V sredino jutro nas je že zgodaj zjutraj iz zavetja šotorov prepodilo žgoče dopoldansko sonce, ki je ravno pravšnji izgovor za jutranjo kavico v enem izmed tolminski lokalov... ki mu sledi kmalu tudi prvo mrzlo pivo (rek, da se klin s klinom zbija resnično drži!). Prav neokrnjena narava, ki obkroža festival je nekaj, kar naredi MetalCamp za edinstven. Obiskal sem že nekaj evropskih festivalov, a prav nobeden se ne more pohvaliti z edinstveno lokacijo ob smaragdni lepotici. Soča je v vročinskem valu, ki nas je spremljal skoraj ves teden skrbela za ohladitev, streznitev in sploh prijetno druženje na njeni obali, pohvaliti pa je treba tudi izbor glasbe, ki se je vrtela ob Sotočju, saj je DJ očitno končno zamenjal cdje prejšnjih let. Himno MetalCampa mi je uspelo slišati celo samo enkrat! Pogrešal sem le Focus klasiko Hocus Pocus, hehe. Veliki oder je v sredo ponujal nekaj težko pričakovanih zasedb, medtem ko mali oder ni ponujal ničesar pretirano vznemirljivega, z izjemo naših thrasherjev Keller in hrvaških tehničnih death metalcev Infernal Tenebra. Žal mi je nastop obeh nekako uspelo izpustiti.
Čast prvega nastopajočega je v sredo pripadla domačim zastavonošem folk metala Brezno. Žal pa je bila vročina pod velikim odrom preprosto prehuda in sem njihov nastop izpustil. Iz nekaj kvadratnih centimetrov sence šotorov pa je bilo slišati, da so Brezno svoje opravili solidno in predvsem suvereno ter profesionalno. Vso srečo na Bloodstocku!
Za Brezno pa so na oder prinesli puščavski pesek Kylesa, legendarni sludge/stoner metalci iz Georgie. Velik užitek in presenečenje je bilo videti umestitev njihovega imena med letošnje nastopajoče, saj v bližini naših logov ne nastopajo prav pogosto, odločno pa so odstopali tudi od "koncepta" festivala na katerem prednjačijo folk metal bendi in večkrat zasedbe, ki niso vreden glavnega odra niti povohati. Kylesa so nas sredi največje popoldanske vročine zavili v hipnotični trans težkih akordov, eteričnih vokalov in desettonske ritem sekcije. Vokalist in kitarist Phillip Cope je s svojim zamolklim, skorajda enoličnim kričanjem besedil ustvaril odličen ambient, atmosfero pa je le še nadgradila, prav tako vokalistka in kitaristka Laura Pleasents, le da z bolj agresivnim in brutalnimi vokali, skorajda growli. Energični basist je z dodatnimi back vokali še dopolnil že tako bogato zvočno sliko, z igranje klaviatur pa še dodal na mistični atmosferi. Kylesa so nas pahnili naravnost v nekakšen "acid trip" (njihova glasba bi kot naročena sedla v Fear and Loathing in Las Vegas Hunterja S. Thompsona in njegovo filmsko upodobitev z Johnnyjem Deppom), ki so ga gradili z dolgimi inštrumentalnimi pasažami, ki so zvenele skoraj kot "jami", ter apokaliptično jokajočimi kitarami. Ščepec eksperimentiranja Kylesa v svojo glasbo vnašajo predvsem z uporabo teremina, ki ga je zaigrali Cope in s tem dodal izkušnji še dozo psihedeličnega. Razočaralo je zgolj dejstvo, da dva bobnarja v živo nista prišla do izraza, saj sta večinoma bobnala povsem iste linije, je bilo pa navdušujoče videti njuno osupljivo sinhronost. Morda je motil le še nekoliko statičen nastop, a nenazadnje se na Kyleso tudi ne mosha temveč le miga z glavo v nekakšne zamaknjenem, astralnem stanju.
