Hudič je, če se utrga oblak in iz njega ne neha liti. Tako nekako se je sfižil tretji dan MetalDays festivala, ki nas je obsodil na dolgo vedritev. Pravzaprav so bile molitve, naj do druge ure neha »scati« povsem zaman. Lilo je namreč čedalje huje. Ohladitev je bila v slehernem oziru dobrodošla, a kdor pozna festivalska prizorišča, bo znal povedati, da ni hujšega izkustva, kot gledati koncerte skupin sredi naliva. Se kdo spomni dne 16.05.2010? Zagreb, koncert Metallice? Takrat je nebo žalovalo za Ronniejem Jamesom Diom… mi pa smo gazili skoraj do kolen v živem blatu. No, v Tolminu še zdaleč ni bilo tako hudo, pa čeprav še vedno skrajno neprijazno.
Sredino jutro nas je tako že zarana iz šotorov znova pregnalo žgoče (varljivo) sonce in obetal se je nov vroč dan, Soča pa je kar sama klicala v svoje hladno nedrje. Sredin dan je bil glasbeno še najbolj nevznemirljiv dan festivala, saj kaj hudo pretresljivega ni ponudil, se je pa zato obetal še bolj sproščen dan, preživet ob drugih aktivnostih. A tudi te niso prišle povsem v poštev, saj se je že zgodaj dopoldne razbesnelo hudo neurje in zdelo se je, da je nebo jokalo zato, ker je vedelo kaj nas čaka konec dneva na velikem odru.
Dopoldanske ure smo tako preživeli v zavetju šotorov, pod tendami ali v tolminskih barih, med divjanjem narave (močan veter, dež in celo nekaj toče) pa čas izkoristili za prijetno druženje in popivanje. Prav domači death/grind veterani Dickless Tracy so bili edini bend, ki ga kot prvega nastopajočega na velikem odru ni skurilo sonce in so to, da se niso stopili, izkoristili sebi v prid. Cepo je prebrisano kot prvo besedo na odru izustil »Slayer!« in pod odrom tako zarana uspel prignati že kar lepo število ljudi. Dickless Tracy so nas nato izkušeno sprehodili po hodnikih bolesti, nam zasadili ostro zobovje v vratove in pokazali najhujše nočne more z udarnimi, brutalnimi zvoki death/grinda. Cepo seveda ni moral iz svoje kože, saj je iz njegovih ust letel najboljši in najbolj utrgan povezovalni program festivala (mali vodič po tem, kako se mora kot frontmen obnašati na tako velikem odru, »Get drunk, get laid and get some sexual diseases before you go home!« itd.), a Dickless Tracy med komadi v meso smrtno resno zarežejo z apokaliptičnimi rifi in bobnečo ritem sekcijo. Piko na i odlični otvoritvi velikega odra je predstavljala zaključna klasika Nuklearna država.
Nemški Rest in Fear so nekakšni »prebijajoči se slovenski Inmate«, se pravi moderni melodični death metal, ki vlečejo na In Flames nove dobe, le da v napeve poleg grčanja vgrajujejo tudi čiste vokale. Moderno. Razelektrili so ozračje, obteženo z grindom, ki so ga pred njimi na glavnem odru sprva ustvarili Slovenci Dickless Tracy in za njimi zadržali Hrvati Inverted Pussyfix. Liechtensteinski death metalci Dark Salvation pa so kasneje ponudili precej bolj drzno različico melodic death metala. Obenem še vedno konkretno obteženo z melodijo, a z nekaj več zloveščega vokalnega struženja na growlih. Graveworm z »roženkrancem«? Prav mogoče.
Francoski Nightmare z vokalistom, ki je »v miže« in »na uho« izrezljan ponaredek Ronnie James Dia so zasedba, ki se je predstavila marca 2010 v ljubljanski Cvetličarni. Takrat so nastopili pred Sabaton. »The Burden of God« je njihov aktualni studijski album in predstavitvi novega materiala je bil podrejen tudi festivalski nastop (otvoritvena The Preacher, pa naprej naslovna skladba, Sunrise in Hell ter Crimson Empire). Glasba Black Sabbath »Dio ere« je zapustila močan glasbeni pečat na tej zasedbi. Pravzaprav se na slehernem koraku čuti ta pečat. Graduirana rast vzdušij s krešendom v bombastičnh refrenskih napevih. Kot je to počel Ronnie v svojih zlatih Sabbath časih. Njemu v posvetilo so zaigrali odlično priredbo Diove Rainbow in the Dark, s katero so sklenili svoj suveren in kompakten nastop. Seveda sredi dežja, zato tudi niso naleteli na pravi odziv s strani publike.
