Preživeli smo štiri dni peklenske vročine in peklenskega nabora nastopajočih, ki je bil letos ponovno pester. Na dveh odrih smo se tako lahko srečali z velikimi imeni kot so Arch Enemy, ki jim predvsem mlajša publika je iz roke, kar je bilo jasno tudi na Metaldays, saj tako nabitega prizorišče pred njihovim nastopom še ni bilo. Več kot le upravičili so svoje statuse headlinerjev v prvi vrsti Carcass, Saxon, Accept in Cannibal Corpse, medtem ko so se predvsem na vokalnem področju slabše odrezali velikani Dream Theater in Fear Factory. Navdušili so Devin Townsend, Death Angel, Audrey Horne, Anvil, Moonspell, Crowbar in še marsikdo, a festival je tudi zadnji dan pokazal, da so zobje še vedno ostri.
V petek smo znova, tako kot v sredo, na vrsto prišli ljubitelji domačega metala, saj so se tekom dneva zvrstile kar tri slovenske zasedbe. Prve je doletela ista vroča usoda kot v sredo Mephistophelian, saj so ljubljanski thrasherji Panikk na glavni oder stopili že ob treh popoldne. Že zgolj stati pod odrom je bil pravi pekel, fantje pa so ob tem na odru še brez kakšnih večji težav iz sebe izstrelili maksimum. Rušilci s prvenca Unbearable Conditions so na vse strani leteli kot šrapneli, Panikk so odšusali tudi nekaj novosti s svežega EPja Pass the Time, Gapa se je znova izkazal kot samozavesten frontmen, publika pa bi brez pridnih rediteljev, ki so skrbeli za vodne prhe, zares živeli v še bolj nevzdržnih pogojih.
Nič bolj se ni godilo tudi Demonic Resurrection iz daljnega Mumbaja, ki so predstavili svojo, kar solidno, vizijo simfoničnega black/death metala. Indijci so sicer (še) daleč od nečesa ob čimer bi padel dol, saj na trenutke zvenijo vse preveč kaotično, oziroma kot da še ne bi točno vedeli, kaj hočejo sploh igrati. Na trenutke tako Demonic Resurrection zvenijo kot povsem konkreten death metal z izleti v black metal, pa potem stvar pokvarijo izleti v poceni simfonične prizvoke, siraste klaviature in slabo izvedene clean vokale.
Zato pa točno vedo kako se streže thrash metalu Eruption, ki se počasi, a vztrajno pripravljajo na snemanje ter izid tretje studijske plošče, pred tem pa ne pozabljajo na odlične odrske nastope. Nič drugačen ni bil tudi ta na Metaldays, saj so fantje slovenski metal predstavili v najlepši možni luči. Izjemno razigrani in odlično uigrani Eruption so se v štiridesetih minutah pognali kot Mad Max po puščavi. Torej brez usmiljenja in brez jemanja ujetnikov, saj so rušilci z obeh albumov padali drug za drugim. The Forlorn, Electrifired, Celestial God (z enim najboljših refrenov v domačem metalu!) in drugi so pod oder privabili lepo število fenov in radovednežev, ki so to verjetno postali, bend pa je dokazal, da potem, ko so vrata pokazali Timu (interna - a bo v redu Andrej, hehe?), postaja vedno bolj »tight« enota, novinec Grega se vedno bolje vklaplja v enoto, prevzema vedno več solaž ter pri tem vedno bolj vneto razgibava svoj vrat, Buco pa je poskrbel za surov in suvereno vokalni napad ter neklišejske nagovore. Odprtih rok vneto čakamo tretji album!
Zadnji dan so na svoj račun končni prišli ljubitelji deathcora. Kot peti nastopajoči so na oder stopili ameriški brutalneži Carnifex, ki z zadnjimi albumi skušajo odstopiti od klasičnega deathcora, ki je centriran na breakdowne. Zatorej se tudi skupina ponaša z motom »Defend Death Metal«, ki pa sodeč po glasbi Carnifex deluje kot nekakšna provokacija pravih death metalcev. Skupina namreč še vedno uporablja breakdowne, sicer krajše, tudi pri riffih ne moremo ravno trditi, da gre za značilne death metal prijeme. Sam vokal pa se poslužuje kruljenja in kričanja, kar je za deathcore tipično. Vsekakor so Carnifex hitri in udarni. Tudi publika se je dobro ogrela, a nekako s svojimi generični skladbami ne uspejo prepričati, temveč na koncu lahko rečemo, da je zadeva zgolj solidna.
