Četrti dan festivala se je utrujenost že pošteno poznala, a festival je imel v žaklju še nekaj zverin, tako spoštovana imena iz undergrounda, kot komercialno bolj zveneče velikane. Četrtek je tako zaznamovala predvsem vrnitev široko priljubljenih Arch Enemy, predvsem pa tudi bendov kot sta Crowbar in Rotting Christ. Četrtek pa je, tako že vse dni povprej, znova zaznamovala huda vročina in Soča se je znova izkazala za najboljši spremljevalni program festivala. Na tem mestu je treba nujno pohvaliti tudi najboljšo letošnjo potezo organizatorjev - brezplačno tekočo pitno vodo. Le-ta je bila sicer na voljo že lani, a v precej manjši meri, letos pa bi brez nje gotovo bilo še več omagancev. Se je pa utrujenost poznala tudi že naši ekipi, ki je v četrtek večkrat iskala senco in mrzlo pijačo in zato videla nekaj manj bendov.
Pod glavni oder smo se primajali, ko so, kot četrti nastopajoči nanj stopili nemški Deadlock, ki so nastopili v Sloveniji prvič leta 2007 na takratnem Metalcampu. Skupina je že takrat predstavljala svojo verzijo melodičnega death metala. Njihova posebnost pa je bila pevka Sabine Scherer, ki je predstavljala nežno stran same glasbe Deadlock, ki je bila polna udarnosti. Skupina je po tem izdala še nekaj albumov in se podvrgla določenim trendom, a v ospredje jim ni uspelo nikoli priti. Tokrat je sekstet skušal prepričati s svojim setom »hitičev«, ki še vedno vsebuje polno melodike, a kot nadgradnjo je skupina vpeljala tudi metalcore elemente. Z nizko uglasitvijo (vključena tudi osemstrunska kitara) pa skupina dobi bolj moderni pridih. Vse lepo in prav, če mogoče Deadlock zvenijo na albumu lepo, so v živo dokaj neprepričljivi. Še posebej škripne pri vokalistki, ki je kar lepo fušala. Mogoče pa je bil razlog tudi v soncu. Preostali člani so sicer solidno uigrani, a vendar presežkov tu ni bilo. Skratka, Deadlock lahko gredo po osmih letih v pozabo.
Istočasno je na drugem odru svoje pol ure dobila Morana, slovanska boginja smrti in zime (nesramna šala ob taki vročini), oz. domači melodični death metalci, ki imajo na festivalu že kar abonma. A ne zaman, saj so svoje znova odtrgali suvereno, njihova mešanica melodičnega death in black metala zveni dovolj sveže in zanimivo, da je pod odrom kljub popoldanski uri zbrala precej ljudi, vmesni nagovori pa še vedno zvenijo, v primerjavi s surovostjo glasbe, simpatično sramežljivo.
V Tolminu smo z Down in Eyehategod v preteklih letih že doživeli in preživeli orkansko moč NOLA scene in čeprav so na Metalcampu pred nekaj leti nastopili tudi že sludge očetje Crowbar, je bil Kirk Windstein in njegova ekipa tudi tokrat sprejeta odprtih rok. Windstein, ki s svojim izgledom sicer spominja na nekaj, kar bi svoje mesto zlahka našlo v Tolkienovem Srednjem svetu, je kljub majhnemu stasu, Metaldays kot velikan sprehodil skozi močvirja Louisiane in z desettonsko težkimi rifi pokazal, kako ugrizne aligator. Surova Kirkova izpovednost zadane naravnost v srce, mogočna zvočna podoba pa je Tolmin pretresla kot orkan Katrina. Windstein je okrog sebe zbral odlično inštrumentalno trojico, ki z njim diha kot eno in je brez težav prepričala z eksplozivno energijo, predvsem s komadi To Build a Mountain, Existence Is Punishment, All I Hade (I Gave) in fenomenalnim šusom The Cemetary Angels. Crowbar so za konec prehitro in ultra melanholično kot v von Trierjevi Melanholiji epsko treščili s planeti v klasiki Planets Collide ter dokazali, da je edina dobra stvar Kirkovega odhoda iz Down prav to, da je znova oživel Crowbar!