Žal se je nato znova okrepilo deževje in ker smo pusiji, smo zato večji del popoldneva preždeli v suhem zavetju z mrzlim v rokah in kljub dobrim namenom zamudili nastope domačih veljakov Space Unicorn On Fire, Within Destruction in Gonobe (prepričan sem, da so odigrali tako kot se mora in tujcem dokazali kaj je slovenski metal!). Veliki oder nas je tako predse povabil šele pozno popoldne z londonskimi stonerji Orange Goblin, ki so nas zasuli z debelim, kot pomfri mastnim, zvokom. Masivni rifi in rohneča ritem sekcija ob podpori spohanega vokala so z odra leteli v izdatnih dozah in lepo je bilo videti, da stoner/doom tudi v popoldanskih urah prepričljivo in pozitivno deluje na publiko. Res pohvalno, da je organizator letos pripeljal lepo število zasedb iz tovrstnih žanrov, saj so bili ti prejšnja leta skorajda v celoti spregledani. Umazan zvok distorziranih, fuzzy kitar, ki so gruvale kot za stavo in grob vokal Bena Warda so upravičili pričakovanje, Orange Goblin pa so dokaz, da stoner lahko še vedno zveni sveže in prepričljivo.
Žal pa svojega imena in težkega pričakovanja ni upravičila ameriška death/grind zasedba Brutal Truth, tekom njihovega nastopa se preprosto nekaj ni poklopilo in namesto, da bi zasedba MetalDays sesula v prah, je izpadla dokaj bledo in neprepričljivo. K slabši sliki je gotovo pripomogel slabši zvok, ki je povsem zapacal kitarske linije, kričanje Kevina Sharpa pa je hitro postalo dolgočasno in enolično. Brutal Truth na ploščah še vedno zvenijo jezno in udarno, v živo pa očitno nikakor ne najdejo tistega, kar bi jih približalo studijski podobi.
Kaj pa se je dogajalo v vsem tem času na drugem odru? Coma so stopili na pročelje s plahtami pokritega drugega odra, ki je varovalo monitorje pred pronicanjem dežnih kapelj. Z uvodno Last Aim so fantje dvignili nekaj najbolj radovednih prijateljev iz Italije. Thrash metalci so imeli nekaj začetnih težav s tehnikalijami (uvodna menjava kabla na kitari), vendar so zadevo pripeljali do konca srečno. Space Unicorn On Fire so odeli oder v znatno bolj melodično maniro. Slovenci gradijo na pompu in nalezljivih refrenskih napevih. Klasični metal, okrancljan in na uho hipoma invadiven. Let's Go To Space je sklenila koncert. Čeprav je še naprej neusmiljeno lilo, to ni preprečevalo glasbeno najbolj ozaveščenim obiskovalcev festivala, da podpirajo bende na drugem odru. Uživali so v zavetju gozdiča, grelo pa jih je razbeljeno metaliziranje, ki se je širilo z odra. Večjo pest gneva ter nihilizma so po Space Unicorn On Fire zanesli drugi Slovenci. Within Destruction. Smeli jeseniški death metalci s pogodbo v žepu z avstrijsko založbo za snemanje prvenca, so bili deležni lepe podpore, vseeno pa se čuti, da je skupina kljub obilju nastopov relativno mlada in da mora avtorsko še dozoreti, da bo lahko polno imponirala s svojo ustvarjalnostjo. Zaenkrat še tlijo v sivem povprečju, a dajmo jim čas. Posebni gostje so bili Stormcast, ki so z nastopom v Sloveniji na MetalDays festivalu nasploh prvikrat nastopili izven meja svojega rodnega Cipra. Zanimiva mešanica atmosferično kotalečega doomovskega riffanja, ki se v naslednjem hipu sprevrže v pravo nekrofilijo back metalske paradigme, podprto z blastbeati. Vsekakor ne bi bilo napak, da bi vokalist še nekoliko izdelal svojo odrsko figuro in izvedbo, band pa posvetil več pozornosti aranžiranju, kajti na trenutke so fantje glasbeno silno dolgočasili. Tu so torej še rezerve! Do nastopa slovenskih tehničnih death metalcev Gonoba, torej znanih »kameljih obrazov« »kameljega