Šotor. Check. Sveže gate. Check. Polna hladilna torba. Check. Destinacija: Tolmin, Metaldays 2014! Lani se je festival, ki se ga v splošnem pojmovanju še vedno drži ljubkovalno ime metalkemp (a se tudi novo ime počasi že prijemlje) prvič predstavil v novi luči, ne le z novim imenom. Letos se je zgodba nadaljevala: pet dni metalskih počitnic, dva odra, preko sedemdeset bendov, obilica novosti (ki se jih bomo v petih reportažah še dotaknili), veliiiiiiko dobrega metala in veliko piva.
Čast prebiti led letošnjega festivala je pripadla mehiškim Nuclear Chaos, ki pa niso ponudili nuklearne eksplozije ampak kvečjemu pok pasje bombice. Njihov melodični obarvani death metal ni ponudil nič več kot le kup generičnih rifov in enoličen vokal, dolgočasje pa so še potencirali pogosti duhamorni breakdowni. A k sreči se časi spreminjajo in če je še pred leti tovrstnih bendov na malem odru mrgolelo so zadnji dve leti prej izjema kot pravilo.
Glavni oder so v letošnjem letu odprli Rest in Fear. Melodični death metalci prihajajo iz avstrijskega Graza. Sekstet je že v lanskem letu nastopil v sklopu Metaldays festivala in sicer na tretji dan, to je tisti edini dan, ko je festival spremljal dež. In tudi letos v tem oziru bend ni imel sreče. Skupina, ki si je izborila nastop na letošnji izdaji festivala po zaslugi zajetne kvote prodanih festivalskih vstopnic, je stopila na oder v času, ko se je nad Tolminom utrgal oblak. Zdesetkano občinstvo pred pročeljem odra je sicer spodbujalo »od vremena prekleto zasedbo«. Kopica vztrajajočih je verjetno predstavljala ožje prijatelje in znance zasedbe. Nekaj dni po tem festivalskem nastopu izdajajo Rest in Fear svoj novi studijski dokument »Shallows Deep«, ki je doživel predstavitev tudi na tem nastopu. A kot omenjeno. V »nehumamih« razmerah. Kup generičnih slogovnih manir nista »zakrila« niti dva različna ekstremna vokalna pristopa, bend pa se ni znal otresti nelagodja in krča, ob pogledu na lijočo deževno zaveso z odra.
Prvi branilec slovenske zastave na letošnjem Metaldays je bila dolenjsko belokranjska death metal pošast Mephistophelian, ki je v zgodnjih popoldanskih urah uničila drugi oder in vse, ki s(m)o stali pod njim. Fantom se pozna koncertna kilometrina, ki jo pridno nabirajo, še bolj pa ušesom in vratovom prija brutalen in tehnično izpiljen death metal, ki vplivov kot so Suffocation, Aborted, Cannibal Corpse in podobni, ne skriva, a hkrati ponuja svež in zanimiv pristop k temu žanru. Odličen zvok je šel na roko fantom, ki so tako brez večjih težav odigrali fantastičen koncert poln rušilnega bobnanja, surovih rifov, mastne bas kitare in pestre ter razgibane Denijeve kruljačine, ki sega vse od globokega kruleža pa do grinderskih pig squeelov. Čakamo krvavo rojstvo prvenca!
Berlinčani Rising Storm so prinesli na festival eno redkejših metal zasedb, ki jim poveljujejo čisti vokali. V iztočnici tipični evro power metalci nemške branže, a z modno »pothrashiranimi« kitarskimi frazami ter opiranjem na izdelane vodilne melodije motivov, v stilu njihovih starejših rojakov Brainstorm ter že omenjenim melodičnim, avtoritativnim, čistim vokalom. Zlasti godi pri skupini usmerjanje v izdelane srednje instrumentalne »mid-eight« pasaže kjer pokažejo Rising Storm svoje neslutene glasbene talente in prirojen občutek za muzikaličnost. Kvartet je predstavil svoj studijski prvenec »Initium« in poleg naslovnega instrumentala zaigral tudi skladbe Iron Faith, Avenger, Trial of the Sun, Thoughts of Perception in med drugim tudi odlično novo Conquer of the Sea, kar pomeni, da se poraja nov studijski album. Srčnost, suverenost in polno izkoriščena minutaža polurnega nastopa.
