Simon Gregorčič je nekoč zapisal "Krasna si bistra hči planin ... in ti mi boš krvava tekla." ... in organizatorji Metalcampa so zapisali "Krasna si metalska hči planin ... in ti mi boš od piva tekla!" Nekako tako bi lahko opisali teden med 11. in 16. julijem med katerim se je Tolmin, idilično severnoprimorsko mestece, sicer večino leta mirno objeto z naravo, zopet spremenil v pravo metalsko mesto. Mesto v katerem iz vsakega bara odzvanjajo blast-beati, trkanje s kozarci in growlanje pijanih metalcev, mesto, ki en teden na leto živi in diha z Metalcampom. Tokrat je eden večjih metal festivalov v Evropi in verjetno največji striktno glasben festival v Sloveniji doživel že svojo osmo ponovitev. Za obisk letošnje izvedbe festivala je govoril pester nabor nastopajočih skupin izmed katerih je vsakdo lahko našel vsaj nekaj svojega, zopet pa je organizatorjem uspelo na festival privabiti nekaj zvenečih imen.
Prihod na prizorišče je bilo po moji nekaj letni odsotnosti hudo vznemirljivo, lepo je bilo že v nedeljo videti precej zapolnjen travnik namenjen enotedenskemu kampiranju na metalskih počitnicah. Nekoliko manj je veselilo dejstvo, da so Metalcamp znova okupirali predvsem nemško govoreči, s čimer seveda ne bi bilo nič narobe, če ni bi s seboj privlekli generatorje, ki so dnevno napajali zvočnike iz katerih so večinoma bučali Mambo Kurt, avstrijska govedina in podobni glasbeni masakri. K sreči se je letos pred vedno obljudenim Črvom v nedeljo odvijal ogrevalni večer s štirimi slovenskimi skupinami - Lintver, Kreation Kodex, Nephrolith in Devil's Bridge. Imel sem dobre namene nekaj vrstic nameniti tudi več kot vrednim bendom, ki so na warm-upu svoje delo opravile odlično, a so aklimatizacija, utrujenost in alkohol pustili posledice. Škoda, da se na uradni dan začetka festivala, 11.7. ni odvil podoben warm-up in je tako ostalo na voljo le popivanje pred šotorom ali na Sotočju, tako da je bilo potrebno s čupanjem pod odri počakati do torka, prvega dne festivala z nastopajočimi bendi. V tej in sledečih reportažah bo mogoče prebrati vtise nastopov, ki si jih je uspel ogledati avtor članka, ki ga berete.
Čast razdevičiti drugi oder letošnjega Metalcampa je pripadla postojnskim prog/power metalcem Divine Illusion, konkretno dozo starošolskega death metala pa smo dobili z nastopom še ene domače zasedbe, Doomed. In jed je bila servirana na zelo, zelo hladen švedski death metal način. Doomed so pod poveljem Mraza v dobre pol ure odžagali komade z EPja From the Crypt in jim dodali tudi skladbe, ki predstavljajo novo, nadgrajeno ustvarjanje skupine. Kitarski dvojec Eršta/Mraz je s svojimi sekirami publiko pod odrom zmasakriral in izmaličil v krvavo pulpo, suverena ritem sekcija pa je ostanek pregazila kot tank. Nekoliko je motila predvsem vidna utrujenost punce in fantov zaradi katere je prišlo tudi do nekaj napak in kiksov, sicer pa so Doomed solidno ogreli za (žal premalo) ekstremnejših skupin v sledečih dneh.
A s prvo večjo nastopajočo zasedbo na velikem odru Metalcampa 2011 smo se zavrteli v smrtonosni valček z mačetami - zbrane belce so v nek organ poslali ljubitelji trave, švercanje česarkoli čez ameriško-mehiško mejo in najboljši prijatelji ameriškega senatorja Petea Wilsona, Brujeria. "All-star" hardcore/grind zasedba je Wilsonu poklonila tudi prvi komad Raza Odiada (Pito Wilson), kar v prevodu pomeni Sovražna rasa (Lulek Wilson) s katerim se Brujeria na svoj značilen ciničen in humoren način posmehujejo Wilsonovim stališčem proti priseljencem in rasnemu razlikovanju. Zamaskirani Brujeria kartel je v eni uri odigral enega boljših koncertov letošnjega Metalcampa tekom katerega ni manjkalo vratolomnih grind himen, agresivnega hard-cora, vse skupaj pa "mehiški" čarovniki začinijo z zajebantskimi vložki tradicionalne mehiške glasbe. Čeprav so Brujeria v žgoči vročini celo uro ostali v karakterju - zakriti z rutkami - je seveda jasno, da zasedbo sestavlja elita ekstremnih metal glasbenikov. Osrednja lika benda Juan Brujo in El Fantasma sta predstavila svoje brate na veliko navdušenje pod odrom precej lepega števila ljudi - El Podrida (Adrian Erlandsson, bobni; At the Gates), El Cynica (Jeff Walker, bas; Carcass) in El Honga (Shane Embury, kitara; Napalm Death). Taka postava lahko pomeni samo vrhunsko predstavo in točno to so ponudili, Cynico in Podrido z rušilno močjo ritem sekcije, Hongo pa s preprostimi, a smrtonosno učinkovitimi riffi. Odličen presek kariere benda so predstavljali komadi kot so Marcha de Odio, Anti-Castro, Revolucion, Brujerizmo, Matando Gueros, seveda pa ni šlo brez zaključka s priredbo Macarene. Ei Marijuana! Brujeria svojo idejo zajebantskega, satanističnega, prodrogeraškega, proti beli rasi nastrojenega grinda predstavljajo tako dobro, da bi po koncu njihovega nastopa najraje v roko prijel mačeto, z njo obglavil prvega mimoidočega, si prižgal xxl džojnt in ob tem zmolil še eno za Satana. Pendejos!
