Vsega lepega je enkrat konec in tudi Metaldays 2014 se je (pre)hitro prevesil v peti, zadnji dan. Do petka smo doživeli in preživeli že obilico nepozabnih trenutkov in odličnih koncertov, kljub utrujenosti pa moči še ni zmanjkalo, zadnji dan je bilo treba izkoristiti v celoti, kar se običajno začne že s tekočim zajtrkom. Ki je bil v petek še posebno tekoč.
Kot prvi so na zadnji dan mali oder zasedli po Beheaded še eni Maltežani, Weeping Silence, ki, na kar namiguje že njihove ime, niso brutalni kot njihovi sonarodnjaki, temveč se gibajo v vodah gothic metala z dodanimi elementi dooma. Weeping Silence so tako ponudili predvsem dolge, razvlečene komade polne žanrskih klišejev, še hujše inkvizicijsko mučenje pa je za ušesa predstavljajo obupno fušanje pevke Diane. Inštrumentalno je bend sicer deloval podkovano in usklajeno, napačni niso bili niti Dariovi growli (pa čeprav je »beauty and the beast« koncept le še en boleč kliše benda), a žanrska neprimernost in Dianino talent tekmovanje so večino pregnali še na zadnje namakanje gležnjev v Sočo. Raje Hammer Slammer na plaži kot Weeping Silence na odru!
Po nastopu avstrijskih Brut,, so mali oder nasledili groteskni Nizozemci Chain of Dogs. Veriga pasje sedmerice, deluje v iskanju glasbene usmeritve za enkrat velika uganka. Najverjetneje niti sama točno še ne ve na čem graditi lastno glasbeno usmeritev oziroma kje postaviti temelje za kaj takšnega. Bend je predstavil na nastopu precej glasbenega kaosa ter zvočnega šundra. Ušesom nič kaj ljuba uzurpacija mešanice metalskih riffov, pobegov v umazano punk rockovsko divjaštvo, v kar so izdatno pomešani zvoki violine (ah, znova ti folk elementi...), podloženi največkrat s "pivskim maršem" copotavih polka ritmov, je privabila k odru znova alkoholno prevrete horde, ki so se vrtele v plejadi circle pitov. Ti se z mojim malodušjem nad izrazno cenenostjo skupine, definitvno niso belile glav, pač pa si priredile še en dober žur. Kar je nenazadnje tudi glavna poanta.
Do petka so slovenske barve branili že Mephistophelian, Zaria, Armaroth, Within Destruction, Cordura, Space Unicorn On Fire, Black Diamond in Metalsteel (kako so se odrezali si lahko preberete v reportažah prejšnjih dni), s plaže pa smo se pred mali oder vrnili še za nastop zadnjega domačega benda letošnjega festivala, Condemnatio Cristi. Bend se giblje v vodah simfoničnega, oziroma kot mu pravijo sami, cinematic extreme metala, kot so ga predstavili na drugem studijskem albumu Soundtracks. Bend je ponudili energično predstavo, samozavesten in suveren nastop, njegova glavna težava na Soundtracks pa je bila predvsem izgubljanje rdeče niti s stalnim preskakovanjem žanrov, ki preprosto ne deluje tako kot bi moralo. Bend tako nekaj trenutkov ruši s surovim black metalom in blast beati, nato zadevo povsem ustavi s čutno solažo, ki jo zatem odpelje v vode death metala. V živo premierno predstavljeni single s prihajajoče plošče, European Death, napoveduje, da je fantom vendarle uspelo najti pravo smer in nišo, saj zveni kot njihov daleč najbolj zrel izdelek do sedaj. Žal pa Condemnatio Cristi znova niso imeli sreče z zvokom, saj jih je na cedilu pustila matrica, zaradi novih članov pa tudi uigranost zasedbe ni bila na ravno zadovoljivem nivoju. Zaradi slabšega prikaza kot so ga sicer fantje zmožni, pa je bilo razočaranje vidno tudi na njihovih obrazih. Škoda za ponesrečen nastop, a odprtih rok pričakujemo novi album, ki glede na slišano obeta.
