Četrti dan letošnjega Metaldays festivala je že ob vzniku dneva navrgel sprehajanje kopastih oblačkov! Kolikor so pretile napovedi s slabim vremenom, smo jo med potekom festivala sicer kar dobro odnesli, vendar pa se je nebo tega dne »zaprlo« že do druge ure popoldan. Takrat je oživel znova mali oder. Dve uri pred glavnim. Na njem so stali španski Drakum. Če sem prav štel, je fantov na odru kar osem. Violina, viola, dude. In seveda ostali instrumentarij, ki sproža hrup, da lahko vsej stvari seveda rečeš metal. Skupino je pričakala konkretna množica in njihova melodična death metalska zmes podkrepljena s teatralno folk »žvižgavostjo« je naletela na lep odziv s strani občinstva. Čeprav bend ne prinaša prav ničesar posebnega na glasbeni univerzum, je njihov koncert moč razglasiti za zelo uspešnega. Narod jih je seveda pričakal z napihljivimi igračami (lahko bi rekli že ustaljene Metaldays tipskosti), ki so vključevale sekirice, mečke, sabljice, buzdovančke, Še Hogar Grozni bi nad videnim osupnil in zahteval avtorske pravice.
Ne glede na »po-otročenost« in naivnost, ki jo seva predvidljiv in preguljen lik glasbe Drakum, kar je publika sicer z navdušenjem pozdravljala, pa so naslednji na odru From the Depth, torej italijanski power metalci, naleteli na precej bolj klavrn sprejem s strani občinstva. Očitno so premalo delali na reklami v mesecih pred nastopom na festivalu, pa čeprav gre za solidno uigrano ekipo, ki obvladuje zelo dobro svoj posel. Italijani so zaljubljeni seveda v simfoničnost. Čist vokal, melodično ozaljšan, dominanten. Suverena igra, seveda podkrepljena s polno klišeji. Kvalitetno, a že (mnogokrat) slišano. V spremstvu hudo zdesetkane publike. Še en dokaz, da se evropskemu power metalu dandanes kar se priljubljenosti tiče, ne piše ravno najbolje.
Skelfir so nemški bend, ki pa je v svojem liku jedrnato navlečen na nordijsko mitologijo. Vikinški štosi torej. Očitno je narod danes usekan prvenstveno na bende, ki posedujejo obilje folklorne ikonografije. Kjer so pivo, meči, zmaji in frulice, tam je publika. Torej ne tam, kjer je adventivnost glasbene samoniklosti. Žal. In Skalfir so, ne glede na oguljene štose, ki jih prodaja njihova nezahtevna tipska melodično nalezljiva death metalska kultura, znova privabili več publike pred oder, ki se je vneto mečevala s svojimi igračami in seveda rajala ob »milozvočjih«, ki se je širilo z odra. Gotovo je nekaj priljubljenosti doprinesla zasedbi trenutna velika popularnost Amon Amarth. Kakorkoli bend, ki je med drugim izvedel skladbe Stein Auf Dem Buch, Hoch Den Humpen, Lost Souls in Schlachruf, je v občem seštevku imponiral s svojo zavzeto in suvereno igro.
Dvajset minut preko četrte popoldan je oživel tudi glavni oder. Koncertni dan so odprli Avstrijci Darkfall. Graški kvintet je predstavljal novi album »Road to Redemption« (2013). Izkušeni možje, ki delujejo od leta 1995, so dostavili svojo percepcijo death metala s čvrsto ozemljitvijo na jedrnato pothrashiranih kitarskih frazah. Istočasno kot Darkfall na glavnem, pa so pričeli z nastopom Torture Pit na drugem odru, ki so dostavljali več brezkompromisne agresije v svojem ekstremnem glasbenem dosjeju. Znatno nižje uglašeno (»spuščenih strun«), so stopili na oder. Nizka intonacija in všečno morbidni growl.Daleč stran od hitrosti rojakov Dew-Scented, opazno počasnejši tudi od veteranov Fleshcrawl, gre pa za bend, ki stavi glavnino svoje pridige na tvorbo pogoltno turobne atmosfere in »groove-a«. Bend vnaša nenadne preklope ritmičnih tekstur od srednje hitrih, do upočasnjeno detonirajočih. Med drugim so sklestili komada Warbeards in Shooter. Nemci seveda ne bi bili Nemci, v kolikor ne bi pristopali k stvari precizno, 100% zavzeto in vneto. Dejansko reč, ki zna v prihodnje zamešati štrene na prizorišču. Groove v upočasnjeno zavitih ritmih in leno lomastečih frazah zlasti v skladbi, kot je Shooter kreira atmosfero z bežnimi asociacijami na Crowbar.
