Metalcamp 2007

Kar težko je bilo verjeti, da lahko eno leto mine tako hitro. Zdi se mi kot, da sem pravkar prispel z Metalcampa 2006 in zdravim post festivalsko depresijo, pa je tu že Metalcamp 2007! Ja, 16. julija so se začele prve prave metal počitnice, vrnili smo se na kraj zločina, v prelepo idilo sotočja Tolminke in Soče, brez dvoma na najlepše festivalsko prizorišče na svetu! Največji festival na slovenskih tleh si je v kratkih štirih letih svojega obstoja zgradil precej veliko ime, tako da je letos v kampu plapolalo nešteto različnih zastav – od Nemčije, Italije, Avstrije, Velike Britanije (kar trlo se je Škotov), Irske, Avstralije... nenazadnje pa so ponosno plapolale tudi slovenske barve. A na Metalcampu ni pomembna nacionalna pripadnost, ne, tisoče metalcev je družila le želja po dobri glasbi in odtrgani zabavi. Še bolj kot lani pa se je letos uresničil slogan festivala – Hell Over Paradise – v rajski tolminski naravi nas je prav po peklensko grelo; vse tja do nemogočih štiridesetih stopinj. A pojdimo lepo po vrsti.

Ko je vlak po skoraj treh urah vožnje le prisopihal na Most na Soči se je začelo! Že smo si v T'minu privoščili osvežujoč hmeljev napitek (nemški thrasherji Tankard bi mu rekli "nectar of the gods") in večino leta zaspano mestece je že prekipevalo od metala na vsakem koraku. Ja, Tolmin v času Metalcampa zares zaživi. Metalci okupirajo bare in Mercator, natakarji pa se hvala bogu usmilijo naših, težkih zvokov, ljubečih ušes in prav povsod vrtijo le metal. Letos se je uradni koncertni del festivala začel v torek, 17. julija, a torek vsaj meni osebno ni ponujal še nič posebno razburljivega. Izborili smo si mesto v že dodobra polnem kampingu in šotor je bil v hipu postavljen... o, ja postavljanje šotora v štiridesetih stopinjah je samomorilsko početje zato smo smuknili do Beach Stage-a, kjer so natakarji že švicali. Tudi letos smo doživeli sistem prvega piva za 3€ plus 1€ za plastični kozarec ob katerem dobiš značko ali vžigalnik, za vsak naslednji nakup dostaviš kozarec, pa naj bo v prafaktorjih, in pivce že piješ za 3€. Za naše razmere precej zasoljene cene, a v primerjavi s podobnimi festivali v tujini (pustimo Češko ob strani), še vedno za evro ali dva cenejša pijača. Število nastopajočih bandov na letošnjem Campu je bilo zares ogromno in maloštevilčni ekipi je ogledati si vse bande preprosto nemogoče. Sledijo vtisi nastopov, ki smo jih uspeli videti.

Torek, 17. julij
V torek so na manjšem, sicer Talent Forum odru, ki je prevzel nalogo večjega Metal Stagea, zvečer malce zamorili Deadsoul Tribe s počasno in dolgočasno godbo. Grenak okus je kot headliner prvega dneva več kot uspešno popravila Sepultura. Čeprav za mnoge brez obeh bratov Cavalera to ni več Sepultura (hja, na trenutke tudi sam niham ali je ali ni), so fantje z gorostasim črncem Derrickom Greenom dokazali, da jim morda celo Maxov band Soulfly ne seže do kolen. Res je, da so zlata leta Sepulture že davno mimo, a fantje so na odru še kako sapojemajoči. Green že s samo dvometrsko pojavo upraviči ime pravega frontmana, ko pa še vzpostavi kontakt s publiko in zakruli največje hite skupine so vsi dvomi zrušeni! Brazilieroti so v dobri uri in četrt oddrveli skozi set z rušilci kot so Territory, Dead Embryonic Cells, Troops of Doom, Roots Bloody Roots, dokazali, da tudi nova plošča Dante XXI v živo zveni dobro in se s prvim verzom Orgasmatrona spomnili, da na Metalcampu igrajo tudi Motörhead. Sepultura je bila z nastopom lahko še kako zadovoljna, mi pa odlično ogreti še za štiri dni pekla!

