Metaldays je v torek zjutraj, zaradi počasi premikajočih se in za vodo hlastajočih, že izgledal kot Romerov Day of the Dead, glavni oder pa je ponudil verjetno največja imena letošnjega festivala - južnjaško prepojene Black Label Society Zakka Wylda, prog velikane Dream Theater in death metal legende Cannibal Corpse! Zaradi izjemnega vremena in hude vročine je bila letos še posebej oblegana plaža Sotočja (Soča je zadnje dni bojda dosegla celo zelo prijetnih 20 stopinj), kjer smo znova lahko gledali kosmate moške riti med badmintonom v tangicah ter bolj ali manj povešene joške v topless odbojki ter se jezili na eno najbolj nerazumnih letošnjih potez na plaži - 3 dcl piva za 3 eur.
Drugi dan se je na velikem odru pričel z avstrijskimi melodičnimi death metalci Rest In Fear, nadaljeval pa v podobnem stilu s švedskimi Avatar, ki pa imajo za seboj pet albumov in posledično tudi izkušenj. Sami Avatar so bili polni presenečenj, vse skupaj je deloval kot miks različnih žanrov oz. kot nekakšen nu metal, ki ni klišejski, temveč ima v sebi mnogo avantgardnih elementov. Avatar so kljub vročini navdušili množico, kar se je kasneje tudi pokazalo na podpisovanju, kjer jih je pričakala lepa množica.
Še bolj pa so navdušili Valižani Skindred, ki so množico čisto podivjali s svojimi nu metalskimi ritmi, kar je precej presenetljivo, glede na to, da je trend nu metala že lep čas nazaj usahnil. Skindred mogoče ne spadajo niti med tipične predstavnike, v svojo glasbo so vpeljali še elemente reggaeja in rap metala.
Z naslednjo skupino je prišlo do preobrata. Na oder so stopili Blues Pills, njihovo ozadje pa je spominjalo, kot da bi šli nazaj v sedemdeseta. Skupina ima seboj le samonaslovljeni prvenec, a publika je bila nad skladbami, ki se zgledujejo po Led Zeppelin in Deep Purple, več kot zadovoljna. K temu pa je veliko pripomogla simpatična pevka Elin Larsson, ki je bila prvih vrstah deležna predvsem moške publike, kakopak! Sam recept Blues Pills se zaradi vokalistke kaže kot uspešnega. Čeprav gre le za pogrevanje stare juhe, je za pričakovati, da bodo Blues Pills postali eni glavnih predstavnikov današnjih retro rock skupin, kot so Witchcraft, Graveyard, Kadavar idr.
Za Blues Pills bi morali nastopiti Moonspell, a prišlo je do komplikacij, bojda zaradi odrske produkcije zvezd večera, Dream Theater. Moonspell so bili prestavljeni na drugi oder, pavza na glavnem odru pa je trajala kar dve uri, dokler niso na oder stopili Black Label Society. Black Label Society, ki jih vodi legendarni bivši Ozzyjev kitarist, Zakk Wylde, so se v Sloveniji oglasili prvič. Na samem odru je bil postavljen zid Marshallov ojačevalcev, kar je dalo vedeti, da bo prvi nastop Wylda glasen. Black Label Society so v eni uri predstavili nekakšen best of svoje kariere s poudarkom na zadnjem albumu Catacombs of the Black Vatican. Nedvomno je bil Wylde v ospredju. Še posebej, ko je prišlo do dela, ko je začel z dolgo solažo, ki je bila vedno bolj nadležna. Sama ekipa na odru je bila usklajena, novi kitarist Dario Lorina vsekakor zna igrat (vključno s klavirjem), a v sam koncept zanemarjenih ameriških divjakov preprosto ne paše. Njegova prezenca bi nedvomno bolj ustrezala kakšnemu bolj glam rock bendu. Sam nastop Black Label Society se lahko označi zgolj kot soliden. Stari oboževalci so prišli na svoj račun s skladbami The Beginning … At Last, Funeral Bell, Bleed for Me ter zaključnim Stillborn. Brez balad seveda ni šlo. Pri prvi Angel of Mercy se je za klavir usedel Lorina, pri drugi In This River, ki je posvečena pokojnemu Dimebagu Darrelu pa je za klavir poskrbel sam Zakk, ki je pokazal, da poleg igranja kitare zna zelo dobro tudi s tipkami na klavirju. Čez samo igranje ni kaj poreči, le v repertoarju ni nič posebnega. Na koncu si je verjetno marsikdo želel, da bi morali BLS nastopiti 10 let nazaj, ko so bili še bolj pristni in ne preveč osladni.