Nalednje prekrivanje med glavnim odrom in malim, sta prinesli zasedbi Sapiency (mali oder) in Aplha Tiger (glavni oder). Sapiency so še eni nemški delilci moderno nagroovanega izročila death/thrash metala. Nemci, ki bi znali biti všečni tistim, ki se kurijo denimo na Cripper. Modna zvočna estetika deluje všečno. Pri Sapiency sta dva vokalista, ki se prekleto dobro ujemata, bend je zategadelj sekstet. Vredno preizkušanja. Še en silno zavzet pristop k odrski izvedbi, prostor pred odrom polovično izpolnjen, a bend je publiko konkretno dvignil s svojo metalsko mesoreznico. V istem času so na glavnem odru »noreli« Alpha Tiger. Heavy metal revitalisti iz Nemčije, ki smo jih pred leti imeli priložnost v dopoldanskih urah pozdraviti tudi na nastopu v sklopu lanskoletnega festivala Bang Your Head!!! - RockLine reportaža TUKAJ, so si vsega v letu od tega izkustva nabrali neverjetno veliko izkušenj. Bend je deloval med nastopom silno nabrušeno, uigrano, kompaktno. Predvsem je nadgradil svoj vokal pevec, ki je dokazal, da se je razvil v izvrstnega frontmana. Bend je v tem času opustil tudi teatralno odrsko nošo, ki je črpala navdih iz temeljnega vzorca tigrove kožuhovine. Torej rumeno črne proge. Očitno so v času po zagonu kariere ugotovili, da je to vižo izkoristila že davno tega pred njimi neka druga skupina, na drugi strani Atlantika, imenovana Stryper, zato spominja danes na tigra vizuelno pri Alpha Tiger na odru le bas kitara basista in rumeno pevčevo stojalo za mikrofon. Vokalist spominja točkovno na Tonyja Moorea (ex-Riot), to pomeni da brez težav evocira teater stare šole tako old school speed metala, ki je vzniknil v osemdesetih na tleh ZDA, kot tudi britanskega NWOBHM gibanja. Glede na nizka pričakovanja (kot posledica izkustva na Balingenu), je bend to pot dostavil korenito več odrske »otipljivosti«. Videoposnetek izvedbe skladbe From Outer Space s koncerta Alpha Tiger na Metaldays festivalu, si lahko ogledate spodaj.
Ena zanimivejših zasedb nastopajočih na drugem odru so bili v poznem popoldnevu hrvaški Inciter, ki so se po daljši odsotnosti spet vrnili na slovenske odre. Fantje so v dobre pol ure poskrbeli za pravi šus melodičnega thrash metala, ki je mestoma spomnil na zgodnjo Metallico, z mastnim groovom in vokali pa mestoma na najboljše trenutke Pantere. Kljub temu pa Inciter ni mogoče obtožiti neoriginalnosti, saj je v njihovem thrashu čutiti zgolj iskrene poklone prej naštetim velikanom. Na odru je med odlično izvedbo vladala odlična energija, saj pri miru ni stal nihče, fantje pa se lahko pohvalijo tudi z izjemno suverenim in samozavestnim nastopom. Konkretna kilometrina se bendu še kako pozna. Pestro rifovje, masten bas in rušilen boben so publiko spravili v gibanje, Inciter pa so, poleg naših bendov seveda, predstavljali enega boljših »malih« bendov drugega odra.
