Sreda, zlata sredina festivala je bila s svojim gromozanskim headlinerjem kriva za največjo gnečo festivala. Nič čudnega, saj je bila sreda dan obarvan v črno in rdečo barvo mogočnih Slayer. Kar je dalo več kot dobro vedeti to, da se je že za dobro jutro začelo dretje "SLAAYEEEEEER!!!" A dan je bil še dolg in pred Slayer je na oba odra stopilo nekaj zanimivih zasedb, ogled katerih je bil nujen.
Kot prva taka skupina dneva je na veliki oder zgodaj popoldne stopila nemška zasedba The Ocean, ki v svoji glasbi eksperimentira s progresivnim skladanjem in ustvarja enega bolj unikatnih "post-metal" zvokov na tržišču. Nastop berlinske zasedbe je izgledal kot, da bi se njeni člani še izdatno, kot sončne celice, napajali žarkov sonca, saj so fantje na odru eksplodirali v velik kaotičen in prekleto energičen šov. Za tega je poskrbel predvsem energični vokalist Rosetti, ki ga ni manjkalo na vsakem centimetru odra, večkrat pa je kot lev skočil skoraj v "photo-pit." Fantje so v kratkem času, ki so ga imeli na voljo predstavili predvsem skladbe z dvojca albumov Heliocentric/Anthropocentric, ki sta filozofska študija kritike krščanstva, podprta z odličnimi in prepričljivi argumenti. Kopernik in Galileo bi od veselja čupala po odrom, če bi prebrala besedila The Ocean. Nemci so nas z lomljenimi ritmi, neobičajnimi strukturami in kompleksnimi pristopi zavrteli okrog Mlečne ceste, zmotil je morda le nekoliko prenežen vokal, ki ga Rosetti sicer uspešno kombinira s surovim in grobim kričanjem. Žal pa je bilo zgolj pol ure mnogo premalo, da bi The Ocean lahko resnično zasijali kot sredina vesolja.
Sredino popoldne so na velikem odru prevladovale predvsem kvazi poganske, vikinške in ne vem še kakšne ušesom neprijazne skupine - Trollfest, Thaurorod, Die Apokalyptischen Reiter in Kalmah - zato je moj osebni glasbeni okus ta dan na svoj račun prišel predvsem pod malim odrom, še bolj pa je prijala ohladitev v Soči, praznjenje denarnice na stojnicah s cdji in gašenje žeje v prijetni senci in hladu plaže.
In ko se je dan prevesil v večer je po lenarjenju še kako zapasala konkretna doza umazanega, starošolskega thrash metala, ki so ga v peklenskem tempu na malem odru predstavili italijanski veterani Bulldozer. Kultno zasedbo zaznamuje predvsem karizmatični frontmen Alberto Contini, oblečen v nekakšno meniško kuto v kateri od daleč izgleda kot Anton Lavey, ustanovitelj Church of Satan. Resnično učinkovito izgleda Contini, ko v maniri Venom z okrvavljenega govorniškega odra bljuva svoja srdita besedila. Bulldozer so zlahka pripravili publiko pod odrom v divje in brezkompromisne moshpite, vrat pa glavi ni dal miru, ko so Bulldozer streljali primitivne, primordialne riffe, cupa cupa polka bobnarske ritme in surove in agresivne vokalne linije. Vratolomna hitrost Bulldozer deluje kot bi kakšne Venom ali Tank cepili z adrenalinom, mistično atmosfero pa izdatno ustvarjajo nasnete klaviature in sama Albertova pojava. Mogočni refreni so izpadli še toliko bolj pompozno, ko so se Albertu pridružili back vokali, sicer pa je bend predstavil energičen udar thrash metala zmešanega s speed in black metalom v stilu Venom, program pa je odlično, in to celo s tekočo angleščino, povezoval Contini. Kdo bi si mislil, da imajo Italijani celo dobre metal bende?