Brujeria setlista:
Raza Odiada (Pito Wilson)
La Ley De Plomo
El Desmadre
Marcha De Ódio
Colas De Rata
Vayan Sin Miedo
Anti-Castro
Revolución
Hechando chingasos (Greñudos locos II)
La Migra (Cruza la Frontera II)
Consejos Narcos
Brujerizmo
Division Del Norte
Matando Güeros
Marijuana
Nadaljevanje na velikem odru pa je bilo obarvano v povsem drugačne barve. Če je Brujeria predstavljala gorečo sonce mehiške puščave z obilnimi dozami trave in tekile pa nas je portugalska gothic zasedba Moonspell potegnila v hladen svet temačne folklore, nadnaravnih bitij in pošastnega. Moonspell so z odlično izbrano setlisto ustvarili nepozabno vzdušje. V melanholične, skoraj doomerske linije so zavili zbrano občinstvo in vzdušje spretno stopnjevali s potovanjem proti najboljšima ploščama skupine, Wolfheart in Irreligious, ki sta bili zajetno predstavljeni. Temačno, kataklizmično atmosfero, ki je zajela sicer še s soncem obsijan oder, je fenomenalno gradil karizmatično frontmen skupine Fernando Ribeiro. S svojo skrivnostno pojavo in odličnim vokalom je publiko suvereno držal v pesteh od prvega do zadnjega trenutka. Z uspešnim in suvereno izvedenim mešanjem globokega, čistega vokala in pogubnih growlov smo z njim z velikim korakom stopili v temačen svet gotske groze, ki so jo pisali Edgar Allan Poe, Anne Rice in Bram Stoker. Ambient zahajajočega sonca je Moonspell le še pomagal ustvariti občutek, da ti bo zdaj zdaj za vrat skočilo nekaj z ostrimi čekani. Vrhunec smo dočakali z zaključkom nastopa Portugalcev tekom katerega so nas najprej poslali k Mefistu, nas potolažili z Alma Mater in za sam konec pogubili z epsko klasiko Full Moon Madness.
Moonspell setlista:
In Memoriam
Finisterra
Night Eternal
The Southern Deathstyle
Scorpion Flower
Opium
Awake
Nocturna
Vampiria
Mephisto
Alma Mater
Full Moon Madness
Za dozo heavy metala smo se po Moonspell sprehodili v zavetje dreves malega odra na katerem so ume zrušili kamniški heavy metalci Use Less. Fantje so se v pol ure s svojim repertoarjem uspešno sprehodili po obeh demo posnetkim in ponudili polno injekcijo heavy metal adrenalina. Lepo število nastopov v preteklih mesecih je skupini dvignilo samozavest kar se pozna na odru, saj njihov nastop teče mnogo bolj tekoče, njihova uigranost pa je čedalje boljša. Lepo so pod drevesi odmevale bobnarjeve topovske salve, razgibane bas linije, udarni in melodični riffi ter super sonične Matejeve solaže, predvsem pa se je bilo fino narežati Tavtini polomljeni angleščini, k čemur pa je verjetno pripomogla tudi trema. Use Less je pod odrom uspelo zbrati kar nekaj ljudi, sprednje vrste so zasedli predvsem domači podporniki skupine, ni pa manjkalo tudi tuje publike. Upam, da je nekaj demov in majic, ki jih je z odra zmetal Tavta, priletelo tudi v njihove roke, da se beseda o bendu razširi tudi čez naše meje.