Nemški thrasherji Cripper s tokratnim nastopom na velikem odru niso imeli prav veliko sreče, saj se je prav med njihovim koncertom silovito ulilo. A Britte, ki bo očitno na thrash tronu nasledila svojo rojakinjo Sabino Classen (Holy Moses), in njenih fantom to ni niti najmanj motilo, prej obratno. Čeprav njihov pogled na thrash od standardov žanra ne odstopa niti za korak pa Cripper manjko originalnosti nadomestijo z energično in vživeto predstavo v živo. Nosilka tega je predvsem živa bomba Britta, ki jo je oder ves čas poln, poleg zverinske pojave pa punca še temeljito opravi vokalno nalogo. Ta je blizu tistemu kar smo slišali od Chucka Billyja na The Gathering, Britta se torej s surovim in agresivnim vokalnim napadom že skorajda približuje death metal growlom. Cripper so poskrbeli, da si je publika, ki je dež ni preveč motil ob komadih kot sta Animal of Prey in Fire Walk With Me pošteno ogrela vratne mišice, obenem pa so še boljši odziv od publike podžgali z novico, da se koncert snema za prihajajoči DVD. Z rušilnim Bloodshot je bend premierno nakazal prve obrise nove plošče Hyena , ki izide letošnjega novembra. Kljub temu, da so jih z odra že priganjali si je Britta za konec privoščila še stage dive in klasiko FUQU.
Kdor je nemara »skrajšal« ogled ekstremnih blaznežev Cripper z divjo žrebico Britte na »growliih« in se raje odpravil proti malem odru, kjer je bil zrak po obilnem nalivu še vedno obtežen z vlago, je imel kaj užiti. Na drugem odru so se namreč v tem času znašli srbski Alogia. Sekstet iz Smedereva velja za progresivne metalce! Izkušena ekipa, ki deluje že od leta 2000 dalje in ima v žepu tri prave studijske albume, je polna večplastne glasbene dojemljivosti. Vsekakor nekaj kar morajo fani Dream Theater, kot tudi Symphony X nujno preveriti. Pol ure predstavitve odličnega avtorskega materiala, ki gazi svojo špuro samoniklosti. Predvsem so kompleksne pasaže zabeljene s polno arabeskami in pristnim značajem balkanskega melosa, medtem ko vodi in poveljuje skladbam avtoritativno melodično izdelani čisti vokal, ki za šalo premaguje najvišje lege. Pri prehodu iz srednjih leg v višje in najvišje zadržuje vso izvedbeno moč, zato je pevec ob briljantnem igranju tovarišev v ekipi ter njihovi silno smeli uigranosti, zagotovo izstopajoč element zasedbe. Vokalno so Alogia odpihnili predhodnike Rising Storm. Elegia Balcanica je novi single, ki so ga Alogia med drugim izvedli v Tolminu in komad s katerim se skupina, po bolj sofisticiranem albumu »Priče o snovima« (2012) znova vrača k svojemu progresivnemu značaju. Trenutno velja ta skladba pravzaprav za najbolj reprezentativno referenco o tem kaj lahko pričakujemo od skupne Alogia. O teh fantih bomo v prihodnje nedvomno še veliko slišali. Pozitivnih stvari seveda. V kolikor se znajdejo kje v vaši bližini in stavite na melodičnost vodilnih napevovo skombinirano z večplastno kompleksnostjo aranžiranja ter na čist in melodično izdelan vokal, potem so Alogia pravi naslov za vas.
Iz agresivnih thrash vod nas je nadaljevanje na velikem odru odpeljalo nekam povsem drugam, in sicer v eterične, nežne in pravljične zvoke francoskih Alcest. Obsedenost frontmena Neigea s pravljično deželo, ki jo je sanjal kot otrok je naravnost nalezljiva, saj te nežni, disonančni kitarski zvoki ter atmosferične klaviature (še vedno žal zgolj na matrico) zlahka zazibajo v otroško razposajeni peterpanovski trans. Krhki vokali ter sonce, ki je izza oblakov znova pokukalo prav med nastopom Alcest so čudovito izkušnjo le še podkrepili. Metal? Niti pod razno, a francoski trio, ki se je tokrat najdlje zadržal pri aktualni plošči Shelter, je predstavljal lep prehod iz poznega popoldneva proti večeru in bolj brutalnejšim zvrstem, ki bobničev niso več božale s sanjskim valovanjem, temveč se nanje brez usmiljenja zarile kot facehugger.
