Dogajanje tretjega dneva se je na glavnem odru pričelo z domačimi Mephistophelian, ki so vročini primerno servirali brutalni death metal, ki se stilsko ravna po Aborted, Suffocation, Cannibal Corpse idr. Mephistophelian so kljub neznosnim pogojem uspeli izpeljati svoj nastop ter dokazali, da je ekstremno glasbo možno igrati v vsakem vremenu.
Sledili so Diablo Blvd, belgijska zasedba, ki je vse skupaj umirila z zlajnanimi hard rock in heavy metalskimi prijemi.
Zgodnje popoldne so ob ponovnem vročinskem valu na glavni oder stopili britanski skrivnostneži The Devil, petčlanska inštrumentalna zasedba, ki v stilu Ghost (oz. so skočili na trend poplave bendov, ki so jih sprožili Ghost) ostaja popolnoma anonimna in zakrita za maskami. The Devil v sicer povsem inštrumentalni podobi uspe pričarati zloveščo atmosfero gothic metala, nanjo pa namesto običajnih vokalov dodajajo posnetke zgodovinskih in političnih govorov. Biti drugačni The Devil uspeva, a njihove ideja združevanja inštrumentalnega gothic metala z nasnetimi govori žal mnogo bolje kot v živo zveni na papirju.
Navdušili niso niti Emil Bulls. Skupina uporablja pozabljene elemente alternativnega in nu metala. Nič slabega v tem. Samemu festivalu daje raznolikost, a nastop skupine je bil porazen. Še posebej čisti vokal je bil pri vsaki skladbi »zafušan«. Pri Emil Bulls se je hitro pokazalo, da v živo ni studijskih popravkov in da se bo potrebno zapreti v prostor ter svoje zadeve izpiliti.
V prijetne doom vode so zgodaj popoldne zavrtele ljubljanske Mist, oz. štiri mistice in en bradati mož, Blaž Tanšek (ex-Teleport) na kitari, ki je v bendu zamenjal Nino Grižonič. Mist se poznajo številni nastopi v tujini in s tem tudi mednarodna prepoznavnost, saj je njihov nastop spremljalo večje število ljudi, bend pa je suvereno in izkušeno oddumiral svojih štirideset minut.
Zato pa tako na papirju, kot na albumih, v živo in sploh kjerkoli drugje odlično zvenijo Bay Area legende Death Angel, ki po reunionu leta 2001 za moje pojme zlahka prekašajo vse velike štiri pa še koga zraven in to kljub temu, da je od originalnih bratrancev v bendu le še kitarist Rob Cavestany (vokalist Mark Osegueda se je Death Angel pridružil dve leti po ustanovitvi). Pred nekaj leti sta Death Angel okrepila odlična Will Carroll in Damien Sisson, bend je z njunim prihodom našel nov zagon in v trenutni postavi izdal dva odlična albuma, zadnjega The Dream Calls For Blood, pred dvema letoma. Left For Dead z le-tega je bil tudi pozdrav publiki Metaldays in odlično razpoloženi Death Angel so publiko zavrteli v dobro uro dolg mosh in/ali circle pit, poln trgajočih thrash rušilcev. Brez kompromisov so Death Angel srdito nizali ubijalce kot so Claws In So Deep, Son of the Morning in Buried Alive, Mark Osegueda, v suvereni vokalni formi, je nekaj turnej nazaj vedno nazdravljal z Jagermaistrom, ki ga je zdaj zamenjal za gin, živalska riff mašina Cavestany še vedno ostaja eden najboljših in najbolj spregledanih thrash kitaristov vseh časov, Carroll pa za bobni zares upravičuje svoj vzdevek »The Beast«! Death Angel so mnogo prehitro prišli do standardnega zaključka z The Ultra-Violence/Thrown to the Wolves, v vsakem primeru pa upravičili visoka pričakovanja in poskrbeli za prvi sredin vrhunec.
Medtem so se na drugem odru matrali švicarski thrash metalci Suborned, ki niso prepričali že na Day of Metal in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Povprečen, generičen thrash s slabim vokalom pevke Lucie pač ne prepriča, še toliko bolj ne, če sto metrov stran ružijo Death Angel.