Edini branilci slovenskih barv na drugi dan festivala Tomcat so na drugem odru nastopili med najhujšo popoldansko pripeko, ki pa se jo da pod malim odrom zaradi sence krošenj dreves k sreči še nekako preživeti. Divjih mačkonov pa tudi vročina ni ustavila, saj so odigrali tako brezkompromisno in suvereno kot že dolgo ne. Edini še preostali originalni član zasedbe Šujo je zasedbo pred nekaj časa povsem prevetril ter pomladil in novim članom se vidi, da so lačni nastopanja, saj med koncertom surovo hlastajo kot lačni tigri. Koncertna energija benda je tako eksponentno narasla, prav tako pa tudi izvedba, ki je močnejša, hitrejša in agresivnejša. To velja tako za nove komade, kot tudi za komade s prvenca Bits N' Pieces, zato odprtih rok čakamo njegovega naslednika.
Po Tomcat so drugi oder zasedli Nemci Abandon Hope, ki se označujejo za progresivni metal, a je bilo v njihovi glasbi slišati bore malo progresivnega. Prej je pri Abandon Hope mogoče slišati nekakšno zmes alternativnega in groove metala, mestoma pa fantje spomnijo na seattleske grunge prijeme, predvsem Alice In Chains. Tu pa se kakršnakoli zanimivost benda tudi konča, saj od tu dalje ponudijo povprečne groove ritme in precej dolgočasne melanholične dele, ki so že tako maloštevilno publiko še bolj uspavali.
Je pa iz popoldanskega dremeža publiko zbudil apokaliptični nastop brazilske thrash trojke Nervosa. Punce v majicah Metal Church in Carcass so že s tem opozorile, da ne gre za kakšne »nightwish-within temptation punčke« in to dokončno potrdile s prvimi toni brutalnega thrash napada iz Sao Paula. Prostor pod odrom se je že med prvim komadom dodobra napolnila, saj je z odra bruhala prava thrash eksplozija, punce pa so dokazale, kaj je to iskren izkaz vere v thrash metal. Trojki se sicer občasno sicer pozna pomanjkanje druge kitare, saj znajo posamezni deli izpasti nekoliko prazno in suhoparno, a punce, predvsem energična vokalistka in basistka Fernanda, ta manjko nadomestijo z brezkompromisno surovostjo in agresijo. Nervosa so v slave tri četrt ure odigrale večino prvenca Victim of Yourself, s katerega so izstopale predvsem Into Moshpit, Death, Justice Be Done in Twisted Values, ter si zavoljo samozavestnega nastopa gotovo pridobile nekaj novih fenov. Na koncu dne njihov thrash sicer ni nič posebnega, a so Nervosa dokaz, da znajo tudi babe thrash igrati z jajci!
Medtem, ko je na glavnem odru množica orgazmirala na Zakkovo soliranje, pa so na druge odru nastopili še eni underground heroji, nemški epski power metalci Sacred Steel. Precejšnja obskurnost tega benda in križanje s priljubljenim Wyldom je povzročilo, da bi lahko med publiko Sacred Steel veter prenašal »tumbleweed«, a Nemcev to ni zmotilo, odigrali so namreč naravnost viharni set, mestoma že kar pošteno brutalnega power metala. Nemška peterka je na Metaldays iz rokava potegnila predvsem hitrejše, že skoraj speed metalske komade, ki jim je kraljeval ultra potresni boben Mathiasa Strauba, ki je po ubogih opnah tolkel kot Konan po podanikih Thulse Doom. Vokalist Gerrit je sem in tja spustil celo kakšen brutalen growl, v prvi vrsti pa je odobravajoče kimal tudi največji slovenski Sacred Steel fen, simpatični gologlavi velikan Izi, hehe. Boljše kot je bilo pričakovano!
Zaradi daljših priprav odra za Black Label Society in Dream Theater so bili portugalski mračnjaki Moonspell primorani opustiti nastop na glavnem odru, a se je to brez dvoma izkazalo za eno najboljših potez v vsej zgodovini festivala. Portugalci so sicer že stari znanci Tolmina, saj so, takrat še pod imenom Metalcamp, na festivalu nastopili že leta 2011. Takrat sredi belega dne in pod vročim soncem niso prišli niti približno do takšnega izraza kot tokrat, ko so v mraku malega odra, pod krošnjami dreves ter ob odlični igri luči ter izredni zvočni podobi resnično zablesteli. Moonspeel so številčno publiko pozdravili z otvoritvenim komadom aktualne plošče Extinct, Breathe (Until We Are No More), ki se je izkazal za fantastični »opener«, osrednje mesto na odru pa je znova zasedel gentlemenovsko karizmatični frontmen Fernando Ribeiro, v stilu gotske estetike benda, sprva odet v dolg usnjen plašč. Vsota novovalovske estetika in glasbene podobe v kateri se mešajo tako vplivi starih brutalnih Moonspell, kot tudi novejših in mehkejših gothic zvokov, je bila ob globokem Ribeirovem vokalu in čisti inštrumentalni zvočni sliki, čista desetka. Mračno, melanholično in vampirsko atmosfero pa je še višje dvignilo povsem naključni obiskovalec odra – prav med nastopom Moonspell je oder vneto preletaval netopir. Po dobri uri so se portugalski likantropi od publike poslovili z obveznim dvojčkom Alma Mater in Full Moon Madness in pustili enega najboljši vtisov letošnjega festivala!