Še en definitivni posebnež festivala Metaldays 2014, pa so bili progresivni metalci Soen. Bend se je v letu 2012 pojavil na evropski turneji, ko je pred britanskimi veterani doom metala Paradise Lost odpiral koncertne večere in v sklopu taiste turneje nastopil tudi dne 14.10.2012 v Ljubljani. Soen so predstavili popolnoma enako set listo, kot pred dvema letoma v Ljubljani, še vedno s kuliso, ki je v polnem odmerku podrejena predstavitvi glasbene vizije podane na studijskem prvencu »Cognitive« (2012). Čeprav deluje bend kot kvartet v postavi z bas kitarskim odličnjakom Steveom DiGiorgiom, ki je večno prezaposlen (dne 24.06.2014 ste ga lahko uzrli na odru Kina Šiške z Death To All formacijo) turnejo s Soen tako znova izpustil, je preostanek koncertnega telesa zasedbe Soen zgrajen iz standardnih imen ekipe! To so karizmatični švedski vokalist in odlični odrski igralec Joel Ekelöf, nadalje ustanovni član zasedbe bobnar Martin Lopez (ex-Opeth) in kitarist Joakim Platbarzdis. Bend sta okrepila za poletne nastope dodatna koncertna pomagača (klaviaturist in basist). Soen so v 40. minutah nastopa predstavili nadvse učinkovito svoje glasbeno poslanstvo, ki se močno naslanja na elemente Tool glasbe, zagotovo pa nevsakdanja glasbena podoba skupine žanje sama po sebi veliko simpatij glasbenih gurmanov, zlasti tistih, ki iščejo posebna glasbena vzdušja ter vznemirljiv glasbeni eksperiment. Bend je dostavil vse to in več ter ovil tiste, ki so se znali odklopiti v občinstvu v stanje cerebralne »odmaknjenosti«. Odličen nastop z svojevrstno tvorbo atmosfere, ki jo superiorno vzdržuje velika karizma Joelovega vokalnega performansa, jedrnato izdelane vodilne melodie, sanjavo odmerjene prehodne pasaže, tehnično dovršena sočnost preklopov med sofisticiranimi deli in odebeljenim »groove« momenti izdelane ritmike, podprte z masivnim kitarskim zidom. Gre za bend velikih glasbenih mojstrov, ki natanko vedo kako pristopati h glasbi kot umetnosti, da dosežeš v ekspresiji element eklektičnosti!
Z malega odra so na velikega v zadnjem trenutki premaknili finske melanholike Ghost Brigade, ki so nam v slabi uri predstavili svojo vizijo zmesi melodičnega death metala s progresivnimi prijemi in močnim priokusom doom in post metala. Žal pa finskim duhovom ni povsem uspelo uresničiti precej velikih pričakovanj, predvsem zaradi ne prav uspešno sestavljene setliste. Pohvalno je, da je izkušnja slišati Ghost Brigade v živo še boljša kot poslušati studijske posnetke, a vendarle je bil prevelik zalogaj to, da so več kot tri četrt setliste predstavljali izredno počasni in jamrajoči komadi, ki sicer več kot odlično povzemajo besedila o osamljenosti in obupanosti. Če je Ghost Brigade z enim, dvema takima komadoma uspelo zgraditi pravo atmosfero melanholije in pogube pa je nizanje podobnih komadov to atmosfero uspešno tudi pokvarilo in celotno izkušnjo spremenilo v izjemno monoton in težko prebavljiv zalogaj, ob katerem je bilo na zadnji dan zaradi utrujenosti že skoraj težko obdržati odprte oči. Finci so tako zablesteli zgolj v redkih hitrejših in agresivnejših izletih v katere je povedel surov Mannejev growl.
So pa zato za popoln glasbeni kaos na drugem odru poskrbeli belgijski grinderji Leng Tch`e, ki so na Metaldays zaružili namesto odpadlih ameriških brutal death metalcev Pyrexia. Bend si je ime nadel po kitajski metodi mučenja ling chi, znani tudi kot smrt z deset tisoč urezi, zaradi katere je žrtev umirala zelo počasi in zelo boleče. No, Leng Tch'e, so polno prizorišče prav tako usmrtili na podoben način, in sicer z milijoni odigranih dvominutnih grind šusov, ki ne jemljejo ujetnikov. Čeprav frontmen Serge z novo čupico ne izgleda več kot Mr. T, pa je še vedno pravi odrski psihopat, ki kruli kot žival, že med prvim komadom pa je skočil v foto pit in se povsem zlil s publiko. Serge je s svojo psihotično predstavo v trenutku uspel zbuditi do tedaj še dokaj nezainteresirano publiko, brutalnih vokalnih izpadov, pljuvanje, bolan humor in kul grind rifi so poskrbeli, da je pod odrom nastal pravi kaos, Serge pa je hotel, da se mu publika pridruži kar na odru. Ker to ni bilo možno je Serge kar sam skočil z odra, se pomešal med publiko, med tem še vedno krulil kot cookie monster in hkrati publiko popeljal v ubijalski mosh pit. Hkrati pa je Serge publiki na duše ves čas pihal z iskrenimi in nenaučenimi nagovori. Noro!