Še pred koncem Death Angel so na malem odru dobili svoj termin Savinjčani Paragoria, ki so publiki festivala predstavili skladbe s svojega prvenca Decomposition of Mind. V pol ure je skupina servirala prijetno dozo thrasha, deatha in groove metala z občasnimi poudarki na tehničnosti v stilu Gojire. Upajmo, da se je sedaj potencial skupine sedaj povečal glede na število obiskovalcev z različnih držav, čeprav je delovalo, da so bili obiskovalci večinoma prijatelji skupine.
Po Death Angel se je na glavnem odru thrashiranje nadaljevalo z brazilsko-ameriško navezo Sepultura. Dolgotvezenje o tej legendarni skupini je tu popolnoma odveč, nesmiselno je tudi malikovanje legendarne zasedbe iz devetdesetih, namreč ob potencialnem reunionu bi Sepultura zvenela precej slabo zaradi same fizične kondicije bratov Cavalera. Treba se je bilo preprosto sprijazniti, da je Sepultura drugačna. In po dolgem času se je ta drugačnost nehala ignorirati in skupina je bila na festivalu več kot dobro sprejeta, sodeč po številčnosti obiska na njihovem nastopu. Sepultura so v eni uri v Tolminu, kjer so se predstavili prvič na velikem odru, odigrali svoj set suvereno, energično in tudi prepričljivo. Veliko je k zasedbi pripomogel sam bobnar Eloy Casagrande, ki dejansko lahko brez težav igra tudi tiste zelo zahtevne skladbe iz obdobja, ko je bil Igor Cavalera še pri močeh in navdihu. Skupina je povzela trenutno obdobje s skladbami Vatican, Kairos, noviteto Sepultura Under My Skin ter zajela tudi klasike Refuse/Resist, Arise, Propaganda, Ratamahatta idr. Svoj set pa je zaključila kot vedno z Roots Bloody Roots. Sami zasedbi ne moremo kaj veliko očitat. Glas Derricka Greena je močan, a ne najbolj ustrezen, kar se tiče starejših skladb. Kisser je solidno uigran, včasih se kaj zmoti, basist Paolo Jr. s svojimi preprostimi linijami skuša držati tempo, bobnar Casagrande pa je s svojim odličnim igranjem skozi ves čas tako dominiral, da je na trenutke delovalo, da preostalim akterjem krade šov. Sepulturo se v letu 2015 nedvomno splača pogledati. Skupina deluje na odru sproščeno, pozitivno in glede na leta energično.
Nesrečo zgodnjih nastopajočih in maloštevilno publiko so imeli tudi hrvaški sosedje, thrash veterani War-Head, ki pa so kljub temu suvereno in surovo odpičili svoj set agresivnega, tevtonsko navdahnjenega death/thrash metala.
Z naslednjimi Hatebreed je na glavnem odru sledil zasuk v bolj hardcore vode. Skupina je na oder tega velikega festivala stopila že tretjič in kot vedno znova očarala z metaliziranimi hardcore ritmi, ki publiko poženejo v divjanje. Ob skladbah Live for This, This Is Now, Honor Never Dies, To The Threshold, Perserverance, I Will Be Heard, Destroy Everything so se tla v Tolminu kar tresla. Skupini se je videlo, da je dala od sebe več kot na običajnem klubskem nastopu. Tudi vokalist Jamie Jasta je bolj napenjal svoje glasilke, čeprav ga je na momente (kot vedno) zmanjkovalo. Hatebreed, ki so dopolnili že 20 let obstoja, so s preprostimi prijemi, ki združujejo hardcore, metal in tudi punk, spodbudili publiko, da se izkaže s circle piti, crowdsurfingom in še marsičem drugim. Na koncu se lahko potrdi, da Hatebreed se vedno splača pogledati v živo, ker v tem primeru tudi bolj prepričljivi kot na albumih.