Glavni oder so nasledili švedski heavy metalci In Solitude, ki so izdali v lanskem letu odlični novi in tretji po vrsti, studijski album »Sister«. V tem slogu so tudi odprli svoj nastop. Bend, ki sodi na sceni med novince, razvija svojevrstni glasbeni pristop, ki seveda brska po klasičnih heavymetalskih koreninah, vanje pa vpleta zanimiv dramatično mračnjaški sentiment, ki v delih, kjer se riffi nekoliko potuhnejo, evocira vibracijo post punkovskih zasedb tipa The Sisters of Mercy ali/in celo The Mission. Največkrat zlasti zavoljo specifik vokalne barve pevca. Mračni heavy metal prepoznane in sebi lastne figure, ki ga uspešno neguje skupina, je navrgel pred oder konkretno podporo s strani občinstva. Bend pa je zaigral v set listi skladbe To Her Darkenss, Lavender, A Burried Sun, Demons, Death Knows Where, Horses in the Ground, He Comes in odlično priredbo izvirnika zasedbe Cortex Jesus I Betong (kar zgolj namiguje na to, da so člani skupne ljubitelji post punka in new wavea). Odličen bend, odličen nastop. Upajmo, da jih ujamemo v kakšnem klubu. To je bend, ki previdno odmerja kitarske fraze, previdno odmerja ritmične teksture in kjer daje glasbi vokal Pelleja Åhmana enkratno karizmo. Nobene zaletavosti, nobenega nervoznega igranja na silo in nikakršne potrebe po razkazovanju tehničnih vragolij. Vse je usmerjeno na kreacijo visoko vibrantne atmosfere. Dokler bo bend ustvarjal takšne zlovešče okultne slaščice, kot je skladba To Her Darkness, bo bend funkcioniral vselej sveže, privlačno in vznemirljivo.
Medtem, ko so bili In Solitude že v polnem zagonu na glavnem odru, je enkrat več oživel znova tudi mali oder z nastopom nizozemskih Villainy. Zanimivo je izkustvo, kako je bend znova konkretno sameval, nobene publike pred odrom. No vsaj v začetku ne. Trio v sestavi Reinier Vrancken (kitara, vokal), Jeroen Pleunis (bas kitara), Bram Keijers (bobni), je pravzaprav silovito presenetil, saj je ponudil zanimivo avtorsko glasbeno mešanico prvin death metala, doom metala, thrash metala. Bend je z vehemenco predstavljal svoj studijski prvenec »Villainy« (2014) in pričaral svojo glasbeno telo kot sestavljanko surovega, brezkompromisnega, mastno donečega ter srdito rožljavega izkustva. NI kaj. Bend, ki deluje od leta 2009 dalje, se razvija v pravi peklenski trio, ki je svoj nastop na Metaldays festivalu iztržil v optimalnem odmerku. Žal se je njihov nastop prekrival z In Solitude. Dva odlična benda torej. Vsak na svojem odru. Istočasno.
Kadavar je še en trio zaprisežen oživljanju stare glasbene šole! »Grmiščni« Berlinčani, delujejo po obraslosti, kot izgubljeni statisti legendarne grozljivke »Deliverance« (z Johnom Woight-om v glavnoi vlogi), ki so po dolgih dekadah tavanja naposled našli pot iz gozda nazaj do območja stanovanjske pozidave. Bend je bil prestavljen s petkovega razporeda festivala na četrtek, torej je bil umeščen med nastopa In Solitude ter Prong. Bend, ki deluje od leta 2010 dalje, je do leta 2013 z jedrim zamahom ustvarjalnosti izdal že dva albuma in sicer leta 2012 istoimenski studijski prvenec, tega pa je nasledil v letu 2013 album »Abra Kadavar«. Obrazna poraslost tria je opravičljiva zavoljo stila, ki ga goji skupina. Predstavljajte si garažno uzurpacijo zgodnjih MC5 ter celo Grand Funk Railroad, čemur poveljuje mračna zapeljanost, kar pomeni, da se v riffe prikrade vse polno tuleče votlih odzvenov lika Black Sabbath. S konturo psihoidne iztirjenosti, shizofrenih izpadov glavnega vokala in togotno surovih riffovskih form, delujejo Kadavar resnično in iskreno v svojih dejanjih. Bend se je sprehodil brez mnogo besedičenja skozi repertoar obeh albumov. Koncert je odprla Liquid Dream, bend pa se je lotil proti koncu koncerta tudi priredbe Black Sabbath izvirnika Symptom of the Universe. Bend je odigral še skladbe Doomsday Machine , Black Sun, Come Back Life, Creature of the Demon, Eye of the Storm, Living in Your Head in All Our Thoughts. Togo začrtana in predvidljiva glasbena premisa ima eno šibko točko. Po 15. minutah prične koncert skupine delovati, kot da poslušaš vseskozi en in isti komad. Skratka, ostro začrtana glasbena šablona benda, zna vznemirjati okuse poslušalcev, ki iščejo revitalizem. Ko nanese beseda na fuzijo heavy metala, doom metala, s psihadeličnostjo in celo space prijemi, so veljali Nemci, kot med drugim tudi utemeljitelji krautrocka, vselej za kredibilne mojstre! Kadavar so zgledno bestialni, prvinski in suvajo neukročeno. A pozor. V eni in isti frekvenci.
