Glavni oder so na drugi dan festivala odprli slovenski prekaljeni mački thrash metalci Eruption. Pet članska zasedba, ki ji je z konkretno kilometrino vse jasno se je pokazala v odlični luči in so lahko deležni samo pohval. Glede na zgodnjo uro nastopa in še dež, ki je pričel padati ravno ob začetku nastopa so kljub temu pred oder privabili lepo število gledalcev. Preverjen vrhunski vokal pevca Klemna je odlično sovpadal z ostalim člani. Nikogar v nastopu ne moremo grajati, prav tako pa so pokazali odlično energijo za štart drugega dne. Brez dvoma Eruption lahko uvrstimo v sam vrh Slovenskega metala. (t: Klemen)
Slovenski nastop se je po Eruption nadaljeval z pretežno žensko pet člansko zasedbo Mist. Soliden doom metal ob dobrem vokalu pevke Nine Spruk je sicer zmotilo nekaj tehničnih težav, za kar so se Mist tudi opravičili, bilo pa je opaziti, da je to pustilo posledico predvsem na kitaristu in hkrati edinemu moškemu predstavniku v skupini, Blažu Tanšku. Dober nastop, sicer brez večjih presežkov, z izjemo pevke, ki ji je očitno oder domač, saj kake treme ni bilo opaziti. Če bo skupna nadaljevala v tem stilu se ji za prepoznavnost ni bati. (t: Klemen)
Torek se je zame začel podobno kot ponedeljek. Po toplem, sončnem jutru, so se nad gorami počasi začeli zgoščevati temni oblaki in ozračje je bilo iz minute v minuto hladnejše in temnejše. Z dežnikom v roki sem se napotil do glavnega odra, kjer bi kmalu začeli igrati škotski simfonični power metalci Gloryhammer - bend, ki sem ga prvič videl prav na Metaldays leta 2013 in me je totalno navdušil. Skupina izvaja parodijo na power metal in prepeva o srednjeveških bitkah, magiji, zmajih in samorogih; z zadnjim albumom »Space 1992: Rise of the Chaos Wizards« pa vse to še dodatno potencira, saj se zgodba odvija v vesolju. Iz glasbenega stališča so Gloryhammer brezhibni in v živo jih je vedno zabavno gledati, žal pa jim je letos nastop kar konkretno skrajšala nevihta. To seveda ni ustavilo najbolj zagretih oboževalcev, željnih mogočnih bitk in pustolovščin, ki so se naslednje pol ure v blatu s plastičnimi kladivi bojevali proti napihljivim samorogom in vzklikali bojne krike proti bogu dežja. (t: David)
Na malem odru so nastopili švicarski melodic power metalci Elferya, katere smo v opoldanskem času lahko poslušali že na press parkirišču, kjer so ob akustični vaji priredili že kar simpatičen nastop. Nastop jim je sicer malenkost skazil konkreten naliv, kar je bila očitno tudi posledica za nekaj tehničnih težav z zvokom. Izstopa predvsem pevka, ki se je izkazala z dobrim razponom med visokimi toni in growlom. Simpatičen dodatek je tudi violinistka, ki dobro dopolnjuje zaigrane skladbe. Ena redkih skupin, ki tudi rada sodeluje s fotografi, saj so simpatično pozirali med nastopom, pohvaliti pa je potrebno tudi njihovo radodarnost, saj so med redkimi, ki so med nastopom med publiko razdelili nekaj majic, CDjev in ostalih dobrot. Pohvale za pozitivni pristop in dobro odrsko energijo. (t: Klemen)
Elferya so si v dežju manjši oder izmenjali z Nemškimi progressive rokerji Cryptex, kateri z metalom pravzaprav nimajo kaj dosti povezave. Kljub temu so bili prijeta popestritev dneva na manjšem odru. Žanrsko precej nihajo, saj jim je zaigrani repertoar nihal od progresive, klasičnega rocka in na momente celo pridihe dobrih starih Lynard Skynard ob klavirski spremljavi pevca Simona Moskona. Nastop vreden pohvale, saj jim kljub vremenu energije ni manjkalo in so pred oder privabili kar nekaj firbcev odhajajočih z plaže. (t: Klemen)
