Četrti festivalski dan so na glavnem odru odprli luksemburški death metalci Scarred, ki so se izkazali za verjetno najboljši »opening« bend letošnje edicije. Mogoče so v njihovi glasbi preveč očitni vplivi bendov kot so Nevermore in Gojira, ampak ob taki izvedbi izvrstnega avtorskega materiala jim tega res ne moremo očitati. Izkazali so se za zelo prijetno presenečenje in skupino z ogromnim potencialom za bodočo rast. (t: David)
Takoj za njimi so deževni začetek četrtkovega popoldneva nadaljevali domači The Canyon Observer. Ambient je bil res popoln za tovrsten nastop, ki so ga izvedeli na zelo profesionalen način. Na odru so prikazali svojevrstno nevihto - z glasno grmečo zvočno kuliso in bliskanjem strobe luči je piko na i dodal še Maticev živalski vokal in band je cel kamp spravil v boleč melanholičen brezup - na dober način, za kontrast dvem sledečim bendom. (t: David)
Za Slovenci so oder zasedli avstrijski Serenity, ki v živo žal ne zvenijo niti približno kot na albumu. Njihov nastop je izgledal izumetničeno, celo rutinsko, ko pa se jim je na odru pridružila še spremljevalna pevka v oprijeti oblekici z globokim dekoltejem je vse skupaj začelo dobivati obliko evrovizijskega nastopa. Pod odrom je bilo iz skladbe v skladbo vedno manj ljudi, do konca pa ni ostal praktično nihče. Bend se je na facebooku (s preveč hashtagi) zahvalil fantomski številčni publiki, ki je z njimi vztrajala v dežju, priložili pa so sliko iz nekega bara. Saj vsi vemo, da je smisel glasbe dajati vtis uspeha na socialnih omrežjih. (t: David)
Na glavnem odru so za nadaljevanje žalosti poskrbeli Immolation. Nastopili so brez kitarista Billa Taylorja, ki se je zaradi družinskih razlogov moral vrniti domov, bobnar Steve Shalaty pa je izgubil svojo opremo in je bil primoran igrati z izposojeno. Nazadnje so v Tolminu nastopili na drugem odru dve leti nazaj in niso pustili ravno najboljšega vtisa; kljub nizkim pričakovanjem pa so me letos spet razočarali. Vokal, kitara in bas so sicer bili solidni, največje težave pa je imel ravno bobnar, ki je očitno imel dve levi nogi. Preglasen, netočen trigger je totalno popačil zvočno sliko in celota je izpadla res obupno. Enako težavo je imel tudi dve leti nazaj in mislim, da ni bila kriva zgolj izposojena oprema, ampak razlog tiči nekje drugje. Bend si bo mogoče vredno še kdaj ogledati če si omislijo zamenjavo, ampak za zdaj, kljub dobrim namenom, zvenijo daleč od idealnega. (t: David)
Eno večjih pričakovanj, če lahko temu rečemo, ljubiteljev nežnejših ritmov Delain so malo pred 18.00 uro nastopili na glavnem odru. Energična peterka Nizozemcev s pevko Charlotte Wessels so pred izdajo novega albuma, ki ga bo krasil naslov »Moonbathers« in bo izšel pri založbi Napalm records. Tako so na koncertu predstavili tudi nekaj dražilnikov z prihajajočega albuma. Dobro izveden nastop brez opaznih napak z repertoarjem simfoničnega gotskega albuma je bila prijetna popestritev popoldneva tudi za solidno število publike pred odrom. Usklajeni riffi z ritem sekcijo so lepa podlaga za kvaliteten pevkin vokal. Vsekakor en boljših nastopov dneva. (t: Klemen)
Ob sedmih pa je znova sledil prevrat, ko so nastopili grški simfonični death metalci SepticFlesh. Kljub tehničnim težavam kitarista Christosa, ki so se vlekle skozi celoten nastop, so Grki nedvomno bili med najboljšimi nastopajočimi letošnjega leta, kar gre pripisati izvrstnemu izboru skladb, suvereno izvedbo in Spirosovi konstantni interakciji s publiko. Njihov nastop se lahko povzame z besedami »My friends, on the count of three, we will destroy!«, ki jih je Seth kar precej redno uporabljal (morda celo preveč). Vsem, ki so jih Grki letos navdušili bi toplo priporočal, da si jih ogledajo na kakšnem klubskem koncertu, kjer so še za odtenek boljši. (t: David)
Istočasno kot SepticFlesh je bil na manjšem odru čas za predstavo gotskih rock metalcev Phantasmagoria. Pričakovano je bilo več kot je bilo prikazano. Zasedba sosednje države hrvaške je na sceni prisotna že kar konkretno dobo vendar glede na prikazano potrebujejo neko resno vodilo. Nastop, ki bi ga brez večjega greha lahko preskočili, saj ni vzbudil nobene konkretne energije. (t: Klemen)