Po glavnim odrom smo obstali prikovani tudi zaradi nastopa letos verjetno celo edinih Skandinavcev na glavnem odru, norveških Vreid. Četverka iz norveškega mesta Sogndal se je morala še ne tako dolgo nazaj pošteno boriti, da se je otresla oznake »tistega benda, ki ga sestavljajo bivši člani kultnih Windir«, danes pa so Vreid ponosno stoječ, samosvoj bend, ki zna vedno prepričati z energičnim black 'n' rollom. Norvežani imajo pod pasom že šest studijskih albumov, kar je za dobrih deset let delovanja lep uspeh, še toliko bolj zaradi tega ker je praktično vseh šest visoke kvalitete. Nihanja le-te Vreid ne poznajo, kar so dokazali tudi s tokratnim nastopom na Metaldays. Čeprav bi mnogo bolj prišlo do izraza v temi pa so Vreid tudi na dnevni svetlobi prepričali in navdušili s komadi, ki počasi a vztrajno postajajo vedno bolj prepoznavni »hiti« - The Reap, Eldast, I Krig in Raped By Light, mednje pa vrnili celo redkeje igrane komade kot je epski Blücher s konceptualne plošče Milorg, ki govori o norveškem uporniškem gibanju med drugo svetovno vojno. Odlična popoldanska doza Sognametala!
Letos je žal zaradi neugodnih finančnih razmer svoj nastop na festivalu v zadnjem trenutku odpovedal kar nekaj skupin in s tem organizatorjem verjetno povzročili precej sivih las. Zamenjave v zadnjem hipu je težko najti, a s potrditvijo kanadskih heavy metalcev Striker je ekipa Metaldays presegla same sebe. Mladi Kanadčani so brez dvoma predstavljali eno najlepših presenečenj festivala, saj so z neukrotljivo energijo udarnega heavy metala, kljub svoji mladosti (bend je bil ustanovljen šele leta 2007) in relativni majhnosti ter neznanosti, napolnili prizorišče pod drugim odrom ter publiko spravili v gibanje. Striker odlikujejo močni refreni, ki se jih da tudi, če ne poznaš benda že ob drugi ponovitvi peti družno z bendom, močan in avtoritativen vokal pevca Dana Clearyja ter heavy/power metal bombastika inštrumentalne četverke, ki ne pozna milosti. Če temu dodaš še komade v katerih svoje mesto najdejo roboti, pošasti, pivo in ženske s pravimi oblinami je prava heavy metal žurka zagotovljena. Eno najbolj prijetnih odkritij zadnjega časa in bend, ki bo lahko zapolnil praznino za prezgodaj upokojenimi 3 Inches of Blood.
Na malem odru so med švedskimi hard rockerji Hardcore Superstar svoj nastop pričeli Betraying the Martyrs, katerih so se veselili bolj privrženci modernega metalcora. Čeprav je njihova glasba precej dinamična, deluje kot bi poslušali okrnjeno verzijo Born of Osiris, le da imajo Betraying the Martyrs v svojih skladbah vse skupaj še bolj nametano in brez nekega posebnega reda. Skupina je sicer dala veliko od sebe, sam njihov trud pa je bil poplačan z dobrim obiskom publike.
Ob enajstih je napočil čas za težko pričakovane headlinerje Arch Enemy, ki sicer niso nastopili prvič, a so zato prvič nastopili z novo pevko Alisso White-Gluz, ki je zamenjala dolgoletno in priznano Angelo Gossow. Skupina je promovirala zadnji izdelek War Eternal, na katerem je Alissa tudi debitirala. Sam nastop je skorajda opravičil vsa pričakovanja. Skupina je zelo dobro uigrana, ritem sekcija ne peša, pri soliranju tudi ni odklonov. Zelo dobro se je izkazal tudi kitarist Jeff Loomis, ki je stopil v čevlje Nicka Cordla. Pri solažah pa Loomis kot vedno očara, čeprav se je mogel le naučiti solaže in zato ni mogel vpeljati njegovega inovativnega stila, kot je bil znan pri zasedbi Nevermore. Samih presenečenj v repertoarju Arch Enemy ni bilo. Odigrani so bili več ali manj pomembni hiti od albuma Wages of Sin (2001) dalje. Arch Enemy za festivalske nastope namreč opuščajo svoje zgodnje obdobje, čeprav je bilo to nekaj najbolj inovativnega na področju melodičnega death metala. Verjetno največja publika na celotnem festivalu je bila poleg novitet deležna hitov, kot so Ravenous, No Gods, No Masters, My Apocalypse, We Will Rise, Dead Eyes See No Future in Nemesis. Čez inštrumentalni del AE ni pravzaprav kaj pripomniti. Skupina je še vedno v vrhunski formi. Za Alisso pa lahko rečemo, da rabi še kakšno izkušnjo, čeprav je bilo to za pričakovati glede na poprejšnje izkušnje v zasedbi The Agonist. Alissa je sicer solidno odkričala svoj repertoar, tudi same energije ji ne primanjkuje, a sama komunikacija s publiko ni ravno najboljša. Predvsem pa je ni bilo moč razumeti, kaj sploh želi povedati. Na koncu pa lahko še pripomnimo, da Arch Enemy kljub dolgemu nastopu delujejo malce izrabljeni, ker konstantno igrajo ene in iste skladbe, čeprav njihova obsežna diskografija vsebuje mnogo odličnih skladb, ki bi lahko celotno zadevo malce popestrile.