Ko se je sonce počasi začelo umikati so na glavni oder stopili Brainstorm, eni boljših predstavnikov evropskega power metala, ki vsakič ponudijo energično in izredno kvalitetno predstavo. Brainstorm so daleč od generičnosti in klišejskosti bendov kot so Sonata Arctica, Rhapsody of Fire ali Statovarius, saj svojo melodično osnovo odlično nadgrajujejo z agresivnejšimi, skoraj thrasherskimi pristopi. Žive nastope nemške zasedbe pa odlikuje predvsem karizmatični frontmen Andy B. Franck, ki poleg odrske živosti in dobre sposobnosti animiranja publike sodi tudi v sam vrh evropskih power metal vokalistov. Andy se kot granata razpoči predvsem v visokoletečih, pompoznih in epskih refrenih v katerih dokaže, da je resnično vokalist kova Dickinson ali Kiske. Moti le dejstvo, da Brainstorm prav vedno in povsod, kljub devetim izdanim ploščam in skoraj petnajstletni karieri, igrajo zgodaj popoldne in nezavidljive tričetrt ure ali zgolja slabo uro, medtem ko so istega dne na Metalcampu skoraj headlinersko vlogo dobili Wintersun z eno izdano ploščo in njeno še vedno neizdano naslednico s katero nas nategujejo že debelih šest let.
S primerno atmosfero zahajajočega sonca pa so nas v temo odpeljali švedski mojstri Katatonia. Že dolgo fantje pod vodstvom vokalista Jonasa Renskeja niso več stari mački death/doom metala, ki so ga igrali v začetku svoje kariere. Škoda, saj so tiste prve plošče fenomenalne, a novo usmeritev Katatonie je pač treba sprejeti ali pa ne, vmesne poti ni. Jasno je, da Renske že desetletje ni več zmožen odpeti surovih growlov, a je njegov čist vokal več kot odlične. Renske je s pomočjo inštrumentalne četverke ustvaril mračno atmosfero melanholije in depresije. Škoda je, da je bil vokal precej slabo ozvočen in je bil precej globoko potopljen v preveč izrazito ritem sekcijo. Otožen, puščoben občutek, ki ga Renskejev vokal pusti globoko v duši je tako tokrat ostal povsem neizrabljen. Je pa Renske učinkovito povezoval program, odlično je izpadla predvsem njegova šala o njihovem "backdropu", naslovnici plošče Night is the New Day, ki so jim ga očitno obrnili na glavo. "We thought we would turno ur backdrop around, it look more satanic this way doesn't it?" Fantje so presenetili predvsem s tem, da so odigrali po en komad s plošč Discouraged Ones, Viva Emptiness in Tonight's Decision, sicer pa so v veliki večini predstavili komade s še aktualne Night is the New Day in The Great Cold Distance. Hladna statičnost Švedov je povsem ustrezala njihovi glasbi, vseeno pa je Katatonia res pustila nekoliko hladen in grenak priokus, saj so imenu primerno odigrali resnično rahlo katatoničen nastop.