Metalsteel so veljali za eno najbolj izkušenih zasedb drugega odra četrtega dne festivala. Bend je seveda prispel na festival s sveže izdanim studijskim albumom v žepu imenovanim »This Is Your Revelation«. Skupino je pričakala številčna publika, ki je polnokrvno uživala v njenem nastopu. Bend je izjemno zrasel v kompaktnosti. Od dejstva, da se je basist Matej Sušnik razvil v odličnega pomožnega spremljevalnega vokalista, do že kar pregovorne odlične medsebojne usklajenosti kitaristov Benija in Roka v izvedbi fraz, pasaž in seveda soliranju. Samozavesti in potence bendu ne manjka, še posebej pa se je ta suverenost oprijela neustrašne bobnarke Daše, ki je odlično »odkotalila« svoje delo. Bend je seveda predstavljal novi album ter ga v repertoarju zabelil s starejšimi točkami kariere. Privoščili so si tudi drzno izvedbo Deep Purple klasike Stormbringer. Zelo zahtevna reč, ki je uvodoma sicer obetala silno zanimivost, je kasneje nekoliko ušla v izvedbi z vajeti. Zlasti se je kanček lovil na vokalu Beni (obvladovanje verzov), pa tudi sicer poenostavljene strukture priredbe izvirnika, niso vžigale. Sicer je vključevanje priredb poteza, ki sodi v zabaviščni park rock 'n' rolla,ki pa je, ne glede na dober namen skupine, to pot delovala odvečno. Sicer pa nobenih slabih misli o nastopu standardno kvalitetne zasedbe, ki zori vse bolj in bolj in v svoji integriteti raste v neprebojno metalsko trdnjavo!
Medtem, ko so domači zastavonoše heavy metala Metalsteel na drugem odru dokazali, da je heavy metal naša religija, so podobno, le žanrsko nekoliko drugače na velikem odru verjetno celo najboljši koncert dneva odigrali ameriški crossover veterani Prong, ki so pri nas nastopili prvič v svoji dolgoletni karieri. Trio pod vodstvom ustanovnega in edinega originalnega člana Tommyja Victorja, ki je svojo glasbeno pot začel kot zvočni tehnik v legendarnem klubu CBGB, nato pa leta 1986 ustanovil Prong, je pozno popoldne Tolmin zavrtel v divji ples udarnega, metaliziranega hardcora, ki mu blizu pridejo morda zgolj kakšni Pro-Pain. Kakšen zvok je uspelo trojici izvleči iz svojih inštrumentov! Na trenutke se je zdelo, da v dolini pristaja Antonov, ne pa da na odru stojijo zgolj trije posamezniki. A z odra je prav vsako sekundo bruhala in butala taka količina energije, da se je v trenutku prenesla tudi pod oder, kjer mlatenju las, rok, komolcev, nog in glav ni bilo videti konca. Tommyju in basistu Jasonu je publika jedla iz rok, bend pa je hvaležnost več kot očitno kazal s stalnim nasmeškom na svojih obrazih. Iz Tommyjev in Jasonovih grl so bučali nori vokali, ki so strop prebili v refrenih z gang vokali, trojica pa je ubila še s fantastičnim zvokom kitarskih rifov, ki so se v ušesa zapičili kot trizob iz loga benda, Jason je ves čas skrbel za kopanje po basu iz katerega je izvabljal osupljivi »Pantera« groove, bobnar Arturo pa je opne mučil kot, da je to njegov zadnji set bobnov. Odlična setlista, ki je predstavljala prerez celotnega ustvarjalnega opusa skupine, je bila le še pika na i viharnemu setu, ki se je končal vse prehitro. Snap Your Neck!