Kdor se je zbal prevelikega odmerka intravenoznih pomirjeval ob zvokih Alcest jo je brž ucvrl do drugega odra, kjer je imel moč ugledati »eksotično atrakcijo«! Gre za malteške death metalce Beheaded, ki so s svojim sejanjem bestialne hrupnosti neusmiljeno pustošili po malem odru naslednjih 40. minut. Čeprav v skupni, ki deluje že od leta 1991 dalje ni več originalnih članov, vzdržujejo Beheaded tudi na zrela leta svoj starošolski primordialno surovi death metalski gnev, brez lepotnih okraskov. Stavijo le na karto rušilnega ekstrema agresije, ki lahko izvablja tudi kri iz ušes in lomi vratna vretenca. Z glasbenimi vzvodi znajo občasno povleči na kakšne Hate Eternal, Diabolic ali kasnejše Kataklysm, obilna zasoljenost z blast beati izvablja atmosfero, ki v obrisih asociira na trike Vader. Prav z novim albumom »Never to Dawn« (2012) definirajo Beheaded svojo glasbeno špuro še dodatno. To pa zavoljo specifik grčanja novega vokalista Franka Calleja-e, ki je nekaj posebenga. Brutalno, zlohotno, zlovešče. Seme zla je na festivalu tako prvikrat resnično vzklilo in priredilo pravo uverturo ter ogrevanje pred nastopom Švedov Grave.
Popoln žanrski zasuk, ki je obenem kazal na žanrsko pestrost letošnjega festivala, so na drugem odru tik za Alcest predstavljali norveški black/viking metalci Helheim, ki so nas iz sončne Neigeve dežele butnili naravnost v Jotunheim med ledene velikane. Norvežani se namreč globoko napajajo iz nordijske mitologije, česar v glasbo ne vnašajo pompozno in poceni kot kakšni Amon Amarth, temveč intimneje in zvesteje izročilu kot na primer zgodnji Enslaved. V senci krošenj dreves je dvojni vokalni napad V'gandra in H'grimnirja pričaral še bolj mračno, turobno in hladno vzdušje, odlične zvok pa je dodal piko na i.
Žal se je peklenski svet iz katerega so vstali Norvežani križal ravno z nastopom veteranov švedskega death metala Grave, zato je vonj gnijočega mesa klical, da iz groba vstanemo, otresemo zemlje in vonja cipres pod velikim odrom. Grave so trenutno poleg Unleashed verjetno edini še polnokrvni old-school švedski death metal, ki igra… no, death metal. Dismember so šli kvačkat v prezgodnjo penzijo, obe verziji Entombed pa obetata, a vemo, da novega Left Hand Path ni mogoče pričakovati. Grave pa so tisti, ki že od leta 1986 marljivo skrbijo, da se na Boss Heavy Metal in Distortion pedalih ne nabira prah. In glede na pokazano nič ne kaže, da bi Grave kaj kmalu spadali tja kamor kaže njihovo ime. Moč in brutalnost švedskega death metala namreč še vedno prepričljivo veje iz njih, z aktualno ploščo Endless Procession of Souls pa so vsekakor dokazali, da še niso rekli zadnje besede. Grave so nas za začetek pozdravili kar s klasičnim rušilcem Into the Grave, nato pa nas sprehodili po več ali manj vseh ploščah. Čeprav edina stalnica benda že skoraj četrt stoletja ostaja vokalist in kitarist Ola Lindgren, ki še vedno kruli kot na Sexual Mutilation demu, pa so zavoljo odličnega, glasnega in eksplozivnega zvoka zablestela tudi ostala tri relativno sveža trupla. Prvi death metal vrhunec festivala, ki jih je bilo do konca še nekaj!