Poljski veterani Hate so nam servirali pošteno dozo blackened death metala, izredno pozitivno pa so presenetili norveški avantgardni black metalci Vulture Industries, ki izhajajo iz kultnega mesta Bergen, talilnice black metala. Vulture Industries bogat ambient ustvarjajo z izdatno rabo klaviatur, mogočno zvočno sliko pa gradijo enostavne kitarske linije in surov vokal, ki predvsem v refrenih mesto prepušča čistemu, epskemu vokalu. Vulture Industries so prav poseben in unikaten bend, ki mu v black metalu verjetno ni para, saj svoje atmosfere ne gradijo na klišejskem čaščenju hudiča in barvanjem frisov v corpse-paint, temveč kaos ustvarjajo izključno z glasbili in vokali. Kaotična glasba polna nepredvidljivih, psihotičnih zasukov s fantastično vokalno predstavo odlično ustvarja vzdušje norosti, demonskosti in shizofrenije, ki ga slikajo nora besedila. Gotovo eno lepših presenečenj letošnjega MetalCampa in v prihodnje bi si želel več bendov podobnega kova, saj so le-ti predvsem namenjeni glasbenim gurmanov in predstavljajo odličen oddih od običajno precej slabših bendov, ki igrajo na velikem odru.
VULTURE INDUSTRIES:
1. Crooks & Sinners
2. Race for the Gallows
3. Hangman's Hatch
4. Pills of Conformity
5. The Bolted Door
6. Blood Don't Flow Streamlined
No, nato pa se je bilo vendarle treba premakniti pod veliki oder, saj se je v njegovem ozadju že zlovešče bleščal pentagram s šestimi črkami, ki morajo biti znane slehernemu metalcu: SLAYER! Legendarno metal ime je na Metalcamp jasno privabilo največ obiskovalcev in prostor pod odrom je bil zapolnjen skoraj do zadnjega kotička. S tako številno publiko se ne more pohvaliti noben drug letos nastopajoč bend. Slayer so predlani izdali izredno solidno ploščo World Painted Blood in v kri so obarvali tudi MetalCamp, ko so za začetek odigrali kar naslovno skladbo albuma. Tudi nadaljevanje je sijalo v krvavi luči sovraštva s Hate Worldwide in Slayer so takoj dali vedeti, da so v odlični formi in da na bojišču Metalcampa ne bodo puščali ujetnikov. Bend se je kot stekel volk na nebogljeno srnico zagnal v brutalen set poln rušilnih thrash himen ter večnih klasik thrash metala. Araya je vokalno fenomenalno opravil svojo nalogo, niti enkrat se ni zgodilo, da bi se mu glas zlomil, temveč je ves čas avtoritativno kot general iz sebe bljuval vokalne linije. Slayer ne uporabljajo vokalnih večglasij v refrenih (Kerry King je na odru hvala bogu tiho, hehe) in je tako lahko odlična Tomova forma prišla še toliko bolj do izraza. Presenetljivo se je Arayin glas obnesel tudi v nečloveških krikih, tudi tistem veleznanem uvodu v Slayer himno Angel of Death s katero so fantje zaključili svoj nastop. Ker kitarist Jeff Hanneman še vedno okreva za posledicami pajkovega pika, svojo dolžnost še vedno odlično in povsem suvereno opravlja fenomenalni Gary Holt (Exodus), ki je prav vse linije odigral z velikim spoštovanjem do Hannemanovega dela, poleg tega pa se vidi, da ima Slayer naštudirane v mezincu, saj ni naredil ene same samcate napake. Poleg tega pa je Holt tudi energično odrsko gonilo, saj je prava žival, ki je čupala od prvega do zadnjega komada, medtem ko je King bolj ležerno počival na desnem koncu. Araya pa je zaradi operacije hrbta pred letom ali dvema pač statičen, a je pomanjkanje gibanja upravičil s potresnim rožljanjem basa in odlično odpetimi deli. Za pravo tresenje kosti pa je seveda poskrbel eden boljših metal bobnarjev, Dave Lombardo. Zaradi njegovega tolčenja in brezkompromisnega udrihanja po opnah, odtrganih prehodov in rušilnih bas bobnov sem imel dodobra pretresen prav vsak notranji organ. Komunikacije z občinstvo je bilo predvsem z Arayine strani resda premalo, a Slayer pač niso bend, ki bi se v stilu Anthrax in Scotta Iana drli "mosh, mosh!"