Superiorni »grobijani«, ki so brez večjih naporov poskrbeli za to, da se je marsikomu pocedila kri iz slušnih organov, pa so bili četrtega dne festivala med nastopajočimi drugega odra Benighted. Francoski kvintet doma iz mesta St. Etienne, ki se že od leta 1998 peča z ekstremnimi vejami metal glasbe, je v letošnjem letu izdal novi studijski dokument z naslovom »Carnivore Sublime« Death metalci so se vneto lotili prezentacije najnovejšega studijskega izdelka in očtino je da mora biti bend več kot navdušen nad rezultati novega izdelka, saj je novi material v primerjavi s starejšimi skladbami obteženo »štrlel« iz repertoarja. Pravi groove in tornado ekstremnega primeža je zagotovil odlično atmosfero publiki, ki se ji je popolnoma snelo pred odrom. Vse polno je bilo blaznih glav, ki so preizkušale svoje akrobacijske vrline, skozi vključevanje v mosh pit, ali »deskanje« po množici (crowd – surfing) ter ostale »vratolomne čare«, kot jih v takšnih primerih sproducira metalska domišljija. Zabava brez primere. Poškodovanih ni bilo ozreti.
Finskim skupinam je na letošnjem festivalu kar trikrat pripadla čast, da se predstavljajo v funkciji bendov, ki ogrevajo prizoriščle pred glavnim nosilcem festivalskih večerov. Po Children of Bodom prvega dne in po Amorphis tretjega dne, je tovrstna pozicija pripadla še poganskim metalcem Moonsorrow. Bend, ki v svojo glasbeno kulturo vnaša elemente black metala ter skrbi za bombastiko z vključevanjem epskih melodičnih napevov tradicionalenag ljudskega finskega melosa, je priredil odličen koncert. Skreiran zvok je deloval grabežljivo, atmosfera in povratne reakcije publike izjemno. Nekdo si je vzel celo toliko časa, da je pred odrom opletal s prižgano baklo uperjeno visoko v zrak proti odru. Narod je posrkalo v edinstven svet mračnih sil. Nad Tolmin je legla zavesa meglic brezmejnega žalovanja in kričavega zborovskega petja vil, ki kličejo smrt. Z rabo finskega jezika, kar seveda sliši vkup z dosjejem poganstva. Growl kitarista Henrija Sorvalija, ki je večkrat spominjalo na krvoločno renčanje volkodlaka, je funkcioniral odlično in skladbe so vse po vrsti izražale izredno mineštro strasti, mračnih misli, okulta ni seveda evocirala teater zlobnikavih občutij. Brez šminkeraja in odvečne odrske navlake. Samo z glasbo, strogim izvedbenim fokusom, da dostavijo najboljše kar zmorejo, so Moonsorrow dostavili še enega izmed vrhuncev letošnjega Metaldays festivala.