Iz groba so se na drugi oder splavili še eni death metalci, in sicer upi evropskega death metala, Belgijci Aborted, ki so zadnjih nekaj let stalni gosti naših odrov. A če smo bili bendov, ki so si slovensko državljanstvo v preteklosti hoteli pridobiti kar na silo (Ektomorf, Korpiklaani, Amon Amarth), pa si lahko Aborted slovenski potni list kar mirno vzamejo. Obetajoče so Aborted začeli že med tonsko vajo, med katero se je kitarist Danny Tunker zabaval z rifi Carcass in Decapitated, nato pa je sledila prava vodikova bomba brutalnega death metala polnega črev, krvi, izmečkov in podobnega. Svencho je postal jebeno dober frontmen, ki ni na odru pri miru niti za sekundo, obenem pa med vso silno telovadbo iz svojih glasilk izvablja globoke growle, visoke screame in pujskasto cviljenje. Aborted so skorajda nabito polno prizorišče zmleli kot v Soylent Green ali Delicatessen (mlajsk), še vedno pa mi gre na falus, da so tako kot vedno tudi tokrat v celoti zignorirali album Slaughter & Apparatus, ki resda zveni kot Carcass klon, ampak tudi klon Carcass ne more zveneti slabo, hehe. Je bila pa setlista kljub temu slastna kot soylent green burger, dodobra je pretresla s komadi z aktualne plošče The Necrotic Manifesto, izostala pa ni niti klasika The Saw and the Carnage Done. Odličnemu nastopu benda ni ostala dolžna niti publika, ki je postala za dobro uro neprepoznavna zmes udov, las in teles.
Težko se je bilo sredi nastopa gore/grind metal uzurpatorjev Aborted odlepiti od drugega odra in se odpraviti opazovat dogajanje proti glavnem odru. Nastop Aborted je bil namreč navdušujoč. A ura je odbila devet zvečer preč in travnik pred glavnim odrom je že natrpan do zadnjega kotička. Ne glede na obilje mokrote s katero je bil prežet travnik tega dne, so se množice posedle tudi na pobočje rečne ježe levo od odra. Vzdušje, ki se je kuhalo je bilo pravo za? Prihod Children of Bodom. Finski metalski rogovileži, sodijo danes že med veterane. Čeprav so njihovi najboljši časi kreativnosti mimo in danes s svojim deli nekako ne presenečajo več, ostajajo pojem konsistence in kvalitete. Velika priljubljenost skupine temelji zlasti zavoljo pobalinstva, ki ga vzbuja črnogledi mali demon v Children of Bodom postavi. To je figura pevca in glavnega kitarista, neuničljivega Alexija Laiho-a. Pa čeprav je album »Halo of Blood« izdan v lanskem letu še vedno aktualen, je zasedba odigrala z njega vsega dve skladbi (naslovno in Scream for Silence), metem ko je preostanek repertoarja zaobjel sprehod skozi diskografski prerez glasbenega opusa skupine vključujoč tudi »cvetke« klasičnih dni skupine na čelu z Lake Bodom, Towards Dead End, Downfall, Bodom After Midnight in famoznim singlom Hate Me!. Tudi Finci seveda slovijo, po vsej prevoženi kilometrini, za izvajalca, ki težko stori napako na odru. Briljantna uigranost, odličen zvok, ponorela publika, odlična energija, ki je fluktuirala zdaj z odra proti publiki, ter v obratni smeri nazaj na oder. Children of Bodom ostajajo torej tisti »prijazni« fantje, ki lajajo, a ne ugriznejo. Da bi jih klicali za death metalce je prehuda oznaka, prej za finski power metal z renčečim vokalom. Komponenta muzikaličnosti preveša tehtnico v vsakem primeru globoko sebvi v prid, zato so Chidlren of Bodom glasbeno tako dostopni do množic.
