V soboto je napočil še zadnji dan festivala, ki smo ga že nekoliko utrujeni vendarle dočakali celi in zdravi. Prav zadnji dan je obetal nekaj zvenečih imen in že s prvimi nastopajočimi se je zadnji dan Metalcampa 2011 začel več kot obetavno.
Sredi najhujše sobotne popoldanske pripeke so na oder stopili veterani epskega heavy/power metala Virgin Steele, ki z (zgodnjimi) Manowar gotovo predstavljajo nekaj najboljšega, kar je moč najti v tem žanru. S to razliko, da se Virgin Steele z novimi studijskimi izdajami ne sramotijo in smešijo, kar tako dobro zadnja leta uspeva mačotom Manowar. Virgin Steele so tako z lansko leto izdano ploščo The Black Light Bacchanalia potrdili še vedno močno in neusahljivo studijsko formo, prav tako pa so nas pozdravili z osem minutnim rušilnim epom By The Hammer of Zeus (and the Wrecking Ball of Thor). Žal so fantje znova nastopili pohabljeni in oslabljeni, saj je Josh Block (sicer basist) presedlal na kitaro, ne duha in ne sluha pa ni bilo o originalnem kitaristu Edwardu Pursinu. K sreči pa so imeli Virgin Steele tokrat vsaj bogato podporo orkestralnih klaviatur, ki so bile odigrano v živo, po belih in črnih tipkah pa je udarjalo meni žal neznano dekle. Kljub inštrumentalni praznosti, ki se je sicer občutila le občasno pa je vso pozornost nase tako ali tako usmeril fantastični vokalist David DeFeis, že vse od začetka kariere skupine tudi njeno osrednje ime. DeFeis je znova upravičil ime enega najboljših (in žal tudi spregledanih) heavy/power metal vokalistov ta hip, saj je paral bobniče z nečloveško visokimi falzetnimi kriki in preprosto navduševal s prelepimi, kristalno čistimi vokali v verzih. Resnično mi ni jasno, kako so lahko Virgin Steele, če jih primerjamo z Manowar, ostali tako spregledani in bolj kot ne v obskuri, še bolj pa zmajujem z glavo ob nehvaležnemu zgodnjemu popoldanskemu "slotu" in zgolj slabe pol ure odmerjenega časa v katerem je uspelo Virgin Steele odigrati le štiri komade. Vsekakor ne bi bilo niti najmanj napačno slišati še kakšno dodatno uro klasičnega, epskega heavy metala na najboljši način... na način, ki ga obvladajo Virgin Steele.
VIRGIN STEELE:
1. By The Hammer of Zeus and The Wrecking Ball of Thor
2. Immortal I Stand (The Birth of Adam)
3. Defiance
4. Don't Say Goodbye (Tonight)
Ker je naslednje mesto na glavnem odru pripadlo enim najslabših predstavnikov novega vala heavy metala, Steelwing, sem svojim ušesom prihranil mučenje s klišejskim, generičnim heavy metalom in kastriranim vokalom in jim raje privoščil dozo death/black metala izpod prstov domače boginje smrti in zime, Morane, ki je istočasno igrala na manjšem odru. Zasedba je odkar sem jih uspel videti nazadnje, doživela nekaj kadrovskih sprememb, kar se je poznalo tudi na odru. Nova zasedba očitno še ni povsem neobremenjeno zadihala, saj je bilo očitno vidnih nekaj postrani pogledov zaradi neusklajenosti. Kljub temu so Morana uspešno predstavili svojo vizijo melodičnega death/black metala, ki ga odlikujejo temačna, zlobna atmosfera ter agresivni deli, ki jih dopolnjujejo melodične klaviaturske pasaže. Skupini manjka morda še nekaj več dela na bogatejših in bolj polnih aranžmajih, še vedno pa žal moti predvsem prevelika statičnost skupine, na čimer bodo morali še precej delati, če želijo naslednje leto osvojiti veliki oder Metalcampa tako kot se spodobi. V kar pa ne dvomim, saj bend iz koncerta v koncert kaže večji napredek. Pohvalo pa si zasluži tudi velik profesionalizem benda, ki se kaže predvsem v konkretni odrski sceni z izdelanimi bannerji in podobnim.