Eno najbolj zanimivih zasedb ne le četrtega dne, pač pa kar celotnega festivala, pa so predstavljali kolumbijski black metalci Inquisition. Bend, ki se je leta 1996 premestil na območje ZDA, deluje že od leta 1988 dalje, vendar je studijski prvenec izdal šele leta 1996. Članstvo je nenavadno. Gre za duet. Vodja skupine je pevec in kitarist Dagon, njegov pajdaš Incubus pa je zadolžen za bobnanje. Orkestralni aranžmaji in aranžmaji klaviatur so nasneti (raba zvočnih matric). Družbo na odru jima delata dve kolosalni glavi. Kozja in goveja. Ter seveda obilje megle. Ravno mračilo se je in trenutek koncertnega nastopa velikih glasnikov Satana, je prišel kot naročen. Dvojec je predstavil svoj aktualni, skupno šesti, studijski album »Obscure Verses for the Multiverse« (2013), prizorišče pa je bilo zelo dobro obiskano. Neverjetno je spoznanje koliko zvočnega prostora pokrijeta s svojo odrsko dejavnostjo vsega dva člana skupine. Vsega duo. To je ena temeljnih vznemirljivosti, ki privlačijo tudi laičnega glasbenega radovedneža, da jim prisluhne. Drugi zelo pomemben element, ki pravzaprav postavlja zasedbo Inquisition na posebno mesto black metalskega zemljevida, pa je specifični vokalni pristop Dagona. Ne gre za tipični black metalski growl, pač pa za nekakšen približek »robotskega krakanja«. V eni in isti frekvenci. Brez posebnega naglaševanja in markiranja verzov. Brez sleherne tvorbe vsaj neznatne sledi, ki bi jo razglasil lahko za melodijo. Fascinantno. Kajti dokler ne slišiš tega vokala, ne moreš verjeti, da je kaj takšnega sposobno sproducirati človeško telo. Ura enkratnega vzdušja, ki po pristnosti in elementarnosti prvinskega glasbenega izročila black metala, ne bi moglo bolje učinkovati, se je obrnila v hipu. Bend je zapustil nabito polno prizorišče s preprostim Dagonovim pozdravom. Ta je stopil še zadnjič do mikrofona, dvignil levico z zapestjem oblikovanim v Diov »malocchio« rekoč »ljubkovalno«: »For the Satan! Good evening and thank you!« Zatem so se pričele razlegati skozi goste meglice v katere je bil odet oder nasnete satanske melodije s premiso zla, ki se lahko porodi le v peklenski globeli, v kateri kraljuje čislani gospodar muh. Narod je vkopano stal še naprej pred odrom misleč, da se bo bend vrnil nazaj. A koncerta je bilo tako konec. Posebno izkustvo, posebnega benda. Častilci black metalskega purizma! To je bend, ki ga morate obvezno preveriti.
In za finale na velikem odru še staroste thrash metala Megadeth. Že nekaj let vztrajajo v čvrsti postavi, kar je hvale vredno. Bend, ki si ji takoj ob prihodu privoščil mali izvedbeni spodrsljaj ko so kitare rahlo zaostajale za ritem sekcijo v uvodnem riffu Hangar 18 je z izbiro otvoritvene skladbe zadel glavico na žebljico kar se tiče takojšnjega iztržka adrenalinske naglice s katero je odreagirala hipoma podivjana publika. Komad obenem tudi silno smelo predstavi veliko moč Mustainea, kot songwritterja. No ko govorimo o bendu, ni mnogo narobe, če govorimo kar o ednini. Šef Dave Mustaine je seval odlično razpoloženje. In od tega je vse odvisno pri Megadeth koncertu. Nekateri bi nemara barabinsko pripomnili da je navdušenje odvisno od tega, če so kje v Mustaineovi bližini W.A.S.P. Kakorkoli. Gremo na koncert. Bend predstavlja na poletnih festivalih »best of« repertoar! Torej pravi »železarski« set, ki po roku trajanja ne zmore zarjaveti. Seveda s polno odrsko kuliso, ki je vključevala bogate filmske projekcije vezane na sporočilnost samega materiala, ki so ga fantje izvajali. Ne glede na to, da je nastop Megadeth precej predvidljive narave, saj se morajo Mustaineovi uslužbenci gibati po odru, kot jim zaukaže njihov ljubljeni vodja, pa odšteje vse seveda izjemna karizma skladb pionirskega porekla, ki so jih tega večera drugo za drugo nizali Megadeth.
