Četrti dan Metalcampa je bil pravzaprav tudi edini dan letošnjega festivala, ki nas je zbudil s kislim, deževnim in hladnim jutrom. Odpadla je tako jutranja osvežitev v Soči in pogasitev žeje s koktajlom ali dvema na plaži, a se je vremenska situacija že precej zgodaj popoldne izboljšala in nas je tako hitro spet roštiljalo žgoče tolminsko sonce.
Še preden pa je na plano pokukalo sonce, se je to še skrilo za zlovešče oblake in v njihovi "poltemi" so na oder stopili kraški black/death/gothic metalci Kreation Kodex. Ti so na hitro zamenjali prvotno napovedane prvake domačega thrasha Negligence in morda tudi zaradi slabe informiranosti pod odrom imeli le nekaj deset ljudi. A to Kreation Kodex ni ustavilo, saj so ponudili prvovrsten "pleasure of molestation" in v pol ure suvereno predstavili material s prvenca Puzzles of Flesh. Dekleti in fantje v živo zvenijo rahlo drugače kot na albumu, saj vokalistka Nita ne stoji zgolj pri miru in ne odpoje le striktno odmerjenih delov, ki so ji namenjeni na plošči, temveč "improvizacijsko" izdatno pomaga brutalnima vokaloma Alena in Mihe. Kombinacija agresivnega kruljenja in operetnega vokala tako v živo izpade izredno prepričljivo in dinamično. Kreation Kodex se velikega odra niso ustrašili in so nas brez večjih napak spustili med Cthulhujeve lovke, vsako tolike pa je vendarle prišlo do kiksa ali dveh ter mestoma do neusklajenosti... a takrat je pač Cthulhu z lovkami požgečkal po podplatih.
Na malem odru so se medtem že ogreli domači thrash/death metalci The Scourge, ki se po dolgi odsotnosti na odre vračajo s prerojeno postavo, predzadnjič pa so tudi nastopili pod imenom The Scourge. Od pravkar minule Metal Manie naprej bodo fantje nastopali pod imenom Paragoria. Novo ali stari ime gor ali dol, The Scourge so na Metalcampu dokazali, da spadajo med ene boljših domačih metal zasedb. Z udarnim in vratolomnim death/thrash metalom so pošteno razmigali vratove in preverili, če drži tista reklama o šamponu Herbal Essences, hehe. Fantje so postregli z nekaj komadi z dema From the Ashes ter jim dodali nabor novih, ki kar kličejo po tem, da jih hitro zapečejo na konkreten studijski posnetek. Kako si tega ne bi moral želeti ob dveh dinamičnih vokalih, fantastičnih, razgibanih kitarskih linijah in bobneči ritem sekciji. Matjaž in Primož sta si učinkovito in nezmotljivo podajala spretno izveden kitarske pasaže ter duelne spopade, Matjaž pa je v duetu z Jernejem poskrbel še za surov in agresiven vokalni napad. Predvsem pa je pri The Scourge/Paragorii lepo slišati, da ne zvenijo identično stotinam death/thrash bendom, ki so trenutno na "tržišču."
Nato pa so pod odrom vrste strnile predvsem moške vrste metalcev, saj so kot naslednje nastopajoče mali oder zasedle edine prave predstavnice ženskega heavy metala pri nas, Hellcats. Punce so se na vso moč zagnale v svoje pol ure, namenjene udarnemu heavy metalu. To pot so vražje mačke ubrale edino pravilno pot ter predstavile zgolj avtorske komade, ki jih odlikuje predvsem dokaj pestra ritem sekcija, ki sicer na trenutke izzveni nekoliko pusto (manjka morda predvsem kakšen bolj premišljen in razgiban bobnarski prehod ter kakšna bas linije, ki ne predstavlja le podlage kitari) ter lepo izpeljane kitarske solaže. Spet pa je bilo jabolko spora, ki se je konkretno zataknilo v grlu vokalno delo, ki je bilo iz komada v komad žal vedno bolj ubogo. Menim, da prav vokal punce zadržuje na spodnji stopnici in jim ne dopušča, da bi se prebile na naslednjo. Izredno energična vokalistka Valentina, ki jo je bil oder poln pa je žal nekoliko motila tudi med, sicer korektnim vzpodbujanjem publike, saj je vse prevečkrat preglasila glasbo in jo (verjetno nehote) potisnila v drugi plan. Punce vsekakor znajo koketirati s publiko, večkrat so na oder celo vdrli pohotni metalci, a izgled danes pač ne more biti izgovor za polovičarstvo, čeprav v primeru Hellcats punce očitno dihajo heavy metal. Hellcats si zaslužijo vse čestitke za pogum, vztrajnost in zavidljivo odrsko suverenost, vseeno pa jim manjka še nekaj dela, predvsem na boljši podobi avtorskega ustvarjanja.
Petek je bil, vsaj kar se tiče glavnega odra, kot na kožo pisan predvsem nemško govorečim obiskovalcem, saj so kot veliki ljubitelji folk metala na tisoč in en način, na svoj račun prišli predvsem z bendi Arkona, (Powerwolf), In Extremo in Alestorm. Osebno sem pač bolj od daleč in postrani opazoval omenjene benda, vsekakor pa so se najbolje izkazali ruski pagan/folk metalci Arkona, ki so predstavili bolj resen pristop k žanru folk metala in navdušili lepo število zbranih pod odrom. Kapo dol pa predvsem energični vokalistki Mashi, ki je v 30+ stopinjah po odru tričetrt ure skakal v krznu in usnju.