metala«, kot radi sami pravijo, so se zadeve všečno vrtele na odru, a brez presežkov. Lilo pa je čedalje bolj. Gonoba so res lahko ponosni na zadnji studijski album »Endless Cycle«. Res škoda, da jim jo je zagodlo vreme! Gre za zasedbo, ki bi s takšno karakterno močjo, kot jo pooseblja izvrstni novi studijski album, lahko prodrla v tujini. Ima velik potencial. Hopsi se je nahopsal s kolegi. Izredna zmes velike tehnične ubranosti in komponističnega intelekta. V nasprotju z vsem tem, pa naj bi bil nastop skupne na MetalDays festivalu celo zadnji. Upajmo, da ne.
Precej visoko pozicijo so na drugem odru dobili nemški death/thrasherji Cripper, ki smo jih še ne tako dolgo nazaj v družbi britanskih thrash veteranov Onslaught (ti so isti oder zminirali le dan kasneje) videli v Ljubljani. Hitra rast (tudi v popularnosti) in širša prepoznavnost skupine ni privlečena za lase, za kar se gre zahvaliti predvsem nori vokalistki Britti, ki s svojo odrsko prezenco in agresivnim vokalom poje marsikaterega frontmena moškega spola (na misel mi pade predvsem poženščeni Kakko, ki je dve, tri ure kasneje na velikem odru igral veliko divo). Cripper so se kot sredin vihar zagnali v tričetrt urni set surovega in energičnega thrasha, bend je na odru zažigal, publika pa mu je to hvaležno vračala. Znova predvsem zavoljo povelj, ki jih je lajala Britta, saj je ta tokrat delovala še posebej razpizdeno, razgreto in zagreto. Cripper do tega, da se ločijo od povprečja, manjka le še nekaj več vznemirljivosti in nepredvidljivosti v avtorskem materialu (predvsem je boleče očitno napajanje iz svete trojice nemškega thrasha). Temu na trenutke zmanjka zaleta, komadi so si nekoliko več podobni, kitarsko žaganje pa preveč generično, a je aktualna plošča Antagonist korak v pravo smer. Škoda, da so z nje odigrali le dva komada ter za konec visoko v zrak dvignili številne sredince s standardno, a udarno FAQU.
Turisas? Ah ti nalivaški ljubitelji pleistocenskih kož! Ni kaj. Dež je pričel pojenjati prav v času čakanja na nastop Turisas. Narod se je obilno nagnetel pred oder. Tisto kar so narodu dali prejšnji dan Alestorm, so prišli danes nadoknaditi s Turisas. Alibi za šemljenje, pijančevanje, se pravi obče zganjanje norčij! Le s piratskih ladij so se morali prestaviti na vikinške bojne Drakkarje! Mathias D.G. 'Warlord' Nygårdod, nepoboljšljivi prvi vodja in frontman zasedbe, je k alkoholiziranju teles zgolj dodatno nagovarjal med koncertom. To je stil vikinga! Stil Turisas! Nastop je bil pričakovana orgija na relaciji skupina - publika. Vseeno je bilo zanimivo opazovati, kako je atmosfera med nastopom iz minute v minuto rasla. Dež je bil pozabljen in nekje na polovici koncerta je s skupino že nezadržno norelo tričetrtine prisotnih. Nabito polno predodrje! Čeprav je zasedba podredila nastop promociji albuma »Stand Up And Fight« (2011), je v repertoarju predstavila tudi že povsem novo skladbo Into the Fire iz albuma »Turisas«, ki izide konec letošnjega avgusta! Odlična energija med koncertom! Za to je znova poskrbela publika. Bend je sklenil nastop s ponarodelo Battle Metal v pravem zaključnem vrhuncu svojega nastopa. Z obrazi, namočenimi v rdečo kremo, delujejo folk metalci bosonogega in kožuhovinastega »outfita« na prvo žogo »otročje«, a kemija seksteta, kjer posebno vlogo igra prelivanje harmonij med kitaro, violino in harmoniko, deluje profesionalno in dostavlja odlično interpretacijo svojega materiala. In to vselej, ko je gre za odrski nastop. Šlo je pogrešati le izvedbo usekane Boney M priredbe Rasputin!