Po power metalskem jahanju samorogov in bojevanju z Minotavrom je na drugem odru napočil čas za enega najbolj prijetnih presenečenj letošnjega festivala (kar se tiče potrjenih skupin), norveške hard rock/heavy metal muppetke Audrey Horne. Zakaj muppetke? Ker so fantje na oder kot vedno prikorakali ob zvokih uvodne špice The Muppet Show (v spotih pa se pojavljajo v obliki mapetkom podobnih lutk), nato pa v hipu zažgali z udarnim, energičnim in zabavnim hard 'n heavyjem, ki eksplodira v trenutku. Kot če bi v Coca-Colo vrgel Mentos bombon. Audrey Horne so svojo pot začeli kot alternativni rock bend v stilu Alter Bridge in Faith No More, pred dvema letoma pa so z albumom Youngblood ploščo nekoliko obrnili in zaplavali v vode hard rocka in heavy metala, v katerem odlično mešajo vplive bendov kot sta Thin Lizzy in Iron Maiden. Z Youngblood se je karierna krivulja Audrey Horne obrnila strmo navzgor, odgovor zakaj pa je v živo jasen kot beli dan. Drugi oder Metaldays se je pod težo bombastične energije benda kar krivil, frontmen Toschie je že med prvimi notami zasedel sam rob odra, zajebantsko oponašal zvijanje Axla Rosea ter eksal Underberge, fantastična kitarska dvojica Ice Dale (sicer kitarist Enslaved) in Thomas Tofthagen (kitarist Sahg) je ob žaganju genialnih tercetnih harmonij ves čas pozirala v stilu največjih, ritem sekcija energične maskote benda, basista Espena Liena ter bobnarja Kjetila Greveja pa je ves čas zanesljivo skrbela za mogočen poden in nalezljiv groove. Audrey Horne so v dobri uri servirali heavy rock himne Wolf In My Heart, Out of the City, Pretty Little Sunshine, This Ends Here, ob katerih bi se tudi penziči zavrteli tako kot ata v spotu Redemption Blues, Toschie pa je za vrhunec med Blaze of Ashes skočil med publiko in celo komad odpel pod odrom. Audrey Horne so z levo roko prepričali tudi nejeverne in, če bo bend nadaljeval na taki poti se bomo, ko bodo čez nekaj let razprodajali stadione, lahko spominjali, da smo jih leta 2015 gledali na malem odru Metaldays.
Kdo bi si lahko mislil, da se bo legendarna nemška heavy metal institucija Accept brez malega buldoga Uda Dirkschneiderja sploh lahko vrnila med žive in relevantne bende, in to v tako mogočnem slogu kot se je? Fantje dokazujejo, da je to še kako mogoče, saj po svoji vrniti leta 2009, ko se je na mesto vokalista zavihtel odlični Mark Tornillo (TT Quick), izdajajo ploščo za ploščo. In prav vse tri se lahko zlahka kosajo s klasičnim materialom benda! To je dokazal že pozdravni topot steklega bika, udarni Stampede z aktualne Blind Rage, za tem pa so Accept postregli z učinkovito zmesjo klasičnih himen z nekaj novostmi, ki so dokazal, da tudi novi material benda zveni hudičevo prepričljivo. Šefa skupine, nesmrtni kitarist Wolf Hofman, ki mu idej za odlične in močne riffe kar ne zmanjka in zmanjka, ter basist Peter Baltes sta številčni publiki dokazala kaj zmorejo stari heavy metal mački, saj publike za sodelovanje ni bilo treba kaj pretirano prositi, živahni Tornillo pa je znova presenetil z odlično vokalno izvedbo ob kateri je iz svojega grla spravil nekaj resnično kocine dvigajočih krikov. Publiki se je jasno najbolj trgalo ob večnih klasikah kot so Princess of the Dawn, Fast As A Shark in zaključni Balls to the Wall, a noben Accept koncert več ne bi smel miniti brez ubijalskih Stalingrad (pravo atmosfero himna mestu Heroj pričara s spretnim Hoffmanovih vpletem delčka ruske himne) in še posebej morilsko dobre Teutonic Terror. Po Saxon še drugi nepozabni heavy metal spektakel letošnjega Metaldays!