... Slayer so pač.. evil, hehe. Tom Araya se mora le zarežati s svojim značilno zlobnim nasmeškom in ljudem pod odrom se utrga v gromozanskih moshpitih. Slayer so izredno uspešno stopnjevali napetost do konca proti kateremu je vodilo vedno več klasik - Mandatory Suicide, Ghosts of War, Seasons in the Abyss ter za zaključek četvorček večnih od v katerem so nas Slayer poslali južno od nebes, kjer je na nas deževala kri in smo bili igračke črne magije, za konec pa nas je pod svoje prste dobil še Mengele. Verjetno tole res ni bil najboljši Slayer koncert vseh časov, a je bil odličen in optimalen "thrash 'till death" legendarnega benda.
SLAYER:
1. World Painted Blood
2. Hate Worldwide
3. War Ensemble
4. Postmortem
5. Temptation
6. Dittohead
7. Stain of Mind
8. Disciple
9. Bloodline
10. Dead Skin Mask
11. Hallowed Point
12. The Antichrist
13. Americon
14. Payback
15. Spirit in Black
16. Mandatory Suicide
17. Chemical Warfare
18. Ghosts of War
19. Seasons in the Abyss
20. Snuff
Encore:
21. South of Heaven
22. Raining Blood
23. Black Magic
24. Angel of Death
Sredo so na velikem odru ob pol enih zaključili elitni švedski black metalci Watain. Bolj primernega zaključka sredine festivala bi si težko želel, saj je bil zlovešč, demonski in odlično odigran nastop perfektna popotnica za spanje. Če so Slayer s peklenskim trojčkom zaključili svoj nastop so raven okultnega in blasfemičnega Watain dvignili še za stopničko višje. Duhovni nasledniki kultnih Dissection so pod vodstvom karizmatičnega frontmena Erica odigrali ognjen set, odlično izbranih komadov, transcendentalno izkušnjo pa so še toliko bolj poudarili odrski rekviziti - zlovešča rdeča luč za hitre, zlobne dele in modra med epskimi pasažami ter sveče in goreči križi. Brutalne black metal dele polne agresije in nebrzdane surovosti Watain fantastično menjavajo z melodičnimi, epskimi linijami, kar je svoj vrhunec doseglo v zaključnem komadu, štirinajst minutni mojstrovini z aktualnega albuma Lawless Darkness, Waters of Ain. Eterična izkušnja je ob vsaki minuti komada naraščala in vrh dosegla ko so nas Watain poslali med zvezde in planete z bogatimi aranžmaji, norimi solažami in odlično Ericovo predstavo. Vsaka kocina se je naježila sama od sebe in kurja polt se je na kožo prikradla sama od sebe, ko so Watain zdrveli skozi vode Aina in je štirinajst minut minilo še prehitro. In ja, kontroverzni Watain so bili to pot pridni in so držali obljubo organizatorju, da odra in publike ne bodo polivali s krvjo. Watain so bili kot krmar na reki Lethe, ki nas je popeljal skozi brezčasne vode in nas oropane fizičnega telesa pustil nekje daleč med zvezdami.
WATAIN:
1. Death's Cold Dark
2. Malfeitor
3. Storm of the Antichrist
4. Satan's Hunger
5. Reaping Death
6. Total Funeral
7. Sworn to the Dark
8. Waters of Ain
Fotografije: Nina Grad
na vrh