Okej, Mustaine ne zmore več vokalno dohajati vse Megadeth zadeve, temu navkljub pa je dejstvo neizpodbitno, da Megadeth nikoli niso potrebovali posebno urjenega vokala. Bolje je poslušati vokalno opustelega Davea v zrelih letih in se zabavati ob njegovem »nerganju«, ki skuša plašiti male otroke, kot slučajno pristati na kakršenkoli vokalni nadomestek. Dave ostaja ikona! Samo da ne bo slučajno odšel po stopinjah njegovega soimenjaka, šefa skupine Whitesanke Coverdalea, ki bi moral bend že davno tega permanentno upokojiti. Dave Mustaine ne bi bil Dave Mustaine, v kolikor ne bi izrazil vsaj kanček samovšečnosti med koncertom. »I know that you love me, as much as i love you!« se je glasil eden izmed nagovorov publiki! Dave seveda govori v prvi osebi ednine, kar pomeni enako, kot da bi govoril s publiko bend imenovan Megadeth. Razgled na prostrane poljane nabito posejane z navdušenimi obiskovalci je velikemu vodji neizmerno ugajal, ko se je bend sprehajal skozi klasike bogatega diskografskega opusa klasičnih dni. Posebej zanimiv predgovor je Dave podal pred izvedbo skladbe She-Wolf. Njegov zadnji stavek se je glasil z zahtevo pripadnicam nežnega spola, naj se oglasijo. Potem ,ko je Dave prejel povratno reakcijo ženskega cvileža je cinično pribil »Now I know why I will neveerr had children again!« Modrec že ve.
Chris Broderick ni posebej karizmatična odrska figura, če sploh, vendar pa je njegovo igranje božja mana za ušesa. Prava poezija brezhibne perfekcije. Bend ni obšel niti prve skladbe, ki jo je Mustaine kdaj koli napisal za Megadeth, kar je tudi teatralno uvodoma napovedal. Skladba, ki je prestala dolgo evolucijo in pristala na tretjem studijskem izdelku skupine »So Far, So Good, So What« imenovan Set the World Afire. Po poklonu velikemu botru glasbenega navdihovanja Mustaineove rane mladosti Scottu Gorhamu in izvedbi Thin Lizzy priredbe Cold Sweat, je bend po pričakovanju prešel k velikemu finalu ter urezal s strani množice težko pričakovano »Countdown To Extinction« mini simfonijo, ne mnogo drugače poimenovano kot? Symphony of Destruction seveda.
Za dodatek še pogrešani Peace Sells ter za njo Holy Wars.., Zaključni plaz uporniške jeze, ki jo je produciral tako iskreno Mustaine v svojih mladih letih klasičnih Megadeth in Metaldays festival je bil za četrti dan izpolnjen (no skoraj izpolnjen, kot boste brali v nadaljevanju). Vse štima. Pravzaprav z izjemo Daveovega vokala prav vse. Še preveč štima. Štima do te mere, da cel odrski »lišp« gigantske produkcije ne gre vkup z primordialnim izročilom thrash metal nepokorščine, ki je za vselej spremenila glasbeni svet o prihodu Megadeth na sceno. Hočem povedati, da Megadeth šov ne potrebuje tako obilne in razsipne produkcije, saj so sami kitarski riffi tako karizmatični in v izročilu unikatno jedrnati, da spregovori že glasba sama zase dovolj. No proti Metallici in njeni odrski navlaki ter gigantskim obredom, so Megadeth še vedno prave »male bebe« (na srečo). Navkljub temu pa bi se človek povsem zadovoljil s produkcijo, kot jo imajo danes Slayer ali Anthrax.
Vprašanje, če si je šel Mustaine po koncertu ogledati nastop zasedbe Riot V na mali oder festivala? Srečal ga ni bojda nihče. Nemara bi ga zdramilo, da bi našel pot h glasbenemu prabistvu in sveti preproščini. To kar so pričarali Riot V na malem odru po koncertu Megadeth, je popolno nasprotje. Pet ljudi, osnovna klasična postavitev kvinteta, uglasitev brez slehernega lišpa, kozmetične protetike, skrivanja za efekti ali lepotnimi popravki. Pet ljudi uigranih in v top formi s polnim šusom nad Tolmin. Nastop Riot V. Po pokojnem ustanovitelju zasedbe Riot Marku Realeu, nadaljujejo njegovi nekdanji tovariši kariero pod imenom Riot V oziroma približku klasične Thundersteel postave Riot in sicer na čelu s kitaristom Mikeom Flyntzem, basistom Donom Van Stavernom, medtem ko ostale pozicije zapolnjujejo prekaljeni bobnarski veteran Frank Gilchriest (Virgin Steele), fantastični »približek« Tonyja Moorea na vokalu pod imenom Todd Michael Hall, mesto drugega kitarista pa pripada mlademu kitarskemu upu Nicku Leeju. Bend se je zavihtel v enkrat daljši set, kot pred 13. dnevi na nemškem festivalu Bang Your Head!!! v mestu Balingen – RockLine reportaža TUKAJ.