Nazaj na veliki oder! Na njem so se medtem že ogreli švedski melodični death metalci Arch Enemy, ki jim je status v zadnjih nekaj letih potencirano narasel in so danes gotovo ena večjih in tudi bolje prodajanih metal zasedb. Vzpon Švedov se je strmo povzpel predvsem po prihodu Angele Gossow na mesto vokalistke in kar naenkrat je zavladal velikanski bum death metal bendov z vokalistkami (pa čeprav so to že mnogo prej počele druge, ta trenutek mi na misel pride na primer Rachel, ki je krulila pri Sinister). Temu primerno so imeli Arch Enemy po odrom tudi največjo množico torkovega dne, ki je bendu in predvsem Angeli jedla iz roke ves čas koncerta. Angela Gossow, Michael in Christopher Amott (kitari), Sharlee D'Angelo (bas) in Daniel Erlandsson (bobni) so na oder pompozno, ob bučni podpori publike, prikorakali ob zvokih nasnetega intra Khaos Overture in eksplodirali v prvi singel aktualne plošče Khaos Legions, Yesterday Is Dead and Gone. Tehnične superiornosti bendu ne gre niti približno zanikati, naveza bratov Amott je brez dvoma ena trdnejših kitarskih dvojic v metalu ta hip. Michael in Christopher sta resnično prav pirotehnična kitarska virtuoza, ki si za šalo podajata ultra zahtevne solaže, nadvzočno hitre arpeggie in predvsem apokaliptične harmonije, ki tako pritičejo temu bendu. Slabšo ozvočenje je žal nekoliko požrlo zvok ritem sekcije, predvsem bas linije D'Angela so bile zakopane nekam v globine, medtem ko je Erlandssovo bobnanje spomnila na soško fronto. Jedro spora dveh taborov, od katerih eden zagovarja stare Arch Enemy z Johanom Liivo drugi pa novejšo inkarnacijo skupine, pa je prav Angela Gossow. Priznati ji je treba, da ima hudo dobro odrsko prezenco, ki se ji Liiva ni niti približal, žal pa je vse preveč očitno, da je njen brutalen "cookie monster" vokal nenaraven, neorganski in močno računalniško sprocesiran. Kljub živosti benda, ki je izkoristil vsako ped odra je meni osebno njihov nastop izpadel nekoliko preveč suhoparno, vsekakor pa jim gre priznati do potankosti izdelan, uniformiran, imidž in izredno učinkovite projekcije. Prav dobro pa se žal niso odnesli niti s setlisto, ki je obsegala kar štiri komade z nove plošče in hite iz ere Gossow. Res je, da je šlo za povsem festivalsko setlisto, a zakaj je treba povsem ignorirati ero Liiva, ki je premogla mnogo več rušilnih klasik. In ne, zaključni nasnet outro Fields of Desolations ni niti približno dovolj, je zgolj slab rajc.
Po zaključku Arch Enemy je na velikem odru sledilo nekaj povsem drugačnega, saj so le-tega zasedli hard rockerji iz "down under" Airbourne. Kot vedno so prikazali eksplozivno energičen nastop z divjim frontmenom/opičjakom, ki mora preplezati na prav vsak oder, a sam osebno raje poslušam kar original z AC/DC in ne, sicer uspešne, samozavestne in suverene "kopije", ki na trenutke izpade izredno neoriginalno. Torkov zvečer pa so spektakularno zaključili veterani Bay Area thrasha, Death Angel. Žal pred precej izpraznjenim prizoriščem, saj je bila starost večine obiskovalcev očitno še ne dovolj visoka, da bi ti že zmogli odkriti glasbene bisere in se ne pustili voditi večinskemu mnenju, ki forsira določene bende. Skratka, Death Angel so znova odigrali bombastičen koncerta in dejstvo je, da bendu sape vse od reuniona naprej ne pojenja. In kdorkoli pravi, da Death Angel niso več pravi odkar ni v bendu vseh bratrancev naj si ogleda le en koncert in ima da spremeni mnenje! Novoprišleka v skupino sta to gotovo osvežila, saj je skupina na odru neustavljiva pri čemer ji pomaga predvsem eksplozivni basist Damien Sisson (pa še najbolj možno metal ime ima... Damien!), medtem ko je Will Carroll za bobni preprosto rečen neuničljiv. Njegovi prehodi so kot granate in šrapneli, udarjanje z dvojnim bas bobnom pa kot Kalašnikov! Kitarska dvojica je dihjemajoča, Rob Cavestany/Ted Aguilar si za šalo podajata fenomanalne riffe, ki so zrasli predvsem na zelniku unikatenega Cavestanyja, ko pa se zaženete v tok solaž čeljust pobiraš nekje pri tleh. Mark Osegueda je frontmen pravega kova, saj zna izvrstno zbuditi in zanimirati publiko, le kričal bi lahko nekoliko manj in raje uporabljal svoj čistejši vokal. A to so pač Death Angel v letu 2011, ki so močni vsaj toliko kot takrat, ko so izdali fenomenalni prvenec The Ultra Violence. Fantje so ponudili še vratolomno setlisto, ki je vsebovala komade z novega rušilnega albuma Relentless Retribution, manjkale pa niso niti večne klasike, za neverjetno presenečenje pa so poskrbeli s fantastično izvedeno Veil of Deception, ki sta jo izvedla le Cavestany in Osegueda in se kot stara mačka podajala neverjetne vokalne harmonije. Manjkalo ni niti ganljivo posvetilo Diu s suvereno (delno) izvedeno klasiko Heaven and Hell, glava pa je z vratu do konca odpadla ob zaključku The Ultra Violence/Thrown to the Wolves. Death Angel preprosto ne znajo in ne morejo odigrati slabega koncerta!
Fotografije: Nina Grad
na vrh