Sreda, 18. julij
Sreda je bila vsaj zame osebno prava koncertna poslastica. Začela se je sicer bolj klavrno s hudo povprečnim melodičnim death metalom iz Nemčije, Deadlock. Vse kar Deadlock ločuje od množice podobnih bandov je simpatična pevka Sabine s sicer dobrim, a za to zvrst presladkim vokalom. Zaradi Vreid pa sem razočaranje v trenutku pozabil. Norveški black metalci so poskrbeli za enega najboljših koncertov letošnjega Campa! Genialni black metal kvartet iz Sogndala je dobil na voljo žal le uro, a v tem času brezhibno oddrvel skozi repertoar, ki je obsegal vse tri izdane plošče, od komadov Raped By Light, Pitch Black in do mojstrovin nove plošče – Jarnbyrd, Under Isen in I Krig – pod vodstvom kitarista, vokalista Stureja pa so se poklonili še kultni zasedbi Windir (zasebda je razpadla po tragični smrti frontmana Valfarja) katere člani so bili tudi Vreid (minus kitarist Ese).Vreid pomeni srd in točno tako srdit je bil tudi njihov nastop. Nepozabno! Če že ne najboljšega, pa so nemški folk metalci Die Apokalyptischen Reiter, pripravili najbolj zabavni nastop Metalcampa 2007. Energični frontman Fuchs je s publiko vzpostavil pristen kontakt, z deklico iz publike na ramenih prepel celoten komad in se na koncu pošalil z, "You're quite heavy", nas zalil z vodo, med publiko zmetal ogromne modre žoge in za konce pripravil še "battleship" tekmovanje, pri katerem si je znova izposodil dva fena, ki sta nato na bojnih ladjah (napihljivi blazini) "crowdsurfala" od odra do mešalke. Reitermania! A folk norije še ni bilo konec, saj so na odru že stali prvaki folk metala, finski Korpiklaani. Gozdni klan je pripravil uro in petnajst minut čiste trolsko-pivske folk norije. Pogled po publiki, ki je poplesavala med himnami Beer Beer, Happy Little Boozer, Wooden Pints, Let's Drink in Korpiklaani, je bil neprecenljiv. Ista norija, ki se je dogajala v publiki pa se je dogajala tudi na odru. Fantje so po odru skakali sem in tja, Jonne pa je ves čas spodbujal še tako vročično publiko. Če ste zamudili Korpiklaani na Metalcampu jih nikar ne zamudite oktobra v Ljubljani! Hail Korpiklaani! Lepše kot s kraljico heavy metala pa si zaključka sredinega večera ne bi moral predstavljati. Dorothee Pesch se lahko pohvali s starostjo, v kateri bi marsikatera gospa že stokala od neštetih hib, Doro pa na odru še vedno deluje kot dvajsetletnica. Ni zastonj kraljica heavy metala! Doro je uro in pol na odru pela brezhibno, izgledala pa tako sveže, da je težko verjeti, da je bila rojena davnega 1964. Razočaral je le (pre)dolg, nezanimiv in neizvniren bobnarski solo, ki pa je utonil v pozabo ob klasikah Warrior Soul, Hellbound, Warlock klasiki Burning the Witches, odlični All We Are in noremu coverju še ene klasike, Breaking the Law koga drugega kot Judas Priest. Ni preostalo drugega kot, da si na Beach Stageu za konec odličnega dneva privoščimo še pivo ali katerega izmed pestrega izbora koktajlov.