Ko so se Katatonia poslovili je bilo časa dovolj ravno za hitro pivo, saj se je na oder že povzpela legija prekletih nizozemskih death/thrash metalcev, Legion of the Damned. Nizozemska zasedba je skoraj ekvivalent pritisku gumba play za videokaseto polno old-school kultnih grozljivk iz osemdesetih, saj ogromno navdiha črpajo prav iz teh b-filmskih zvarkov. Ko se čez besedila zakotali še thrashersko riffanje in grobo kruljenje Maurica Swinkelsa pa je efekt podoben z adrenalinom in steroidi napolnjeni hordi zombijev, ki je ušla iz katere od Romerovih klasik. Legion of the Damned so si brezkompromisno in brutalno odrezali dobro uro večera in lonček do vrha napolnili s krvjo vseh petih albumov, s poudarkom na zadnji plošči Descent Into Chaos. S Son of the Jackal so se Legion of the Damned na primer spomnili pridnega fantka Damiena iz kulta Omen in nas do konca popeljali še z vlakcem smrti po bolj ali manj uspešnih referencah na horror filme, okultno in lovecraftovsko. Žal fante v živo muči neprijetnost enega kitarista, saj Richard Ebisch ne pokrije dovolj zadovoljivo prostora dveh kitar, kar še posebno pride do izraza med soliranjem med katerem podporo nudi le povprečno basiranje, ne pa bolno dobro riffanje kot pritiče pravemu thrash bendu. Ni mi tudi čisto jasno, kako so si Legion of the Damned prislužili tako dober "slot" na MetalCampu, saj igrajo precej generične in klišejsko zloben death/thrash. No ja, lažem stavim pivo, da je krivo to, da so del Rock the Nation "roosterja" bendov. Menim, da na njihovem mestu veliko bolje izpadli na primer nemški death/thrash mojstri/norci Dew-Scented.
V primeru naslednjih nastopajočih pa se resnično vidi kako lahko močno podjetje, ki stoji za bendom le-tega sforsira tja kamor niti približno ne sodi, sam pa bi brez njihove pomoči o tem lahko le mokro sanjaril. Govorim seveda o Wintersun, ki so nastopili kot predzadnji bend sredinega večera. Kako si lahko bend z eno samo izdano ploščo zasluži tako pozicijo mi ne bo nikoli jasno. Še bolj pa zaradi tega ker nas Wintersun že vse od izdaje istoimenskega prvenca leta 2004 (!) nategujejo z izidom njegovega naslednika Time. No ja, so pa odigrali celo petnajst sekundni izsek novega komada The Way of the Fire. Bravo fantje...
K sreči pa je sredin headliner poskrbel za streznitev in pribitje na trdna tla. Enega najbolj eksplozivnih in viharnih nastopov letošnjega MetalCampa so odigrali ameriški velikani Mastodon, ki v svoji glasbi mešajo vplive sludgea, thrasha in groove metala, vse skupaj pa genialno zlijejo v kalup povsem progresivnega pristopa, ki ne pozna mej. Fantje so mi že s prvo sekundo nastopa in komadom Iron Tusk pribili čeljust na tla in ni mi je uspelo pobrati vse do zaključka. Slišal sem zgodba o tem, da so Mastodon v živo porazni in znajo razočarati, a tole je bilo nad vsemi pričakovanji. Neverjetno energičen nastop so fantje stopnjevali iz komada v komad in nas več čas klofutali s progresivno neverjetno kompleksno zgrajenimi komadi. Mastodon so bili kot tornado v katerega lijak je ujeto že na tone ruševin - enkrat te je od spodaj po tilniku usekal sludgersko, kot tono težak riff, pa nato spet z druge strani povsem nepričakovano spektakularen arpeggio ali sapojemajoča solaža dvojca Brent Hinds/Bill Kelliher, medtem ko se je lijak odvrtinčil do konca pa te šrapneli živalskega bobnarja Branna Dailorja zbijejo v krvavo, nerazpoznavno gmoto. Masiven zvočni zid so ustvarjali vsi štirje člani z izmeničnim petjem, ki mu je sicer vladal karizmatični basist Troy Sanders, a so mu izdatno pomagali tudi ostali trije. Mastodon so kot vlakec smrti, saj so polni nepričakovanih zasukov, mojstrskega stopnjevanja, počasnih vzponov in brutalno hitrih padcev ter ovinkov. S fenomenalno setlisto polno rušilnih himen in klasik, zaključno Melvins priredbo The Bit ter nepozabnim nastopom si Mastodon krvavo zaslužijo naziv benda večera, tako me je odpihnil le še en bend zadnjega dne ...
Fotografije: Nina Grad
na vrh