Kmalu so sledili še zadnji branilci domačih barv letošnjega Metaldays, Dickless Tracy neuničljive brežiške bratske dvojice Cepanec, ki sta pred kratkim v bend sprejela novega »miniona«, basista Jerneja Rejca (ex-Mrtva Goša, ex-Aeonic). Jernej se je v živo izkazal, v bend paše kot nekrofil v mrtvašnico, Cepo je prepričal z bosimi nogicami, svinjskim kruležem in zanj tipičnimi humornimi vložki, tokrat v mednarodno zveneči različici (slovensko-hrvaško-angleško-nemški, pri čemer je slednja zvenela kot nemščina v Pljački trečeg rajha). Med komadi se je nekaj oglašal tudi Tegla, ki je očitno pozabil, da je bobnar. Tegla, bobnar si. Tiho in deri, hehe! Dickless Tracy so svoj čas lepo zabelili s old-school klasikami a la They Killed Kenny, Štrajk prašičev, The Curse of Michael Myers ter spomnili na aktualni gnus Paroxysm of Disgust z Anathema (Possessed By Christ) in Tombs of Doom.
Malce več smo dobili od Suicide Silence, ki imajo bolj raznolike skladbe, publika pa je stalno sodelovala s circle piti in kakšnim »zidom smrti«. Nov vokalist Eddie Hermida, ki je zamenjal pokojnega Mitch Luckerja, se dobro ujame s skupino. Njegova komunikacija je na dobrem nivoju, edino njegovo kričanje je na čase previsoko in nadležno za ušesne bobenčke. Skupina je v eni uri predstavila presek diskografije, tudi pri novih skladbah je treba omeniti, da so bile dobro sprejete v publiki, pri skladbah Unanswered, Wake Up, Fuck Everything, No Pity for a Coward in You Only Live Once pa so dobili odličen sprejem publike. Čez samo uigranost skupine ni kaj poreči. Publika je bila deležna polno agresivnih riffov, breakdownov ter ene in iste solaže Marka Heylmuna. Glede na vročino je bil nastop izpeljan suvereno in energično. Eddie pa si je vmes privoščil še dim marihuane, kar na srečo ni pokvarilo potek repertoarja.
Na žalost odpadlo Obscuro je nadomestil precej povprečni black metal projekt Infestus, ki ga kot one-man band vodi Andras, v živo pa nič kaj pretresljivi black metal predstavlja s session člani. Dokaz, da lahko Nemčija ponudi veliko boljši black metal so bili že ponedeljkovi Dark Fortress.
Po Suicide Silence je bilo ozračje še vedno death metalsko. Termin je bil rezerviran za stare znance festivala, Kataklysm. Verjetno ni treba posebej poudarjat, da te kanadski hyperblasterji naredijo vedno pravi žur. Njihova godba je polna death metalskega šusa, groova in melodičnosti. Skupina je že predstavljala tudi skladbe z novega albuma Of Ghost and Gods, ter seveda hite, kot so As I Slither, Push the Venom, Taking the World by Storm, In Shadows & Dust idr. Čeprav so Kataklysm v Sloveniji še pogosteje kot Amon Amarth, jih je prišla pogledat večtisoč glava množica, ki je ob njihovih hitih divjala, kot bi bil prvi dan festivala. Pri skladbi As I Slither pa so je po ukazu vokalista Maurizia Iacona zgodil množičen crowdsurfing, kar pa za varnostnike pri odru ni bilo namreč ugodno, ker so morali skoraj vsako sekundo nekoga ulovit, ki je padel v območje fotopita. Divjanje se je seveda nadaljevalo vse do konca koncerta. Če se potegne črto, se Kataklysm splača pogledat, ker sama skupina je odkar je prišel bobnar Oliver Beaudoin (ex-Neuraxis) ritmično bolj natančna in bolj prepričljiva.
Letos je bilo thrash sicer res le za vzorec, a so pomanjkanje tega žanra več kot nadomestili ameriški norci Toxic Holocaust, ki jih vodi šef benda Joel Grind. Speed/thrash/black metal umazanci so poskrbeli za enega najbolj intenzivnih nastopov letošnjega festivala, saj so udje v neskončnih mosh in circle pitih leteli na vse strani, Joel je bolj malo govoril, a zato toliko bolj rjovel in kopal po svojem močno distorziranem basu, trojica na odru pa je drvela iz enega v drug rušilec. Izjemno razpoloženemu bendu je hipoma pritegnila prav tako razpoložena publike, v moshu se je pojavil celo tip z zastavo ameriške zvezne države Oregon, od koder prihajajo Toxic Holocaust, varnostniki pa so imeli polne roke dela z neskončnimi valovi crowdsurfarjev, ki so se ob tem poslužili tudi čolnov in mega turbomaksimusov.
Po Kataklysm so na oder stopili švicarski folk metalci Eluveitie, ki so prekinili dolgo pavzo pomanjkanja folk metala v zadnjih letih na tem festivalu. Obisk je bil resnično velik, skupina pa še vedno zveni kot naključni henčki z malo več distorzije. Vsekakor dobra skupina, da si človek v miru odpočije, spije kakšno pivo in preveri ponudbo, kaj ponujajo štanti.