Medtem, ko so Moonspell na drugem odru zaključevali s svojim nastopom pa je glavni oder zasedlo (komercialno) največje ime letošnjega festivala, botri progresivnega metala Dream Theater, ki na trenutni turneji obeležujejo zavidanja in spoštovanja vredno trideseto obletnico delovanja. Dream Theater so poskrbeli za največjo odrsko produkcijo letošnjega festivala; ne le, da je masivni Manginijev bobnarski set zasedel pol odra, tudi vsakega od komadov so spremljale animacije. Ob pričakovano velikem navdušenju publike je bend le to presenetljivo pozdravil s hitrim skoraj thrasherskim komadom Afterlife s prvenca When Dream and Day Unite, po koncu katerega je vokalist James LaBrie oznanil, da bodo trideset let delovanja počastili tako, da se bodo kronološko sprehodili skozi celotno diskografijo benda in s prav vsake studijske izdaje odigrali po en komad. Zaradi festivalske omejitve časa k sreči zato niso imeli časa za dolgovezenje z epsko dolgimi komadi, ki znajo predvsem zaradi neskončnih Rudessovih solaž moriti, vsekakor pa je pohvalno, da je znova izostal, sicer resda največji hit benda, Pull Me Under, in prav Dream Theater so brez dvoma eden redkih bendov, ki si upa in privošči to, da vedno znova in znova ne igra svojega najbolj prepoznavnega hita. Prog poslastica je bila tako predvsem prva polovica koncerta med katero so fantje pripotovali do albuma Metropolis Pt. 2: Scenes From a Memory in navdušili predvsem z nesmrtnim Metropolis Pt. 1: The Miracle and the Sleeper ter Caught In a Web in celo Innocence z EPja A Change of Seasons. O inštrumentalni izvedbi pri Dream Theater seveda ni vprašanje, saj je izvedba vedno vrhunska in že skoraj robotsko natančna, z izjemo občasno res nadležnih Rudessovih klaviatur in obupnim LaBriejem, ki je zgolj potrdil, da je še vedno najšibkejši člen benda, predvsem visoke linije so bile prav boleče zgrešene. Je pa Mangini dokazal, da je bobnarsko ime velikih črk, ki je brez težav zasedlo stolček Mikea Portnoya. Dream Theater so se od publike po dobri uri in pol poslovili z Behind the Veil z aktualne plošče. Zelo solidno, a brez presežkov, videlo smo že boljši Dream Theater koncert.
Po progresivnih mogotcih je bil čas za preobrat z death metal legendami Cannibal Corpse, ki so se ponovno izkazali in dokazali, da kljub letom ne bodo popustili. V ospredju je bil George »Corpsegrinder« Fisher, ki svoj vratne mišice muči do onemoglosti, njegov krulež pa ravno tako ostaja močan, in tudi nerazumljiv. Ritem sekcija je bila solidna. Na basu je kot vedno presenečal hitroprsti Alex Webster, za bobne pa je skrbel Paul Mazurkiewicz, ki mu občasno malce nagaja EMŠO. Paul je namreč občasno nihal v hitrosti, same inovativnosti v njegovem igranju pa že dolgo ni več. Kitarski dvojec Pat O'Brien in Rob Barett pa je ves čas streljal z močnimi, ostrimi in umazanimi riffi, ki delajo Cannibal Corpse od vedno posebne. CC so v svojem repertoarju zajeli svoj best of set. Odigranih je bilo nekaj novitet z lanskoletnega izdelka A Skeletal Domain, ter zimzelene I Cum Blood, Stripped, Raped And Strangled, A Skull Full of Maggots ter Hammer Smashed Face. Cannibal Corpse po več kot četrt stoletja še vedno presenetijo z agresivnostjo, brezkompromisnostjo in tudi pristnostjo, česar je bil Metaldays tudi deležen.
Kot predzadnji so na malem odru nastopili avstralski Ne Obliviscaris. Skupina je trenutno na samem področju ekstremnega progresivnega metala ena najbolj izstopajočih. Skladbe so dolge, vsebujejo pa black/death metalske prijeme, umirjene predele v stilu Opeth ter violino, ki odlično zapolnjuje zvočno sliko. Skupina je v eni uri predstavila skladbe iz obeh albumov, Citadel in Portal of I. Čeprav gre za dobre glasbenike, se ravno ni dalo navdušiti nad celotnim nastopom, kar ni bila krivda skupine, temveč tonskega »škrata«, ki je skozi prvo skladbo konkretno nagajal, tako da se kričečega vokala sploh ni slišalo, medtem ko se čisti vokal violinista je. Ne Obliviscaris so nedvomno zanimiva skupina, a ob pozni uri po celem dnevu različnih skupin so preprosto prezahtevni, čeprav so nabrali kar nekaj publike.
Besedilo Tomcat, Abandon Hope, Nervosa, Sacred Steel, Moonspell, Dream Theater: Rok Klemše
Besedilo Avatar, Skindred, Blues Pills, Black Label Society, Cannibal Corpse, Ne Obliviscaris: Primož Novak
na vrh