Četrtek, 19. julij
Četrtek je bil zame, kar se koncertov tiče, čas za počitek. Dopoldne je bil Beach Stage prava točka za ohlajanje, čas pa je bil še, da preverim gurmansko ponudbo. Žar, kebab, pasulj... kar pestra izbira po zmernih cenah. Letos je bilo prvič tudi za vegeterijance odlično poskrbljeno, tako da lačen ni bil nihče. Lep dodatek pa je bila tudi stojnica z medico. Za tiste obsedene z nakupovanjem je bila pot do Beach Stage-a prav, mimo metal marketa, apokalipsa za denarnico. Odlična ponudba albumov, majic, lobanj... vse, kar si srce metalca želi. Nekaj čez sedmo pa je vendar prišel zame težko pričakovan nastop. Jezni Peter je s svojimi Hypocrisy stari znanec slovenskih koncertnih odrov, tokrat pa je k nam prvič prikolovratil s svojimi Pain. Zadnja plošča Pain, Psalms of Extinction je še čisto svež izdelek, odlični album pa so dodobra predstavili tudi na odru. Industrial/electronic metal par excellence bi lahko rekli za Pain, ki so zaradi Petrovega talenta za pisanje odličnih komadov všeč tudi fenom Hypocrisy. Peter in njegova banda (tokrat je bil zraven tudi basist In Flamesov Peter Iwers) so tako v uri in pol energično zažgali s komadi kot so Same Old Song, End of the Line, Supersonic Bitch, Just Hate Me, Shut Your Mouth, It's Only Them, On And On, Dancing With the Dead in predstavili novo ploščo z udarno Zombie Slam, Walking On Glass ter Nailed to the Ground. Odličen izbor komadov, energičen nastop, light, show, ter eden in edini Peter Tägtgren – summa sumarum – eden najboljših koncertov Campa 07! Za konec četrkovega večera pa se je pocedila tudi kakšna kapljica sline vseh pravovernih thrasherjev. Na Metalcamp so se vrnili staroste tevtonskega thrash metala, tretjina svete trojice nemškega thrasha, Kreator. Lanski koncert na Metalcampu 2006 se mi je v spomin zapisal kot eden boljših, tokrat pa so me Kreator precej razočarali. Ni bilo čutiti tiste prave energije, ki je lani med Kreator kar tekla, pa tudi ozvočenje ni bilo takšno kot bi moralo biti. Vokal Kreator masterminda Milleja Petrozze je bil tako razločen le na začetku, pa tudi sam Mille se je prav hitro nehal truditi. No ja, naslednjič bo boljše, Kreator tako ali tako postajajo stalnica naših odrov. Lepo pa je bilo slišati, da se je nekaj ljudi spomnilo Edguy potegavščine z "ole, ole" z lanskega Metalcampa... Mille ni bil videti ravno navdušen, he he.