Med nastopom finskih junakov Children of Bodom je drugi oder gostil nekaj povsem drugega, namenjenega predvsem glasbenim gurmanom. Tolmin so znova obiskali norveški avantgardneži Vulture Industries s katerimi smo se pred dobrim mesecem srečali v mariborski Pekarni, a so tokrat s seboj pripeljali norveško plesno/gledališko skupino Happy Gorilla Dance Company, s katero nastopajo pod imenom Turning Golem (nekaj več o tem pa kmalu v intervjuju s karizmatičnim vokalistom Bjørnarjem). Norvežani se sicer še vedno trdno oklepajo aktualnega albuma The Tower, ki je predstavljal večino odigranega seta, a s tem ni prav nič narobe, saj je že naslovni in uvodni komad dvignil kocine. Inštrumentalna in vokalna izvedba sta bili znova vrhunski, česar smo se od Vulture Industries že navadili, poseben čar tokratnemu nastopu pa je dala zmes glasbe in teatra, ki je mejil že na bizarnost kakšnega Terryja Gilliama. Trije igralci so v fantastičnih maskah in kostumih v gledališko obliko prenesli besedila Vulture Industries, maltretiranja pa ni bil rešen niti Bjørnar. Ta tokrat ni bil tisti, ki bi prebil »četrto steno«, temveč so le-to tokrat zares predrli igralci, ki so se pomešali med publiko. Čudovita igra luči, fenomenalna izvedba, dober zvok in posebnost izvedbe (ki je bila zares ekskluzivna, saj je bilo nastopov Turning Golem le peščica) so bili dejavniki zaradi katerih Turning Golem niso bili le eden izmed vrhuncev prvega dne, temveč celotnega festivala. Sploh zaradi dejstva, ki ga je za konec poudaril Bjørnar – za Turning Golem je bilo to zadnji nastop, katerega ponovitve ne bo več.
Opeth. Zasedba metal univerzuma, ki doživlja v zadnjih letih eno največjih slogovnih tranzicij, so bili izbrani za glavnega nosilca prvega dne festivala. Človek niti ne ve natančno več kakšno oznako bi jim pripel v tem trenutku. Pridevnik »progresivni« definitivno ostaja, komponento metala pa v zadnjem času vse bolj nadomeščajo komponente, ki se nagibljejo k revitalizaciji zvoka simfoničnega progresivnega rocka sedemdesetih in celo jazz rock fuzije. Opeth so od vselej radi eksperimentirali, vselej šokirali s svojim svobodoljubnim eksperimentom. Genialni Mikael Akerfeldt je skrbel med nastopom v skladu s tradicijo mojstra črnega humorja za dobro vzdušje, ki je izvabljalo pozitivne vibracije s strani publike, bend pa je pravzaprav izvajal enega zadnjih nastopov s »Heritage« kuliso. Akerfeldt je znan po svoji glasbeni razgledanosti, zato je za otvoritev »šokiral« avditorij z izbiro nasnetega uvoda s skladbo Through Pain to Heaven nemških kozmičnih elektro avant rockerjev Popol Vuh! No stvari je kmalu na »pravo mesto« postavila skladba The Devil's Orchard (»Heritahe«, 2011). Po Heir Apparent, očitno eni izmed Akerfeldtovih najbolj priljubljenih »Watershed« skladb, je bend prvikrat »srtresel« množico s prvim sladostrastjem Opeth nastopa imenovanim White Cluster iz kultnega albuma »Still Life« (1999). Crowd surferji so imeli to pot kopico preglavic. Okej, White Cluster je še šel nekako skozi zanje. Vendar pa je tudi za to skladbo značilno kup fluktuiranja razpoloženjskih stanj. Zato je nekajkrat prav smešno izpadlo, ko je nekaj crowdsurferskih korenjakov drsalo po rokah publike na skorajda hipnotično zapeljanih mirnih akustičnih pasaža s čistim Akerfeldtovim vokalom. Magija in hipnoza. Ena beseda. Opeth. Odlična set lista, ki jo je sklenila vrhunska Blackwater Park v velikem finalu. Nastop Opeth je valovil na orjaških valovih velikih preklopov vzdušij. Presenečenje je dostavil v set listo tudi komad Demon of the Fall -,skoraj pozabljena Opeth skladba z njihovega tretjega albuma, medtem ko so ljub8ilteji »zlate dobe«, to je tiste »progresivno death metalske« zagotovo najbolj uživali v skladbah, kot sta fantastična Deliverance in za njo edina »Ghost Reveries« točka Atonement,
Nastop zasedbe se je obrnil naokrog v hipu. Preprosto. Švedski perfekcionisti dostavljajo najboljše in magija, ki spremlja njihov svet skreiran v uri in pol, ko so na odru, je tako močna, da se ji ne gre upirati. Zanimivo je to, da je novi album »Pale Communion« napovedan za konec letošnjega avgusta in da zasedba ni zaigrala niti ene nove skladbe z njega. Kar je dobro. Tranzicija je namreč neizbežna in mnogi ljubitelji Opeth, ki so se ustavili nekje pri »Ghost Reveries«, se te tranzicije zelo bojijo.. Akerfeldt je to naznanjal ne le z zadnjima dvema Opeth izdelkoma, pač pa tudi s projektom Storm Corrosion! Koncert Opeth deluje, kot bi bend zaigral uro in pol dolgo suito jazz in metal fuzije začinjeno zdaj s čistimi vokalnim petjem, zdaj z death metalskim grčanjem. Atmosfera glasbene figure Opeth skreirane v živo je edinstvena in neponovljiva. Črna črnina. Odeta v žalovanje. Bodisi, če jih spremljajo akustični zvoki in je Akerfeldt »normalen« pevec, bodisi ko sproščajo od sebe več death metalske agresije. Pravi ljubitelji skupine, so tega večera zagotovo prišli v polnem iztržku na svoj račun. Ne glede na to, da je bend nekoliko statičen na odru, saj je Akerfeldt vseskozi prikovan na mikrofon z vokalom in se tudi v daljših instrumentalnih pasažah redko pomakne stran od mikrofona, pa skupna to sanira s kreacijo enkratne in edinstvene glasbene pustolovščine.