Medtem, ko je na glavnem odru potekala gasilska veselica, je bil drugi oder pripravljen za ameriške ekstremiste The Black Dahlia Murder. Skupina je sicer že nekajkrat nastopila na Slovenskem, v samem Tolminu pa se je oglasila drugič in znova prepričala. TBDM se od zadnjega obiska niso spremenili. Tudi leta jim ne nagajajo. TBDM temeljijo na šusu in melodiki. Skupina si za vzor jemlje švedski in ameriški death metal ter ga smiselno kombinira z modernim pridihom, tako da je malce več menjav ritmov. Uigranost skupine je še vedno na vrhuncu, nedvomno pa je to tudi refleksija rednih vaj in koncertiranj. Edino škoda, da skupina vedno bolj opušča prve albume, s prvenca Unhallowed ni bilo odigrano nič, je pa zato postregla že z dvema novitetama z albuma Abysmal, ki izide septembra. TBDM sicer niso imeli nikoli najbolj stabilne zasedbe, a zgleda, da so člani med seboj tokrat le našli pravo kemijo. Kitarista se med seboj dobro ujameta, solaže Ryana Knighta so izjemne, bobnar Alan Cassidy pa je dokazal, da ima neverjetno kondicijo, glede na hitrost njegovega igranja. Vokalist Trevor Strnad, ki še vedno premore odlično kombinacijo kričanja in kruleža, je spodbudil publiko, da je divjala do konca njihovega seta. The Black Dahlia Murder so ostali nori in upajmo, da pridejo v Slovenijo naslednjič v sklopu kakšne klubske turneje, da nam predstavijo daljši repertoar.
Program na glavnem odru je medtem prišel do konca. Kot zadnji headliner so na oder stopili vedno bolj slavni, provokativni in brezkompromisni Behemoth, ki so dandanes označeni kot glavni predstavniki poljske ekstremne metal scene. Skupina se je množici v Tolminu predstavila tretjič. Leta 2008 je Behemoth na pol svojega seta odgnal dež, dve leti kasneje je skupina ponovno nastopila, izpeljala svoj set, a videlo se je poslabšano zdravstveno stanje vodje skupine, Nergala. Le nekaj tednov za tem se je izkazalo, da ima Nergal levkemijo, ki jo je uspešno odpravil. Skupina se je po premoru vrnila, močnejša kot kadarkoli. 2014. je skupina to potrdila z albumom The Satanist, ki po mnenju mnogih predstavlja Magnum Opus Behemoth. Nergal in kompanija so svoj set otvorili z epsko skladbo Blow Your Trumpet, Gabriel. Poudarek je seveda bil na zadnjem albumu, odigranih pa je bilo tudi nekaj drugih stalnic a la Slaves Shall Serve, Christians to the Lions, Decade of Therion, At the Left Hand of God in Chant for Eschaton 2000. Sam nastop Behemoth je deloval že kot spektakel, polno je bilo ognjemetov, dima ter odlične osvetlitve. Skupina je uigrana, odziv publike pa je bil tudi odličen. Nergala na čase še vedno zmanjkuje, tako da na čase bi si želeli, da bi več odkrulil basist Orion, ki ima na splošno močnejši glas. Oboževalci starejših skladb tokrat niso prišli na svoj račun, skupina je bolj poudarjala svojo epsko stran, ki je sestavljena iz poceni riffov, pompoznih klaviatur z dobro bobnarsko podlago, kar je še najbolj opazno pri albumu The Satanist. Na koncu je delovalo, da Behemoth niso kaj pretirano drugačni od Dimmu Borgir, ki so svoje čase uživali naziv glavne skupine na festivalu. Večji poudarek je namreč na šovu kot pa na glasbi. Po več kot eni uri so Behemoth naredili premor, vrnili pa so se počasno in morbidno skladbo O Father O Satan O Sun! Skratka, Behemoth lahko mladino le navdušijo, medtem ko so lahko starejši spremljevalci skupine razočarani. Zaključek na velikem odru ni bil vesel, temveč temačen in morbiden. Glede na videno pa so si Behemoth nedvomno zaslužili biti nosilec zadnjega dneva Metaldays.
Tako kot vse ima tudi Metaldays svoj prednosti, pa tudi pomankljivosti. A prednosti v tem primeru močno prekašajo pomankljivosti in ne preostane nič drugega kot, da se naslednje leto znova snidemo na istem mestu. Metaldays 2016 bo potekal med 24. in 30.7.2016, prve potrjene skupine pa so objavili že na letošnjem festivalu - ob prvih headlinerjih, nemških thrash veteranih Kreator bomo znova dvigali zastavo sovraštva, potrjeni pa so še Insomnium, Septicflesh, Einherjer, Krisiun, Varg in Serenity.
Besedilo Carnifex, Suicide Silence, Kataklysm, Eluveitie, The Black Dahlia Murder, Behemoth: Primož Novak
Besedilo Panikk, Demonic Resurrection, Eruption, Dickless Tracy, Infestus, Toxic Holocaust: Rok Klemše
na vrh