Žal je bilo treba do najboljših bendov dneva pretrpeti še idiotizme najbolj primitivnega benda na letošnjem Metalcampu, koga drugega kot najbolj tr00 in kvlt zasedbe, avstrijskih death/black metalcev Belphegor. Od generičnega death/black metala z najbolj klišejskimi besedili o satanističnem sodomiziranju vsega na dveh ali štirih nogah so bili hujši le še debilizmi gentlemenskega frontmena Helmutha. Oh, da bi ga le fasal od Satana Helmuth.
Najbolj rajcajoče death metal ime letošnjega festivala so bili brez dvoma Deicide, ki so upravičili status enega izmer pionirjev žanra. Oči sem nekoliko izbuljil, ko so na oder stopili le Glen Benton, Jack Owen in Steve Asheim, od nikjer pa ni bilo na spregled solo kitarista, Ralpha Santolle. No, kmalu po MetalCampu je bil objavljena tudi uradna izjava benda, da je Benton Santollo iz benda zabrisal (in ga verjetno ob tem še sodomiziral s kakšnim razpelom ali kaj podobnega, hehe) zaradi njegovega stalnega pijančevanja in posledičnega fušanja na odru. Skratka, Deicide so nastopili kot trio, a so kot taki svoje delo opravili odlično. Neizprosen vrtinec brutalnega, blasfemičnega starošolskega death metala so zavrteli Deicide, ki so se osredotočili predvsem na promocijo aktualne protikrščanske (v stilu Deicide seveda) ode, To Hell With God, a so med novejše komade na veliko veselje zbranih ponudili nekaj pravih biserov, predvsem rušilno Deicide ter fantastično Serpents of the Light. Jasno je seveda, da se je slišal manjek ene kitare, Jack Owen sam vsega ni moral pokriti in je tako na določenih delih posameznih komadov zavladala precejšnja praznina, a Benton je z globoko distorziranim kopanjem po bas kitari in brutalnim growlom več kot odlično neizprosen tornado popeljal pod oder Metalcampa. Mosh-piti so si sledili drug za drugim medtem ko je Asheim z nečloveško preciznimi blast beati še enkrat pretresel Posočje. Deicide si s tako suverenimi in brezkompromisnimi koncerti vračajo dobro ime, Benton pa je poskrbel z najbolj kul vmesne nagovore, ki jih lahko izusti le "mean mother fucker" kot je on.
Ko je sonce zašlo za soške vršace je napočil čas, da na odru zaveje hladni finski veter in melanholija v obliki zasedbe Amorphis, ki se je dobrega pol leta po koncertu v Cvetličarni vrnila na slovenska tla. V tem vmesnem času so fantje izdali novo ploščo The Beginning of Times in nas s komadom My Enemy s tega albuma tudi pozdravili. Levji delež tokratnega Amorphis repertoarja so predstavljale predvsem skladbe "ere" Tomi Joutsen, v preteklost so se Finci vrnili le s komadom ali dvema, a so nas kljub temu precej uspešno popeljali v deželo tisočerih jezer. Pričakovano je bilo, da bodo Amorphis igrali predvsem komade z albumov The Beginning of Times, Skyforger ter Eclipse, zato je bilo toliko bolj prijetno ušesa spočiti ob klasiki The Castaway s kultnega albuma Tales From the Thousand Lakes. Prav zato se je ob odlični izvedbi dvojčka z Elegy, Against Widows ter obvezne My Kantele nekoliko kolcalo še po kakšnem nekoliko bolj prašnem komadu, ciljam predvsem na The Karelian Isthmus ter omenjeni TFtTL. Kljub novejši usmeritvi Amorphis (s katero samo po sebi seveda ni nič narobe) v vedno bolj pocukrane, sladkobne in "radio friendly" vode so Finci z težko melanholično atmosfero več kot uspešno na stežaj odprli vrata v svet finskega nacionalnega epa Kalevala, ki ga opevajo v večini svojih besedil in nas s tem za uro in pol popeljali v svet magije, fantazije in čarovnije. Ne glede na to sladkost in vedno večjo prevladovanje čistih vokalov in nežnih, božajočih melodij pa intenziteta koncerta ni usahnila niti za trenutek za kar se gre v največji meri zahvaliti predvsem odličnemu nastopu frontmena Tomija Joutsena, ki je uspel s publiko ustvariti pristen stik, poleg tega pa je prepričal z močnim, čistim in spevnim melodičnim vokalom, ki ga je suvereno (a žel preredko) kombiniral z brutalnimi growli. Ostali člani so pač finsko hladni in bolj ali manj statični kipi, a vendar je Amorphis uspelo publiko začarati z brezčasno in mistično atmosfero finske mitologije.