Za njimi so nastopili islandski vikingi Skálmöld, ki so služili kot idealna glasbena spremljava naravnim pojavom nad prizoriščem, saj so se islandske vojne himne čudovito prilegale spopadu Thora in Freyra med oblaki. Skupina blesti v večglasnih odpevih, katerim se pridruži tudi bobnar, njihova mešanica vikinškega in folk metala pa zveni zelo osvežujoče. Na koncu jih je publika nagradila s ploskanjem značilnim za islandske navijače na nedavnem evropskem prvenstvu v nogometu in Skálmöld so se vidno zadovoljni z nasmeškom na obrazu zahvalili vsem, ki so kljub dežju vztrajali pod odrom - ni nas bilo malo. (t: David)
Bojne himne Gloryhammer in Skálmöld so očitno učinkovale, saj se je pred nastopom Cattle Decapitation na nebu znova prikazalo sonce. Američani so v Tolminu nazadnje navdušili na drugem odru leta 2012, lani in predlani pa so bili primorani svoj nastop odpovedati. Skupina, ki sodi v skrajni ekstrem tehničnega metala, je res dobro uigrana, kar je najbolj vidno pri kratkih tišinah med prehodi, ki so tempirani na stotinko sekunde, žal pa jim je tokrat malo nagajal zvok in celota je bila nekoliko nerazločna. Odlično se je slišalo pošasten vokal Travisa Ryana, je pa žal tehničen death metal najbolj občutljiv na nepopolne zvočne razmere. To seveda ni zmotilo njihovih oboževalcev pod odrom, ki so si podajali odrezano glavo, moshali in rjoveli po svojih najboljših močeh. (t: David)
Med Cattle Decapitation in Insomnium smo skočili še do manjšega odra na Kranjske death metalce Penitenziagite. Dokaj soliden nastop, večjega vtisa pa kljub temu štiri članska zasedba ni pustila. Večina ljudi je bila že pred glavnim odrom, ampak kljub temu si je Slovence ogledalo kar kokretno število ljudi. (t: Klemen)
Na glavnem odru so kot kontrast ekstremnemu death metalu svojo nežnejšo, bolj melodično varianto predstavili finski Insomnium, ki so po izdaji svoje mojstrovine Shadows of the Dying Sun ogromno pridobili na prepoznavnosti. Skupina bi morala lani nastopiti v Ljubljani, ampak so bili primorani odpovedati celotno turnejo, trenutno pa pripravljajo konceptualni album Winter's Gate, ki izide 23. septembra in ga sestavlja samo ena dolga skladba. Verjetno je bil to tudi razlog, da nam niso postregli niti z minuto novega materiala, odigrali pa so nam svoje največje uspešnice in vsi prisotni smo bili popolnoma privzeti. Insomnium iz leta v leto še kar naprej rastejo in lahko si le želimo čimprejšnjega ponovnega snidenja z melanholičnimi Finci. (t: David)
Med nastopom Insomnium in Arkone na glavnem odru smo si na manjšem odru ogledali še doom/gothic metalce Weeping silence. Sedem članska zasedba, ki na momente spominja na Within Temptation presežkov niso postregli. Še največ očitno stavijo na svojo pevko Diane Camenzuli, ki pozitivno preseneča s svojim opernim vokalom. Drugi pevec Dario Pace Taliana žal kakega posebnega vtisa ni pustil. Prav tako ne spremljevalna skupina. Izstopa mogoče še bobnar Angelo Zammit drugače pa ni kaj posebnega za povedati o nastopu. So pa očitno s seboj z daljne Malte pripeljali kar nekaj navdušencev, ki so svojo nacionalnost navdušeno izkazovali v prvi vrsti z zastavo.