Petek, 20. julij
Predzadnji dan festivala se je začel že okrog pete popoldne s še eno udarno injekcijo energičnega folk metala oz. keltsko-poganskega metala. Oder je zasedla švicarska zasedba Eluveitie, ki ima za seboj šele eno ploščo (Spirit, 2006), a hitro veča število fenovske baze. Take norije kot je bila med eno uro seta Švicarjev verjetno letos ni bilo med nobenim koncertom. Tudi Dew-Scented se k nam radi vračajo, a glede na to, da ubijalski nemški kvartet prav vsakič da vse od sebe, jih bom sam vedno sprejel odprtih rok. Tako dobrega death/thrash metala ni prav veliko naokoli! Energični in vedno zabavni frontman Leif nas je tako v največji vročini popeljal do peklenskih temperatur s setom, ki je segal vse do začetkov z Immortelle, pa do zadnje plošče Incinerate. O ja, zažigali so! Lepo je bilo na Metalcampu končno slišati tudi nekaj progresivnega metala in ta čast je pripadla angleškim praporščakom žanra, Threshold. Threshold so na Metalcampu nastopili s svojim starim vokalistom Damianom Wilsonom, saj se je Andrew "Mac" McDermott odločil, da rabi nekaj počitka (medtem je že postalo uradno, da je Mac skupino dokončno zapustil). Fantje so se tako osredotočili nekoliko bolj na starejši material, ki ga je pel še Damian, pri novejše pa si je pomagal s plonkcem, ki ga je malce nerodno v obliki lista a4 formata držal kar pred seboj. Prav smešno je bilo videti, udarno Slipstream v tej pojavi. A kljub temu je Damian odpel neverjetno dobro. Upajmo, da bomo v prihodnosti na Metalcampu doživeli še kaj progresivnega metala. Sledila pa je zame ena izmed težje pričakovanih skupin, finski vikingi Ensiferum. Za njihovo usodo sem se malce zbal ko jih je zapustil odlični Jari Mäenpää, a so fantje z novo ploščo Victory Songs dokazali, da dihajo brez težav tudi brez njega. Petri Lindroos se je izkazal kot odlična zamenjava za Jarija, in več tisoč glavi množici dokazal kako dober frontman je. Ensiferum set je začel intro z nove plošče, Ad Victoriam, nato pa so Finci brezkompromisno in udarno zažgali z noro setlisto samih rušilcev, že na samem začetku so me popolnoma uničili z neverjetno Trecherous Gods. Z adrenalinsko vožnjo z vlakcom smrti so nadaljevali čisto do konca ure in pol dolgega koncerta med katerim so se sprehodili po vseh treh albumih s komadi Hero in a Dream, epsko Iron, prelepo Lai Lai Hei, Tale of Revenge in predstavili novo ploščo Victory Songs z epsko nasovno skladbo, One More Magic Potion in folk poskočnico Ahti. Po koncu Ensiferum koncerta je vse kar lahko rečeš, hočem še! Za Ensiferum pa je zgodila zdaj že pregovorna anekdota s srboritim škratom Cradle of Filth, Danijem Filthom. Ne le, da je razvajeni fantek, pel je ogabno slabo, koncert zaključil štiri komade pred koncem in za nameček med publiko zmetal še ventilator in mikrofone. Dani naj bi pač pogledal pregloboko v kozarec, uradno sporočilo pa je bilo, da je imel slab trenutek. Karkoli je že bilo, Danija je lahko prekleto sram, da je na cedilu pustil kar nekaj fanov, ki si je prišlo ogledat le njegovo skupino. Sam iskreno upam, da CoFkov pri nas ne vidimo več! A, vsaj zame, je celotno festivalsko dogajanje do takrat zbledelo, saj je čakal zame najtežje pričakovani trenutek Metalcampa. Ja, bastardi, legendarne Motorne glave! Tako velikega imena Metalcamp še ni gostil in ime Motorhead je upravičilo gnečo pred odrom in nestrpno pričakovanje kultnega tria. Band, ki ne potrebuje megalomanskih introv, le nepozabni Lemmyjev, "Good evening. We are Motörhead. We play Rock 'n Roll!", in publiki se je utrgalo. Pozna ura se ni prav nič poznala, publika je Lemmyju jedla iz roke, pa čeprav bi ze njegove nagovore večkrat potrebovali podnapise na ekranih ob straneh. No ja, se je pa vsaj Phila Campbella razumelo. O Motörhead tako ali tako ne gre izgubljati besed, pri njih gre vedno za čisto rock 'n roll! Malce bi morda lahko pograjal le setlisto. Kje je kaj iz Bastards, Overnight Sensation, Another Perfect Day ali 1916!? A ne bodimo puristi, legend ne vidiš ravno vsak dan in tudi izbor komadov je bil še kako dober – Snaggletooth, Metropolis, Over the Top, Sword of Glory, Rosalie, Going to Brazil, Sacrifice... Orgazmatronično, hehe. Redni del so fantje končali z Iron Fist in bobarsko solažo Mikkey Deeja ob kateri sem ostal popolnoma brez besed. Mikkey je neverjeten! Nato pa so se ugasnile luči, na odru pa se je videlo le gorenje cigarete. Ja Lemmy je po svoji stari maniri na oder prikorakal kot klošar s čikom v ustih, pridružila sta se mu še Phil in Mikkey na akustičnih kitarah in odžgali so pravo bluzersko presenečenje v obliki komada Whorehouse Blues. Še nepogrešljivi klasiki Ace of Spades in Overkill za konec in Motörhead so se od nas poslovili z besedami, da je bila to najboljša publika te turneje! Ni preostalo drugega kot, da neverjeten nastop ohranimo v spominu s kozarčkom, dveh, treh... viski cole "Lemmy style".