»Doom« trojček so na glavnem odru zaključili lanskoletni dolžniki, britanski veterani in pionirji doom metala, My Dying Bride. Atmosfera med njihovim nastopom je bila popolna, saj se je ravno zmračilo, rahlo pa je tudi rosilo in tako je bendu šlo na roke tudi vreme, ki je še poudarili melanholično in depresivno sliko, ki jo riše glavni slikar benda Aaron Stainthorpe. Britanci so za Metaldays izbrali perfektno setlisto, ki je bila v veliki usmerjena zgolj v prvo polovico njihove kariere, najnovejši odigrani komad Catherine Blake se nahaja na že deset let stari plošči Songs of Darkness, Words of LIght. Klasike so legendarni doomerji predstavili v najboljši možni luči; izjemen zvok je povzročil, da so počasni in tektonsko težki rifi rezali v meso, Aaronove težke besede bolečine, izgube in obupa pa trgale srce. Zaradi izbora komadov se je Aaron večkrat poslužil surovega growl, ki je poskrbel za »poživitev« počasnega marša, karizmatični vokalist pa je z dramatičnimi gibi in klečanjem izkušnjo le še obogatil, tako kot zlovešča in mračna Shaunova violina. Odličen izbor komadov in nepričakovano dobra forma benda (čeprav se je iz Aaronovih ust prevečkrat slišalo zahvale, ki pač niso doom, hehe) sta do konca vrhunsko pripeljala s klasično himno Turn Loose the Swans.
V povsem drugačne glasbene vode pa so nabito poln avditorij drugega odra zavili ameriški velikani death metala Suffocation. Čeprav so pravzaprav koncertna stalnica naših odrov pa vsakič ko napovejo svoj obisk črevca zatrepetajo. V zadnjih dveh letih so nas kraljeve glave death metala obiskali že dvakrat, a vsakič v okrnjeni postavi. Legendarni norec, vokalist Frank »The Tank« Mullen, zaradi službenih obveznosti v bendu ne more več delovati polnopravno, zato ga je prvič nadomeščal Bill Robinson (Decrepit Birth), drugič pa John Gallagher (Dying Fetus). Čeprav je slednji svoje gostovanje opravil presenetljivo dobro pa Suffocation brez svojega tankista pač niso čisto pravi Suffocation. Zato je bilo veselje toliko večje, ko je Frank potrdil, da bo na tokratni poletni turneji znova nastopal s svojimi kolegi. Aaaaah, to je death metal! Publiki se je zmešala že ko so legendarni Newyorčani stopili na oder in že kar za začetek glave oddrobili s kultno Catatonio in kaosu teles pod odrom ni bilo videti konca. Vrhunski zvok (kar velja za veliko večino nastopajočih tako na prvem kot drugem odru) je poskrbel, da so bobni trgali glave, kitarski rifi sekali ude, Frankov brutalni krulež pa uničeval bobniče. Frank, pogrešali smo te! Tebe, tvoje legendarno sekanje z roko in tvoje še boljše nagovor v tistem nezgrešljivem njujowškem naglasu. Dobra setlista polna klasik (brez ljubezenske baladice Entrails of You tudi ni šlo) kot tudi novih komadov z aktualne plošče Pinnacle of Bedlam, fenomenalen zvok, razpoložen bend in Frankova prezenca – death metal vrhunec festivala!