Ravno po sočnem zahodu se je še kako prilegla poštena doza Black Sabbath in Judas Priest klasik, še bolj zaradi tega, ker je na oder s svetovno prepoznavnim glasbenikom po Vicious Rumors in Tilnu Hudrapu, znova stopila slovenska metal moč. Sabbath Judas Sabbath je »tribute« projekta malega moža velikega vokala Jamesa Rivere (Helstar, ex-Seven Witches, ex-Vicious Rumors, Destiny's End), s katerim večinoma preigrava klasike zgoraj omenjenih očakov metala, kot inštrumentalna zasedba njegove evropske podružnice projekta pa z njim nastopajo naši Metalsteel. Rivera je z njimi odigral ognjevit set nepozabnih, železnih klasik heavy metala, ki so bile zaigrane in odpete tako vneto in zvesto, da so se kocine dvigovale kar same po sebi. Poslovenjeni Rivera je sprva sicer občinstvu pokazal svoje začudenje, da je povabilo na festival dobila tribute zasedba (in se ob tem zahvalil polovici Dirty Skunks – Šrtu – hehe), a takoj zatem dodal, da je Sabbatha in Prieste vedno užitek slišati. Človek ve kaj govori! In ve tudi kako peti, saj je fenomenalno zadel Dia, trgal bobniče s halfordsko visokimi kriki in se presenetljivo dobro obnesel tudi z Ozzyjevim nosljanjem. Sabbath Judas Sabbath so med set vrnili še Metalsteel klasiko Heavy Metal Is Our Religion, za konec pa potegnili črto med peklom in nebesi z večno Sabbath klasiko Dio ere, epsko Heaven And Hell, pri kateri sta se jim pridružila Brian Allen (Vicious Rumors) in Thomas Winkler (Gloryhammer).
Švedski Meshuggah - sejalci apokalipse, so danes silno cenjeni in njihovi koncerti so zelo dobro obiskani. Uspelo jim je prodreti z aktualnimi studijskim albumom »Koloss«. Naposled. A zato so bila potrebna leta garanja. Celo postopni slogovni odmiki od elementarnih iztočnic ustvarjanja. Novi Meshuggah so prilagodili svoj zvok in slog modernim djent trendom in danes gojijo unikatno avtorsko zmes, ki je samobitna v metal univerzumu. Tehnika je v malem mezincu, možje so naoljen stroj, ki ne pozna kiksa, obenem pa ponuja izjemno ritmično groove vzmetenje, ki je še posebej privlačno. Razdelano v potankosti. Filigransko. Kot kolesje idealno umerjene švicarske ure. Nastop skupine je bil nekakšen povzetek tistega, kar smo doživeli v Zagrebu konec aprila letos, s pravzaprav identično set listo prirejeno promociji novega albuma »Koloss«. Kvintet v sestavi Jens Kidman (vokal), Fredrik Thordendal (kitara), Mårten Hagström (kitara), Dick Lövgren (bas kitara) in Tomas Haake (bobni), je pognal mase v blato z otvoritveno Swarm in pričaral hipnotično kompaktno uro popolnega apokaliptičnega razdejanja. Ekipa je briljantno uigrana, bestialni Jens je vzpostavil izjemno vez z občinstvom in odzivanje je bilo naravnost fanatično. Užitek je gledati skupino na vrhuncu svojih moči. Ustvarjalnih, kot tudi v smislu, da se čuti poenotenje njenih gradnikov na enako valovno dolžino. Ko vlada v ekipi takšna harmonija, je ne more prav nič iztiriti in takrat lahko premika gore. Meshuggah so pričarali enega najboljših nastopov na festivalu in potrdili, da lahko od te skupine v prihodnje pričakujemo še mnogo fascinantnih glasbenih kreacij in deliričnega odrskega pojavljanja!