Oder so nato zasedli ruski pogani Arkona, ki so pri nas zelo priljubljeni, kar je bilo očitno že pri vhodu do glavnega odra, kjer je bila gneča res ogromna. Prizorišče je bilo nabito polno in številčna masa ljudi je veselo rajala v slovanskih ritmih in melodijah. Od kolegov sem slišal, da jim zvok ni bil ravno najboljši, meni pa se je zdelo vse v redu, saj je verjetno dejstvo, kje si stal, veliko vplivalo na to kakšnega zvoka si bil deležen. Masha je s svojim izjemno karizmatičnim nastopom konstantno dvigala energijo in prisotni smo se počutili kot ena ogromna slovanska družina. Izjemno kvaliteten nastop je minil kot bi trenil in Arkono si bom verjetno še kdaj z veseljem ogledal. (t: David)
Po nastopu Rusov Arkone je oder prevzela izredno zanimiva raggae/punk/metal zasedba Skindred. Nastopili so že lani in očitno tako navdušili občinstvo, da jim je organizator namenil termin med vrhunci večera na glavnem odru. Izredno zanimiva kombinacija vsega možnega bi lahko rekli, saj segajo res od rocka, metala, raggae in punk glasbe. Vmes pa vse skupaj odlično skombinirajo še z elektroniko, ki jo med komade vmešava njihov DJ Dan Sturgges. Svoj nastop odlično začinijo z odrsko energijo, kjer noben od članov ne izstopa. Glavna vloga je jasno namenjena pevcu Benji-u Webbe, ki obvlada komunikacijo z publiko. V času njihovega nastopa je bil glavno prizorišče že konkretno polno. In publika je bila dobro postrežena. Vsekakor so si nastop med vrhunci večera zaslužili in upamo, da jih ne vidimo zadnjič. Kljub temu, da mogoče ne ustrezajo najbolj opisu metala. Resnično vse pohvale. (t: Klemen)
Pred odhodom na mali oder mi je uspelo ostati na slabi polovici koncerta reggae metalcev Skindred, ki so lani nastopili ob bolj zgodnji popoldanski uri. Zaradi odličnih odzivov so si prislužili mesto prvega nosilnega benda na glavnem odru in če sem iskren, mi je bilo res težko ubrati pot pod noge, saj je bil nastop med najboljšimi do tedaj. Upal sem, da ne bom obžaloval svoje odločitve, ko pa sem se prebil do drugega odra se mi je na obrazu izrisal še večji nasmešek. Melechesh, so nas s svojo unikatno mešanico thrash, black in death metala z močnim vplivom sumerske kulture znova navdušili. Navdušil je tudi session bobnar, Slovenec Simon Škrlec, ki je material odigral res brezhibno in se lahko brez nikakršnih težav kosa z bobnarskimi pošastmi, ki so sedeli na njegovem stolčku pred njim. Melechesh so v živo konstantno na zelo visokem nivoju in pričakujem, da bo bend še naprej rastel in pridobival na prepoznavnosti - enako želim tudi Simonu. (t: David)
Na glavnem odru pa je napočil čas za vojno. Marduk so s svojim blitzkriegom okupirali glavni oder in prizorišče spremenili v ogromno bojišče. Švedi uporabljajo black metal kot podlago za to, da bi prikazali kako vojna zgleda v svojih najsurovejših in najbrutalnejših vidikih. Bobni so se spremenili v strojnice, kitare v bombna letala in bas nas je zvlekel v ozke, blatne bojne jarke. Mortuus je v odlični formi in njegov vokal je preprosto strašen. Invazija se je končala z opustošenjem glavnega odra. Definitivno so pustili dober vtis, saj je bilo prizorišče polno in so bili deležni res dolgega aplavza, njihova interpretacija black metala pa je izredno fascinantna in jo toplo priporočam vsem. (t: David)
Drugi dan so na malem odru zaključili srbski black metalci The Stone. Zaradi pozne ure in izčrpanosti večine black metalskih oboževalcev po devastaciji Marduk je bilo prizorišče malenkost manj polno kot bi si srbi zaslužili, saj so svoje odigrali na zelo visokem nivoju. Zvok sicer ni bil popoln, pretirana glasnost pa je nekako še bolj okrepila občutek bolečine, ki so ga glasbeniki in zamaskiran vokalist prikazali na odru. Temačen in boleč zaključek drugega dneva - black metal je razdejal Tolmin, noč nas je vzela v svoj hladen, temačen objem in vsi smo se vrnili v svoja varna zatočišča, pričakujoč jutranjo zarjo in optimizem novega dne. (t: David)
besedilo: David Bordon & Klemen Udovč
na vrh