S Suicidal Angels smo zaplavali v vode thrash metala, Grki pa so že dobri znanci naših odrov, v zadnjem času smo jih imeli tako možnost videti na lanskem Thrashfestu ter nekaj mesecev kasneje kot predskupino Death Angel. In še vedno Suicidal Angels niso kaj več kot povprečen, generičen in klišejski thrash, ki ogromno pobira od veteranov kot so Slayer, Kreator in Exodus. Suicidal Angels so sicer več kot uspešno ogreli publiko, uspelo jim jo je pripraviti celo do enega večjih mosh-pitov festivala, a je žal njihova verzija thrasha pusta, nevznemirljiva in dolgočasna... kot slab gyros.
Po popoldanskem počitku se je zvečer za pozdrav odlično prilegla belgijska thrash metal zasedba Bliksem, ki je bila eno prijetnejših presenečenj letošnjega festivala.Zasedba je še novopečena, saj je lani izdala svoj prvi izdelek, samonaslovljeni EP. Bliksem so prepričali predvsem po zaslugi simpatične vokalistke Peggy, ki pa na odru ni bila le objekt za pašnjo oči, temveč je takoj prepričala z močnim in avtoritativnim vokalom, ki je uspešno vodil in slalomiral med vratolomnimi kitarskimi linijami ter rohnečo ritem sekcijo. Fantje s svojimi inštrumenti sicer ne odkrivajo tople thrash vode, ostajajo zasidrani v smernicah žanra, je pa godba dinamična, razgibana, kitarista ponudita nekaj premišljenih in udarnih riffov, ritem sekcija pa je ravno prav "groovy." Če bodo Bliksem nadaljevali v tej smeri imajo vse možnosti, da zrasejo v večji in bolj prepoznaven bend, ki bi že sedaj z več materiala zlahka na velikem odru zamenjal prej omenjene Suicidal Angels.
Kot headlinerji so v petek zasluženo nastopili nemški veterani power metala Blind Guardian, katerih vzpon v zadnjih nekaj letih strmo raste, predvsem pa po izdaji odlično sprejetega albuma At the Edge of Time, ki so ga Nemci kronali še s huronsko uspešno turnejo Sacred Worlds and Songs Divine. Blind Guardian so tokrat že tretjič nastopili na MetalCampu, zato je bilo upravičeno pričakovati temu prilagojen izbor komadov. To so Blind Guardian delno tudi uresničili. Kot tekom obširne svetovne turneje v podporo novemu albumu so tudi to pot koncert začeli z simfoničnim, pompoznim introm v Sacred Worlds, ki požene kri po žilah, ko pa so fantje zavzeli svoja mesta pa so kot strela udarili v električni del komada. Blind Guardian so ta trenutek v fantastični formi, na odru vse teče kot namazano, kitarska dvojica Olbrich/Siepen je trdna in zanesljiva kot vedno, Hansi pa v najboljši vokalni formi zadnjih let. V vrhunsko in profesionalno izvedbo vsakega delčka slehernega komada nas je Hansi popeljal s krajšo razlago tematike skladbe in tako pripravil še pravo malo predavanja po fantazijski literaturi in mitologiji. Na potovanje po mističnih, fantastičnih svetovih so nas Blindi poslali s standardnimi komadi Welcome to Dying, Nightfall ter vnovič s fenomenalno epsko poslastico iz začetka njihove kariere, Majesty, za navečje presenečenje pa so poskrbeli s povratkom na eno boljših plošč svoje kariere Somewhere Far Beyond, s komadom Time What is Time. Hansi je zvesto publiko skupine držal v pesti od prvega do zadnjega trenutka še posebej pa v kurjo polt in mravljince povzročajoči minutaži trinajstih minut potovanja v Trojo z epskim spektaklom And Then There Was Silence. Žal je izkušnjo pokvaril precej slab zvok, ki je najbolj motil prav med izvedbo tega epa, saj so vse preveč zvok požirali glasni topovski bobni Frederika Ehmkeja. Nemci so se na oder vrnili z A Voice in the Dark, ter se od nas standardno poslovili z vsakič nepozabno The Bard's Song (In the Forest) ter klasiko Mirror Mirror. Odličen in nepozaben nastop Blind Guardian je bil lep zaključek petkovega večera, razumem pa negodovanje nekaterih, ki so pogrešali sicer vedno prisotno Valhallo in še kakšno klasiko več. Sam pogumno potezo in nekaj več redkeje igranih komadov zgolj in le pozdravljam in upam, da bo tega v prihodnje še več (ciljam predvsem na precej spregledan album Somewhere Far Beyond).
BLIND GUARDIAN:
1. Sacred Worlds
2. Welcome to Dying
3. Nightfall
4. Time Stands Still (at the Iron Hill)
5. Turn the Page
6. Time What Is Time
7. Majesty
8. Tanelorn (Into the Void)
9. And Then There Was Silence
10. A Voice in the Dark
11. The Bard's Song - In the Forest
12. Mirror Mirror
Fotografije: Nina Grad
na vrh