AMORPHIS:
1. My Enemy
2. Sky Is Mine
3. The Smoke
4. You I Need
5. Against Widows
6. My Kantele
7. Silver Bride
8. The Castaway
9. House Of Sleep
Vrhunec letošnjega festivala pa smo dočakali z nastopom nemških heavy metal legend Accept, ki so se lani po več letih znova zbrale in fenomenalno formo potrdile z heavy metal albumom leta, Blood of the Nations. Accept so kot vojna vihra udarili po Metalcampu in brez usmiljenja glave posekali z uvodnim mid-tempo rušilcem Teutonic Terror. Udo? Kdo je že to? Malega, širokega možiclja nisem niti pogrešil pa čeprav je bil dolga leta ikona in maskota tega benda. Seveda njegove zapuščine ne gre zanemarjati in zanikati, a Mark Tornillo je več očitno v Accept vnesel močan veter svežine, fantje na odru delujejo kot mladostniški heavy metal navdušenci, ki so pravkar izdali svojo prvo ploščo. Regenerirani Accept na odru delujejo kot neustavljiva heavy metal mašina, ki ne pozna pojma ujetnik. Nezmotljiva kitarska dvojica Wolf Hoffmann/Herman Frank je streljala in sekljala po nebogljeni publiki od prvega riffa Teutonic Terror dalje. Kirurško natančne in ostro odmerjene kitarske linije so letele od vsepovsod, z norimi solažami pa je dvojica le utrdila sloves verjetno najboljšega nemškega kitarskega dueta. Zanesljiva ritem sekcija s Petrom Baltesom in Stefanom Schwarzmannom je grmela in donela kot topovske salve, ki so pred stotimi leti neusmiljeno teptale Krn, Rombon in druge okoliške gore. Accept so dokazali, da mislijo smrtno resno odigrati enega najboljših koncertov Metalcampa, saj so klasike nizali eno za drugo - Metal Heart, Princess of the Dawn, Breaker in Fast as a Shark so vratove dodobra utrudile. Neverjetni Tornillo pa kot, da bi si naravnost v grlo vbrizgal veliko dozo steroidov. Od prvega pa do zadnjega takta je kričal kot norec, verze pa odpel z agresivno grlenim, a še vedno melodičnim in vrhunskim vokalom, ki se ni zlomil niti za trenutek. Boljšega rešitelja skupine si fantje resnično ne bi mogli želeti. Tornillo je kot stari maček vodil eksploziven in energičen nastop, ki je svoj vrh dosegel, ko so fantje potencirali tisto tako znamenito "Judas Priest" čupanje-z-ramo-ob rami, ko so se kar vsi štirje postavili z ramo ob rami in dokazali, kaj pomeni pravi nemški heavy metal teror! Za konec smo seveda pričakovano vrgli jajca ob steno, Accept pa so še zadnjič dokazali, da imajo jeklene mošnje in da v njihovih prsih bije metalsko srce!
ACCEPT:
Intro (Shades of Death intro)
1. Teutonic Terror
2. Bucket Full of Hate
3. Metal Heart
4. Losers and Winners
5. Up to the Limit
6. Princess of the Dawn
7. Breaker
8. Aiming High
9. Fast as a Shark
10. Pandemic
11. Balls to the Wall
Festival so na velikem odru vnovič zaključili Kreator, a letošnji Metalcamp se je zame končal z Accept. Letošnje izvedba festivala je potrdila, da Metalcamp ostaja eden najboljših evropskih metalskih festivalov, ki predvsem s prelepo naravo predstavlja verjetno najbolj unikatno festivalsko prizorišče v Evropi. Prostora za izboljšave je še nekaj, predvsem imam v mislih nekoliko boljši izbor nastopajočih. Headlinerji so tokrat več kot upravičili svoj status, organizatorji pa so se več kot potrudili predvsem z vnovično ponudbo mogočnih Slayer, Accept pa Mastodon in ostalih. Manjkalo je morda predvsem metala za sladokusce in gotovo je tu še precej prostora za izboljšave, saj je predvsem manjši oder tisto pravo mesto za metal, ki ga cenijo predvsem pravi ljubitelji in ne zgolj množice. A Metalcamp 2011 smo preživeli in kot je rekel Glen Benton nekaj ur pred zaključkom festivala: to je bil resnično en "big fucking barbecue party!"
Fotografije: Nina Grad
na vrh