Z Arch Enemy se dogajanje na glavnem odru še ni zaključilo. Kot zadnji so nastopili ameriški metalcorovci Unearth, ki so dobili soliden odziv. Prizorišče je medtem zapustilo že lepo število obiskovalcev, tisti, željnih breakdownov, melodičnih ter groove riffov pa so v eni uri Unearth dobili vse. Unearth za razliko od mnogih metalcore skupin ne delajo na pompoznosti v stilu Heaven Shall Burn ali osladnosti, čeprav so prisotni tudi spevni vokal. Nedvomno pa gre za odlično uigrano skupino. Že s prvo skladbo Giles je skupina dala vedeti, da bo polno jeznih breakdownov, udarne ritem sekcije ter virtuoznih solaž. Sama energičnost skupine pa je dala vedeti, da skupina uživa v svojih koncertih, obenem daje na znanje, da je za njimi polno nastopov. Skupina bi sicer bolj ustrezala na manjši oder, da bi divjanje publike prišlo bolj do izraza. A na koncu lahko le rečemo, da so Unearth potrdili, da je letošnja izvedba tega festivala zelo raznolika.
Čeprav je letošnji zamik koncertov za eno uro marsikomu z nekoliko višjim EMŠOm že predstavljal težavo, pa te težave ni bilo, ko so kot veliki in težko pričakovani headlinerji na drugi oder stopili grški black metal velikani Rotting Christ, ki so z levo roko odigrali bržda enega boljši koncertov letošnjega festivala. Čeprav so Grki relativno pogosti gostje naših odrov pa ne pomnim, da bi jih že videl v boljši luči, saj se je med dobro uro njihovega nastopa preprosto vse skupaj popolnoma poklopilo. Intima manjšega odra, nabito polno prizorišče razpoložene publike, fantastična forma benda in predvsem šefa Sakisa, ki mu je publika jedla iz rok, fenomenalna zvočna slika ter sijajna igra luči so bili dejavniki, ki so poskrbeli za ne povsem pričakovano nepozabno doživetje. Izjemno razpoloženi Rotting Christ so pod poveljem karizmatičnega Sakisa, ki na odru deluje kot nekakšna zmes grškega filozofa in velikega poglavarja kakšnega polisa, predstavljali predvsem aktualni album Kata Ton Daimona Eaytoy ter znova potrdili, da gre za enega bolj unikatnih bendov ekstremnega metala. Rotting Christ so namreč našli popolno ravnovesje black metala z elementi gothica ter prijemi tradicionalnega grške glasbe (predvsem vrhunski zborovski deli), ki v živo zaživijo v povsem novi luči in zlahka vzpostavijo zares diabolično atmosfero. Poleg tega pa Rotting Christ odlikujejo, kljub temu, da njihovo jedro še vedno tvori black metal, za ta žanr povsem netipični kitarski rifi, ki niso običajne čebelice, temveč imajo močan, epski pridih, drugačne pa jih dela tudi meditativno tribal bobnanje. Rotting Christ uspeva to kar ne uspe grški vladi (in tudi drugim, če smo že ravno pri tem) – združuje (metalski) narod. Vrhunsko so v noč izzvenele King of a Stellar War, The Sign of Evil Existance, Grandis Spiritus Diavolos, Noctis Era in mogočna himna Non Serviam, ter poskrbele za popoln zaključek četrtega dne!
Besedilo Deadlock, Betraying the Martyrs, Arch Enemy, Unearth: Primož Novak
Besedilo Morana, Crowbar, Vreid, Striker, Rotting Christ: Rok Klemše
na vrh