Prav medtem, ko so Suffocation počasi že zaključevali svoj set pa se je na glavnem odru odvil verjetno najbolj nepričakovano presenečenje celotnega festivala. Nemške velikane Heaven Shall Burn sem dal osebno pod kategorijo »Ok, bo za pofirbcat« in sem bil zato nad tem kar so pripravili povsem nepripravljen. Očitno sem bendu res delal krivico, ko sem ga metal v metalcore koš, saj so HSB več kot le to. Breakdownov skoraj ni bilo slišati, glasbeni šus Nemcev pa je bil na primer prej bližje kakšnim zgodnjim In Flames. No, ne glede na žanr so Heaven Shall Burn Tolmin res že s prvimi toni prvega komada zažgali, bend pa je poskrbel za resnično eksplozijo glasbene bombe! Kakšno norijo so fantje povzročili! Mosh pitom, circle pitom in neskončnim valovom crowd surferjev ni in ni bilo videti konca! Še bolj presenetljiv je bil spontani, masivni wall of death, ki ga vokalistu Marcusu ni bilo treba omeniti niti z besedico. Bombastične, nepozabne atmosfere pa s tem še ni bilo konec, saj je z odra ves čas bruhala neverjetna količina energije (tako kot pirotehnike, ognja in dima), Marcus pa je publiko obvladoval za šalo, kar je bilo najbolj očitno med The Disease, ko jo je pozval za največji circle pit na Metadays/Metalcamp dosedaj. Okrog mešalke! Neverjetno in še nevideno! Bend je ves čas tudi na odru deloval podobno kot nora publika pod odrom, Marcus je rdečo srajco prešvical že med prvimi komadi, kitaristi s čupanjem niso prenehali vse do veličastnega konca, dokončno pa so me Heaven Shall Burn kupili z odlično izvedbo klasike Black Tears meni ljubih švedskih legend Edge of Sanity. Kljub obilici studijskih plošč so Nemci tudi zaključili s priredbo, a se tega nismo niti malo branili, saj Valhalla (Blind Guardian) vedno izpade magično. Spektakularno!
Sabaton so trenutno eno najbolj vročih imen v svetu metala, kar pričajo razprodani koncerti po vsem svetu kot tudi pri nas. Zato ni presenečenje, da so se vrnili na mesto zločina, Tolmin, ki je s svojo pisano mednarodno obiskanostjo letošnje leto upravičeval šaljiv nadimek globalne vasi. In če je že naključni obiskovalec vrgel oči na majice obiskovalcev, potem se je zdelo kot da jih tretjina pripada prav njim, tretjina sonarodnjakom Amon Amarth ter tretjina vsem ostalim. Zato tudi ni bilo začudenja, ko se je po izvrstnem nastopu Heaven Shall Burn, pred sklepnim dejanjem glavnega odra, prizorišče napolnilo do zadnjega kotička. Kot po ustaljeni praksi, se je občinstvo pričelo segrevati z Europe uspešnico 'Final Countdown', Sabaton pa so se na osvajanje Tolmina odpravili eksplozivno z Ghost Division. Pričakovano je bil nastop sestavljen iz sprehajanja po skladbah iz sedaj že precej obsežnega opusa del skupine, morda še največje presenečenje pa je bila izvedba 'Screaming Eagles'. Pred kratkim izdani album Heroes je kot kaže že globoko sedel v ušesa prisotnih, saj so štiri zaigrane skladbe prejele bučen odziv in sodelovanje, izostala pa ni niti vikingška bonus skladba iz leta 2008 izdanega 'The Art of War'. Nekateri so mogoče zamerili prevelike pavze med skladbami, a nagovori občinstva so le del Sabaton nastopa in tokrat so se dotaknili prav mednarodno pisane druščine. Odličen lightshow in zvok, bobni postavljeni na tankovskem podvozju z dvema ogromnima gatlingoma ob strani, obilo pirotehnike ter neustavljiva energija Joakima in fantov, so več kot dostojno zaključili nastope na letošnji izdaji festivala Metaldays.
Vsak dan Metaldays festivala je poskrbel za njegov pravi mali zaključni orgazem, ki se je odvil po nastopu glavnega nosilca, glavnega odra festivala. Samo pred mali oder si se moral preseliti. Prvi dan so za takšno sladostrastje poskrbeli tihi moralni zmaogvalci prvega dne Turning Golem s koncertnim "podaljškom" v nastop Immolation, drugi dan poljski veterani death metala Vader, tretji dan pionirski death metalci Possessed, četrti dan heavy metal legende Riot V… In peti dan? Ta pozicija je pripadla našim starim dobrim znancem iz Sežane, ki so tamkaj nastopili davnega dne 21.09.1995 pred (da pravilno berete) Black Sabbath. Če so takrat Black Sabbath s pomilovanja vredno ploščo »Forbidden« znova zašli v naročje krize identitete, pa je ta bend v istem obdobju izdal enega najbolj prepoznavnih albumov svoje slikovite glasbene kariere imenovan »Wildhoney« (1994). Govorimo o Švedih Tiamat! Kvartet, ki mu poveljuje ultimativni vodja, šef in vokalist/kitarist Johan Edlund in katerega postavo dopolnjujejo še basist Anders Iwers, bobnar Lars Sköld ter novejši član in kitarist Roger Öjersson, nastopa na odrih svoje poslovilne turneje tudi z dodatnim koncertnim pomočnikom, klaviaturistom Rikardom Zanderjem. Nastop zasedbe v sklopu letošnjega Metaldays festivala je bil predzadnji preden Edlund dokončno »ugasne« Tiamat. Ostal jim je vsega še en nastop. Bukiran za naslednji dan. Na madžarskem RockPart festivalu.