Pred prihodom največjih atrakcij večera so na glavnem odru nastopili Angleži Electric Wizard. Dober nastop za vse ljubitelje doom/sludge metala, ki dokazuje, da ni potrebe po tem, da je za energijo na Metaldays potrebna vesoljska hitrost preigravanja. Zagotovo ena boljši predstav v njihovem žanru na letošnjem festivalu. V komadih je začutiti tudi precej primesi psihadelike, bandu gre mogoče malenkost zameriti le monotonost, saj se komad za komadov preveč ponavljajo. Na splošno da dober nastop usklajenega četverca. (t: Klemen)
Takoj za njimi so na drugem odru za največje presenečenje na festivalu poskrbeli Nine Treasures, mongolski folk metalci, ki so do zadnjega kotička napolnili prizorišče in vse navdušili s svojo unikatno prezenco, zvokom in preprostostjo. Nine Treasures so definicija tega, kako bi mlada skupina morala zgledati, saj kljub temu, da delujejo komaj štiri leta, se lahko brez težav kosajo z največjimi nosilci glavnega odra. Popolna izvedba odličnega materiala v idealnih zvočnih razmerah in prijetna energija so navdušile vsakega prisotnega in res si srčno želim, da se jim pripeti nekaj takega kot Skinderedom lani/letos, in naslednje leto nastopijo kot headlinerji glavnega odra. (t: David)
Na velikem odru so po overdozi električnih impulzov Electric Wizard nastopili ameriški Devildriver. Fantom očitno ne primanjkuje ega, ki ga je na trenutke mogoče malenkost preveč, kar se najbolj odraža pri vokalistu Dezu, ki je tekom koncerta vsaj petdeset krat povedal, da prihajajo iz Kalifornije in konstantno spodbujal publiko k pitju piva in konzumiranju marihuane. Kljub rahlo patetičnim izjavam s strani petdesetletnika so Američani navdušili in jim iz glasbenega vidika ne gre oporekati. Energično nabit nastop celega benda je spravil poslušalce v gibanje in jim dal zagon za zaključna nastopa večera. (t: David)
Med nastopom enega najbolj interesantnih imen letošnjega festivala na glavnem odru, Devildriver, se je na manjšem odru odvijal koncert za ljubitelje metalcora. Bury Tommorow, katere so pred kratkim lahko že videli na koncertu četverice metalcore bendov v Kinu Šiški, so ponovno naredili dober vtis. Žal se je obiskanost poznala zaradi nastopa Devildriver na drugem odru, ampak kljub temu je britanska peterka odlično opravila svojo vlogo. Striktni riffi prepleteni z konkretni growlom pevca Daniela Winterja in »čistih« vokalov ritem kitarista Jason Camrona delujeta usklajeno. Vsekakor nekaj bolj privlačnega za mlajši del publike. Upamo, da ne zadnjič. (t: Klemen)
Četrtkovi nosilci velikega odra so bili legendarni göteborški melodični death metalci At The Gates. Švedi so odigrali skoraj celoten album Slaughter of the Soul in dobro polovico najnovejše plošče At War with Reality; boljšega izbora skladb pa si praktično ne morem predstavljati. Škoda je izgubljati besede za opisat njihov nastop in menim, da je mnogo enostavneje si jih ogledati takoj, ko se pojavi priložnost. (t: David)
Po štirih zaporednih izjemnih nastopih pa je napočil čas za zadnji koncert dneva - na drugem odru so nastopili nemški tehnični death metalci Obscura, ki so nedavno izdali enega izmed najboljših albumov letošnjega leta, tehnično mojstrovino naslovljeno Akróasis (Recenzija). No, kje začeti... Obscura je bila zadnje nekaj let deležna kritik predvsem glede nastopanja v živo, po videnem in slišanem pa lahko brez težav zaključim, da so Nemci med najboljšimi skupinami kar sem jih kadarkoli videl. Nedoumljivo kompleksen material so z nasmeškom na obrazu odigrali s kirurško natančnostjo in vedno dajali vtis sproščenosti in popolne kontrole. Blestel je mladi kitarist Rafael Trujillo, edini sedanji član, ki ni sodeloval pri snemanju novega albuma, je pa kitarske linije celo nekoliko izboljšal in približal bolj klasičnemu Obscurinemu zvoku. Edina pripomba je mogoče ta, da niso odigrali nobene skladbe iz albuma Omnivium, ampak menim, da se bodo za to odkupili na prihajajoči headlinerski turneji, v sklopu katere se bodo s še tremi odličnimi bendi ustavili v Ljubljani. Prisotnost je obvezna. (t: David)
besedilo: David Bordon & Klemen Udovč
na vrh