelleK«. O njem naj povem le to, da snema priredbe japonskih anime komadov in je zelo popularen na portalu YouTube. Kaj še dodati, boljše zamenjave si za Dragonforce sploh ne moram predstavljati, še posebej po tem, ko je Per začel peti. Njegov glas in videz se še bolj skladajo s konceptom celotnega benda, žal pa je večino skrajšanega, pet skladb dolgega koncerta bil zasidran na robu odra in s tal prebiral besedila. Sicer logična poteza, saj je imel časa zgolj toliko, da je iz Norveške prispel do Tolmina, so pa za razgibalne vaje poskrbeli ostali člani benda, ki so odigrali res odličen koncert. Tisti, ki Dragonforce ne prenesejo, jim ne bi bili všeč tako ali tako, ne morejo pa jim zanikati tega, da so se v zadnjih nekaj letih spremenili v enega izmed najbolj točnih in uigranih bendov na sceni. Tisti, ki pa smo se želeli zabavati, smo kljub skrajšanemu koncertu prišli na svoj račun. (t: David)
Festivalski koncertni program je na drugem odru zaključil sam Satan. Kdorkoli je izbrskal ta bend in ga pripeljal na Metaldays kot zadnjega nastopajočega na festivalu si zasluži prejeti Red za izredne zasluge s strani predsednika republike. Glede na to, da so tudi zadnji bend reportaže si zaslužijo bolj poglobljeno obravnavo.
Satan so klasično ime na heavy metalski prižnici sveta. Po vrnitvi na sceno leta 2013 s fenomenalnim albumom »Life Sentence« (kariera skupine je bila venomer zelo turblulentna, z neprestanimi menjavami in celo začasnimi spremembami imena skupine), zadržuje tudi novi album »Atom by Atom«, ki je izšel v lanskem letu, izjemno navdahnjenost. In tako navdahnjeni in krvi žejni so planili Satan na oder tolminskega Metaldays festivala.
Satan sploh ni reprezentativno ime glede njihove glasbene ali lirične tematike, saj preigravajo odličen britanski heavy metal in govorijo o družbi in krivici.
Bend je torej predstavljal aktualni studijski album "Atom by Atom", vendar pa je koncert načel s kultno "Court in the Act" klasiko Trial By Fire, v katero so Satan planili po nasnetem uvodu (Into the Fire). Bend je ostal kar pri omenjeni klasiki oziroma kultnemu prvencu iz osemdesetih in drvel dalje z Blades of Steel, potem pa se je zazrl v novo dobo svojega ustvarjanja, ko so se zvrstile The Devil's Infantry, Break Free in Ruination (vse iz albuma "Atom by Atom") ter Twenty Twenty Five, Siege Mentality, Incantations in v zadnjem delu koncerta Testimony ter Time to Die (vse iz albuma "Life Sentence"). Bend je v drugi polovici koncerta izvedel še dve povsem novi skladbi in sicer skrajno togotno in našpičeno Farewell Evolution, ki jo je nasledila izvrstna mini epska suita polna mračnjaštva in okultnih razgledov imenovana The Fall of Persephone. Satan so svoj koncert sklenili s kultno Kiss of Death, eno najstarejših skladb, ki jo je skupina ustvarila v svoji karieri. Žal so izdali Satan (pod imenom Satan) vsega štiri prave studijske albume v svoji karieri in nekako logično je bilo pričavkovanje, da bosta prav zadnja dva, se pravi "Life Sentence" in "Atom by Atom", v set listi tudi izdatneje zastopana.
Petdesetletniki so ob enih zjutraj dobro uro nažigali tako intenzivno, kot da bi imeli pol let manj, publika pa je kljub petim dolgim festivalskim dnem cel koncert norela in dajala občutek, da jo je dejansko obsedel sam Satan. Zelo stereotipno metalsko!
Tako se je zaključila še ena edicija festivala Metaldays, ki je letos bila v znamenju muhastega vremena, odličnih koncertov, številčnega obiska, najboljše organizacije doslej in zelo prijetnega vzdušja. Metaldays 2017 se bo odvijal na istem mestu od 23. do 27. julija, znani pa so že prvi nastopajoči.
besedilo. Klemen Udovč & David Bordon
besedilo (Satan). Aleš Podbrežnik
na vrh