Sobota, 21. julij
Kot bi trenil je bil tu že zadnji dan, ki se je zame začel ob šestih popoldne z legendarnimi nemškimi Grobokopači. Grave Digger so na oder ob bučni podpori zvestih fanov prikorali ob zvokih intra The Brave s plošče Tunes of War, na kateri so ostali tudi s Scotland United. Fantje so bili odlično razpoloženi, sploh vedno veseli kitarist Manni Schmidt, ki je uresničitev želje vsakega fotografa. Razposajen pa je bil tudi frontman Chris Boltendahl, ki se mu zaradi res odlične publike kar ni hotelo nehati smejati. A časa žal ni bilo na pretek in fantje so po brzinsko sestavili "best-of" set samih hitov – Excalibur, Rebellion (The Clans are Marching), Morgane Le Fay, Knights of the Cross, udarni opener nove plošče Liberty or Death, ironično The Dark of the Sun v štiridesetih stopinjah, in se od nas prehitro poslovili z večno klasiko Heavy Metal Breakdown. Grave Digger, klanjam se! Naj na tem mestu omenim še, da so nas dobrohotni varnostniki zalili s hektolitri vode in tako preprečili kakšno vročinsko kap ali dve. Ja, slovensko-avstrijski navezi redarjev gre letos zares sama hvala, tako bi se morali obnašati vsi redarji na koncertih! Ob devetih so na svoj račun še enkrat prišli vsi thrasherji, saj je oder okupirala že druga tretjina nemške svete trojice (manjkali so le še Destruction), legendarni Sodom. Kultni trio je streširal s klasikami Remember the Fallen, Agent Orange, Outbreak of Evil, Bombenhagel, The Saw is the Law in Blood on Your Lips, vse skupaj pa so začinili še s coverjem Ace of Spades. To pa še ni vse, saj se bomo lahko ogledali na DVDju Lords of Depravity Pt. 2! Zame pa je vrhunec sobote predstavljala vrnitev Blind Guardian na slovenska tal. Kako zvesti so Guardian fani se pokaže že na samem začetku ko preglasijo zvenket orožja in Sauronovo svarilo Morgothu v večnem intru War of Wrath, ki se prevesi v klasično, udarno Into the Storm. Ja, prav to je najboljša označba koncerta slepih čuvajev. Pot v nevihto! Koncert na Metalcampu je bilo morda še boljši kot tisti v Mediaparku lanskega oktobra. Hansi in njegovi bardi so bili odlično razpoloženi, Hansiju pa je odlično služil tudi neverjetni vokal. V 90-minutni nevihti smo tako slišali zares večne bisere metala The Script For My Requiem, Nigthfall, Born in a Mourning Hall, Welcome to Dying, Valhalla, pa trojček z nove plošče Fly, This Will Never End in Otherland. Pravo presenečenje je bila odlična The Quest for Tanelorn s plošče Somewhere Far Beyond (ko bi vsaj igrali še naslovni komad...), in že je bil tu konec rednega dela z vedno neopisljivim, magičnim doživetjem ko več tisoč glava množica poje The Bard's Song – In the Forest! Brezkompromisno so se Guardiani vrnili s fantastično Imagination From the Other Side, še enim presenečenjem v obliki fenomenalne Lord of the Rings in se od nas poslovili z večnim koncem Mirror, Mirror. Naj končam kar z besedico, ki jo Hansi uporabi ob prepevanju Bardove pesmi. "Beautiful!!!"

Ker nisem ravno pristaš black metala se je zame Metalcamp tako končal, black metalci pa so doživeli še uresničitev sanj s sicer kultno zasedbo Immortal. Hja, kaj reči za konec? Četri Metalcamp je bilo morda najboljši po vrsti. Organizacija je iz leta v leto boljša, veliko pohvalo si zaslužijo reditelji, pa večkrat na dan očiščeni dixiji, ki so bili tako celo bolj čisti kot stranišča v Tolminu, in ekipe, ki so nepretrgoma pobirale smeti. Večje kritike res ni mogoče najti, tako da je vse kar ostane za konec – Se vidimo na Metalcampu 2008!!!

Besedilo: Rok Klemše
Fotografija: Jerneja Jerak