A po Opeth se še ni šlo spat. Tisti, ki jim prvi dan ni prenesel dovolj brutaliziranja in teh definitivno ni bilo malo, so se zbrali še pred drugim odrom, da pospremijo v živo nastop zadnje festivalske skupine prvega dne. Newyorška tehnične death metal utrdbe Immolation. Meglice vlage so se poigravale z snopi svetlobe vrtljivih reflektorjev, ko je oder pogoltnil dim in so se skozi pretolkle mračne silhuete na čelu s velikim šefom Rossom Dolanom- ta je na festivalu zagotovo sodil med rekorderje po dolžini svojega lasišča. Immolation so pravzaprav brez kakšne posebne teatralnosti naravnost in brez kompromisov pristopili k zadnjemu dejanju večera (ali kar noči). K dejstvu popolnega uničenja. Bend je set listo obtežil z aktualnim studijskim izdelkom »Kingdom of Conspiracy« in udaril v koncertno predstavo z naslovno skladbo albuma. Natrpano prizorišče vživete publike je prispevalo k odličnemu počutju skupine, ki je demonstrirala vrhunsko eksekucijo repertoarja. Tehnična izbrušenost izvedbene perfekcije z roki v roki z dejstvi blasfemične agresije, ki ne pušča živih za seboj! Predvsem je imponiralo delo bobnarja Stevea Shalatyja, ki je dostavil predstavo blizu pravemu metalskemu jazzu, kjer skoraj ni trenutka, ki ne bi nosil iskrivega dotika improvizacije! Med koncertom zasedbe ni časa za predah. Immolation ti ne pustijo dihati. Preprosto te posrkajo v svoj svet, ki mu poveljuje velika izvedbena perfekcija briljantnega igranja in obenem kreira tisto po kar pride večina. Armagedon! Pekel na zemlji. Brezmejno agonijo sodnega dne besneče kataklizme. Seveda je bend obtežil svojo, po pravilu »bogokletno« set listo z novim albumom »Kingdom of Conspiracy«, Ross pa si je vzel nekaj trenutkov predaha, da pred izvedbo kultne skladbe What They Bring predstavi kvartet publiki. Bend je sklenil koncert v velikem slogu tako, da je zaigral prastaro klasiko s prvenca »Dawn of Possession« (1991) in sicer Those Left Behind, nastop pa sklenil tako, kot ga je začel. Z zaključno skladbo aktualnega albuma »Kingdom of Conspiracy« imenovano All That Awaits Us. Stara šola newyorške tehnične death metal perfekcije skrižane z nepopisnim odmerkom surovega brutaliziranja, je naposled poslala vse, ki so se sestreljenih glav le najedli death metala h krepčilnemu spancu in prvi festivalski dan se je tako sklenil.
Nina Grad (fotografije): Nuclear Chaos, Mephistophelian, Cripper, Grave, Aborted, Turning Golem
Sebastijan Videc (fotografije, vsi videi): Alogia, Alcest, Helheim, Children of Bodom, Opeth
Aleš Podbrežnik (besedilo): Rest In Fear, Rising Storm, Alogia, Beheaded, Children of Bodom, Opeth, Immolation
Rok Klemše (besedilo): Nuclear Chaos, Mephistophelian, Cripper, Alcest, Grave, Aborted, Helheim, Turning Golem
na vrh