Preden so Accept jajca vrgli na steno so na drugi oder stopili norveški black metalci Kampfar po ponedeljkovih Dark Fortress še druga večja black metal zasedba. Dolku in njegovi poganski druščini je uspelo v mraku, s fantastično glasbeno izvedbo in ob primerni igri luči (prevladovali so modri in zeleni odtenki) ustvariti mogočno atmosfero norveške zapuščine in lepote neizprosne in neokrnjene narave. Kampfar iz poplave black metal bendov izstopajo namreč prav zaradi spretnega mešanja surovega black metala in folklornih elementov, ki pa pri teh Norvežanih niso poceni triki z raznimi kičastimi folk inštrumenti, temveč občasne subtilne klaviature in zborovsko petje v norveščini. Med odlično izbranimi komadi so kraljevali Swarm Norvegicus, Vettelkult, Ravenheart in Hymne, Kampfar pa so v veličastno epskem slogu zaključili z Our Hounds, Our Legion.
Naposled pa se je na glavnem odru razprostrla še raznovrstna kirurška oprema, zadišalo je po hladnem, brezčutnem jeklu in sveži, topli krvi, ko so v telesca nič hudega slutečih zarezale britanske legende Carcass. Legende, ki so s Surgical Steel opravili enega največjih glasbenih come-backov vseh časov in dokazali, da imajo tudi po tako kultnih albumih kot so Symphonies of Sickness, Necroticism in Heartwork še vedno ideje za fenomenalne komade polne Steerovih kitarskih eskapad in Walkerjevega renčanja zakon besedil, na videz sicer polne nesmislov, a s še kako smiselnim pomenom v Carcass svetu (ASTM F899-12 je na primer standardna specifikacij za nerjaveče jeklo, ki se uporablja v kirurgiji, naštevanje številk 6026961 v Dark Satanic Mills pa je oznaka za protein, ki se uporablja v gensko spremenjenih organizmih). Carcass so po intru 1985, ki je takoj dvignil kocine, Metaldays pozdravili z Unit For Human Consumption, ki je dal že s prvimi notami vedeti, da bodo Carcass mleli brez usmiljenja. In res, rušilci so si sledili eden za drugim, Walker pa je občasno povsem v svojem stilu angleškega humorja navrgel kakšno sočno. Njegovi medgovori so vedno zakon, saj od njega bo slišati izpetih čupaj, roge v zrak in podobno. Zverinski ostaja tudi njegov bolani growl, ki najbolje zveni, ko mu pomaga še Bill Steer z ultra globokim kruležem (in fenomenalnimi solažami, ki jih spremljajo njegovi za crknit smešni hipijevski gibi), izjemna pa je tudi sveža kri v bendu, Ben Ash na kitari in predvsem fantastični Dan Wilding, ki je s sijajno bobnarsko predstavo povsem upravičil svoje mesto v bendu in spoštljivo in suvereno nasledil velikega Kena Owena. Carcass so izdatno predstavili Surgical Steel, kar je tudi pravilno, popolnoma pa navdušili še z No Love Lost, packarijami in gnusobami s prvih dveh albumov, Genital Grinder, Exhume to Consume in Reek of Putrefaction, presenečenjem z ne ravno priljubljenega in čislanega (po krivici, saj gre za super melodične death metal) Swansong, Black Star/Keep On Rotting in the Free World, izostala pa nista niti hita Corporal Jigsore Quandary in Heartwork. Carcass bi se dalo v taki formi v živo poslušati celo noč, a so po uri in pol adijo rekli s Carneous Cacoffiny. Z naskokom najboljši koncert letošnjega festivala!
Za kultne NWOBHM bojevnike Blitzkrieg je žal zmanjkalo moči, a po pričevanjih o odličnosti koncerta, očitno skoraj ni bojazni, da bi veterani odšli v prezgodnjo penzijo in se jih bo še dalo kje (nujno!) ujeti.
Besedilo The Devil, Mist, Death Angel, Suborned, War-Head, Audrey Horne, Accept, Kampfar, Carcass: Rok Klemše
Besedilo Mephistophelian, Diablo Blvd, Emil Bulls, Sepultura, Hatebreed, Paragoria: Primož Novak
na vrh