Bend je temu primerno pripravil odlično set listo, ki je zaobjemala obdobje delovanja med letoma 1992 (album »Clouds«) in 2003 (album »Prey«) kar pomeni, da so set listo nosile skladbe osrednjih albumov glasbene kariere skupine. Bend izjemnih izkušenj je nemudoma ustvaril izjemno teatralno zvočno kuliso mračne, a hipnotično grabežljive atmosfere, ki ji poveljuje nizko intonirani Edlundov vokal. Ta deluje hipnotično vabljivo. Dobesedno te vab vi svoj svet misticizma, okulta, sumerskih vraž, gotskega mračnjaštva. Od izjemne doom metal perfekcije v Whatever That Hurts naproti dve leti starejši sestri The Sleeping Beauty, pa vse do zaključne in v uspavani gotski piš ovite Gaia! Edlund in ekipa so ustvarili enkraten svet, kot ga lahko utelesi le glasbena figura zasedbe Tiamat. Odličen zvok. Masten! V njem vseskozi jasno slišni gradniki zvoka, ki so bili izdatno kontrastirani. Topovski zamahi bobnov, trgajoči zvok bas kitare, izrazit riffovski zid kitar ter jasno zaznavna kulisa sintetizatorskih zaves, skozi katero je ob Edlundovem slogu petja moč zaznati v Tiamat glasbi neposredne vplive post punka, ob občasno dodanih zvočnih zankah pa celo industriala (Brighter than the Sun). Tiamat nam niso pustili dihati. Hipnoza brez primere! Definitivni zadetek v polno pri izbiri zasedbe, ki bo zaključila ta veliki teden za svetovni metal! V soju velike artistične elegance edinstvenih metalskih mračnjakov Tiamat. Nabito poln prostor med odrom in mešalno mizo, pa tudi levo in desno za mešalno mizo, je užival poslednje trenutke koncerta zasedbe Tiamat, s katerimi je počasi ugašal tudi programski del letošnje izdaje Metaldays festivala. Brez posebnega teatra je bend pustil prisotne v stanju hipnoze, ko je skoz zamegljeni oder odjeknil še zadnji ton skladbe Gaia. Ura in petnajst minut se je obrnilo, kot bi trenil z očesom, kar le dokazuje kako močan je glasbeni opus zasedbe Tiamat. Še posebej, ko oživi na odru. Upajmo, da bo Edlund upokojitev zasedbe na nek srednji rok njenega mirovanja le preklical.
Letos smo imeli kljub deževnemu torku z vremenom srečo, organizacija se izboljšuje vsako leto, tako kritizirani Mercator šotor pa se je izkazal za dobrodošli dodatek. Pohvala je bilo široka izbira prehrane, pivo ni bilo slabo, čisti so bili tudi WCji, za odlične pa so se izkazali sekanci s katerim so organizatorji prekrivali blato in luže. Izbor nastopajočih je bil žanrsko pester in razgiban, letos morda resda z nekoliko večjim poudarkom na death metalu (kar ni nič slabega, vsakdo je lahko našel nekaj zase), drugi oder dejansko ni imel le enega headlinerja, slišali pa smo tudi nekaj »ekskluziv« (Possessed, Tiamat, Manilla Road). Glede na to, da je bil festival letos prvič razprodan, trenutno število prodanih vstopnic pa kaže, da bo drugo leto prav tako, bi lahko organizatorji morda delali v smeri pravih ekskluziv (nekaj podobnega kot je bil na primer nastop Emperor na letošnjem Wacknu). Idej je še veliko in izboljšave so vidne letno. Slovo od Tiamat je predstavljal tudi primeren zaključek nepozabnega tedna. Metaldays postaja meka na katero se težko čaka vsako leto in Metaldays 2015 je že označen na koledarju!
Nina Grad (fotografije): Soen, Ghost Brigade, Leng Tch'e, Suffocation, Heaven Shall Burn, Tiamat
Sebastijan Videc (fotografije, video): Weeping Silence, Lord Shades, Zanthropya Ex, My Dying Bride, Sabaton (+ besedilo)
Aleš Podbrežnik (besedilo): Chain of Dogs, Soen, Tiamat
Rok Klemše (besedilo): Weeping Silence, Condemnatio Cristi, Ghost Brigade, My Dying Bride, Leng Tch'e, Suffocation, Heaven Shall Burn
na vrh