Riot V so bili temu primerno našpičeni. Dodatno sproščeni, so z navdušenjem sprejemali salve pozitivnih povratnih vibracij s strani publike. igrali so skozi pozno noč, ranemu jutru naproti. Z vso močjo in v tem niso popuščali vse do zadnjega trenutka svojega nastopa. Vključno z vokalom fenomenalnega Todda Michaela Halla, Ura je bila blizu druge zjutraj in rajanje nikakor ni pojenjalo. Narodu je v glavah trgalo. Riot V so bili eden redkih bendov letošnjega festivala, ki se lahko pohvalijo s »predkambrijsko« aktivnostjo. Pionirskim stažem. A ker je skupina skromna, to le malokdo ve. Bend, ki je vplival tudi na Davea Mustainea, kot glasbenika in bend, ki v karieri nikdar ni prejel pravega priznanja za svoj opus in glasbeno vizionarstvo. Gre namreč za skupino pionirske klasično heavy metalske urjenosti, kakršne so igrale še v sedemdesetih na način, ki je kasneje revolucionarno vplival na zgodnje Crimson Glory, Fates Warning, Queensryche, Vicious Rumors, Helstar, Agent Steel, Liege Lord, celo falango Bay Area bendov,… Bend je sestavil »best of« set listo in težko je izpostavljati vrhunce nastopa. Skladbe funkcionirajo seveda unikatno. Edinstveno. Vse po vrsti, vključno s povsem novo Warrior, kar je zelo lep obet za novi studijski album zasedbe. Prave poznavalce so Riot V popeljali v sedma nebesa, prav tako pa prevzeli s svojo nepotvorjenostjo in izrazito izvedbeno iskrenostjo malho radovednežev, ki benda pred tem niso poznali. Odigrano na moč, odigrano z veliko izvedbeno perfekcijo in potenco velike angažiranosti. Mike Flyntz za predsednika kitarskega soliranja! Upajmo, da pridejo Riot V na kakšen klubski špil v Slovenijo, nemara že v prihodnji pomladi. Skratka. Riot V! Nastop, ki je prinesel definitivno enega vrhuncev letošnje izdaje Metaldays festivala. In nenazadnje je prinesel na oder naposled pravi izdelani vokal, izdelano klasično urjeno petje. Pravi balzam za vsa tista ušesa, ki iščejo melodijo in avtoritativno melodično izdelano petje velikega prenosa vokalne moči tudi v ekstremno visoke lege. Ne »cookie monster« ekscesov, ki jih je bilo vse polno na festivalu in ki roko na srce, s svojo "popačenostjo" večkrat vzbujajo grotesknost. Vokal Todda Michaela Halla je bil torej eden redkih starošolsko urjenih vokalov festivala, ki postajajo tako danes vse večja redkost v metal univerzumu. Izjemen zaključek četrtega dne festivala torej! In pričelo je znova deževati.
Nina Grad (fotografije): Alpha Tiger, In Solitude, Kadavar, Prong, Moonsorrow, Megadeth
Sebastijan Videc (fotografije, video): Skelfir, Inciter, Metalsteel, Inquisition, Riot V, plus video: Alpha Tiger & Megadeth
Aleš Podbrežnik (besedilo): Drakum, From the Depth, Skelfir, Darkfall, Torture Pit, Sapiency, Alpha Tiger, In Solitude, Villainy, Kadavar, Metalsteel, Benighted, Moonsorrow, Inquisition, Megadeth, Riot V
Rok Klemše (besedilo): Inciter, Prong
na vrh