Nosilec malega odra tretjega dne je bila legendarna ameriška death metal zasedba iz Marylanda, Dying Fetus, ki je uprizorila verjetno kar najboljši koncert dneva in odnesla medaljo. Bend se bliža 20. obletnici svojega delovanja in to zgolj zaradi neumorne volje edinega še originalnega člana Johna Gallagherja. V zasedbi se je namreč v vseh letih zamenjalo toliko članov, da zmanjka vseh prstov, da bi jih prešteli, danes pa Dying Fetus nastopajo kot trio. Kar pa se Gallagherju, Seanu Beasleyu (bas) in Treyu Williamsu (bobni) niti malo ne pozna. Bend je lani izdal eno boljših plošč svoje kariere, Reign Supreme, in mali oder je pod težo nasilnih rifov eksplodiral že po prvih tonih, ki so dokazali, da lahko le trije posamezniki proizvedejo hrup Velikega poka. Uigranost zasedbe je fenomenalna, prostora za napake pri Dying Fetus preprosto ni, pa čeprav znajo biti fantje hudo kompleksni. Zvočna slika benda je bila popolna! V ospredje je bilo porinjeno nečloveško Williamsovo bobnanje z vso paleto do potankosti izdelanih prehodov in hudičevo hitro brcanje po bas bobnih. Gallagher je medtem skrbel za sekljanje in rezanje s fantastičnimi riffi in peklensko dobrimi solažami, ki pa jim je zlahka, z neverjetno spretnostjo sledil Beasley z "blunt force" basiranjem, dvojec pa je poskrbel še za demonični vokalni duet. Gallagher je s tem, da je letos nadomeščal Franka Mullena v Suffocation, očitno izboljšal tudi svoj položaj frontmena, saj ne stoji več le kot lipov bog, pokaže malo več gibanja, boljša pa je tudi komunikacijo s publiko. A vendarle Dying Fetus časa niso izgubljali z odvečnim besedičenjem, temveč so prišli, odigrali in šli. V stilu največjih!
Kaj mi je bilo treba tega, da sem se med enajsto in eno zvečer gibal na območju glavnega odra!? To je bil v sredo namreč čas, rezerviran za glavnega sredinega headlinerja, finsko power »metal« zasedbo Sonata Arctica. Zakaj metal v navednicah? Ker Finci ne zvenijo nič drugače kot pop, okrancljan z rahlo distorziranimi kitarami in načičkano power metal podobo, pobrano od rojakov Stratovarius. Skupina je vsekakor hudičevo uigrana, klaviaturski in kitarski dueli so odigrani s kirurško natančnostjo, a kaj ko vse skupaj zveni plastično, neorgansko in izumetničeno do obisti. Tudi vokalist Kakko je dokazal odlično vokalno formo, a kaj ko je kot frontmen svojemu priimku primerno nič drugega kot velik, smrdeč kakec. Sramota za tako zasedba, da morata praktično vse nagovore med premori opraviti klaviaturist ter kitaristi, ki tudi med komadi podžigata publiko, medtem ko je Kakko bolj zaseden z izumetničenim padanjem na kolena, diva obnašanjem in poziranjem za kozlanje. Kje je tista zasedba, ki je s prvencem Ecliptica še imela nekaj potenciala? V grob so jo več kot očitno spravile tendence po kar se da širokem uspehu in množicam prijaznem zvoku, kar potrjujejo tudi Kakkovi abotni nagovori v stilu, da bi bili kot pop bend že zvezdniki svetovnega kova. Redko se zgodi, da bendu ne dam priložnosti in koncerta ne pogledam do konca, tokrat pa sem jo hitrega koraka ubral čim dlje stran, da moja ušesa le ne bi bila več sodomizirana s strani grozovitega finskega power metala, od katerega že po prvih nekaj tonih fašeš hudo sladkorno. Raje blast beat v ušesih kot Kakko na odru.
na vrh