Leto je naokoli in na vrsti je novi Metal Witch. Klub temu, da se je dogodek začel z zamudo, smo na prizorišče prišli mi še z večjo in Marko Brecelj je ravno zaključeval z nastopom, ko smo vstopili v prostor. Hudimana. Očitno bo ostalo le pri tistem soočenju avgusta 2014, v Kranju – RockLine reportaža TUKAJ. Gotovo je moralo biti skrajno usekano. Marko se je sprehodil mimo nas v svojih razvpitih dokolenčnikih za klečeplazenje pred Popovičem, oziroma svojem novodobnem »outfitu«, s katerim še vedno neverjetno spretno brije norca iz »voditeljev« te »države« in seveda sebe. Nujno se moramo odkupiti osivelemu geniju z naslednjim obiskom njegovega koncerta.
Tako so udarili v zvokih distorzije, kot prvi na festivalu, kleni velenjski melodični deathkoraši Inmate. Ti so v novih časih konkretno prevetrili postavo. Danes sta originalna člana le še Jure na bobnih in Andrej na kitari. V postavi sta po novem kar dva pevca. Prvi je stari znanec iz zasedbe Last Day Here in sicer skozi leta dobri prijatelj skupine Inmate Marko Duplišak, drugi Aleksander Kolar. Postavo novih Inmate zapolnjujeta še izkušeni basist Miha Oblišar, ki je v karieri izkusil že mnoga članstva različnih slovenskih skupin ter kitarist David Vodopivec. Bend je garant kvalitete. Že od nekdaj. Tako avtorske, kot izvedbene. Tudi v novi, to je prenovljeni in osveženi podobi. Aleksander in Marko sta izvrstno dopolnjevala odrsko izvedbo z vokalnim kontrastom ekstremnega petja, medtem ko je bend razvil čvrsto in jasno zvočno kuliso, za katero stoji njihov melodični deathcore. Inmate so predstavili tudi novi material, ki bo zastopal njihovo prihajajočo novo ploščo na čelu z novim singlom Endless Desires. Kot vselej. Korektno in z velikimi jajci. Nebrzdano in togotno!
Ker Lenih kosti ni bilo, se je na odru znašel vsaj eden (zdaj že bivši) član te skupine. To je Jan Tehovnik, ki je tako namesto Lenih kosti pripeljal v Cirkus svoje Pyroxene. Tudi Pyroxene so predstavljali svoj avtorski material, ki bo kmalu našel uradni prostor na prvem EPju, katerega kani skupina posneti v kratkem. Pyroxene so retrozvočni metalci. Tudi sam zvok, ki ga generira kitarski gear obeh kitaristov tako odzvanja, seveda pa tudi same vodine kitarske fraze. Skozi vse to se preže zvočna sirena s katero neprebojno tuli Jan Tehovnik. Visoko in avtoritativno. Pravzaprav je Jan dobro vlekel fante skozi minutažo koncerta. Vidi se, da bend zadnje čase redno nastopa in da postaja iz koncerta v koncert posledično vse boljši in boljši ter suverenejši. Žal je bilo nekaj fušev slišnih, sploh med izvedbo Judas Priest priredbe The Reaper. Bend je v začetku predramil publiko z Black Sabbath priredbo Electric Funeral, kasneje z (nemara preveč previdljivo) Breaking the Law (Judas Priest), ki jo brez težav pogrešamo, saj jo igra vsak bend v otroškem vrtcu. Skratka suma sumarum. Lep in nadvse spodoben šov zasedbe Pyroxene, seveda pa je stvar, ki je trenutno najbolj vroča pri vsem tem? Kako bo zvenel prvi EP skupine seveda. Srečno fantje.
Za Pyroxene so oder nasledili dolenjski Necrotik. Podivjani novomeški hardkoraši so do tega trenutka daleč nad vsemi dvignili na noge publiko, ki jim je jedla iz roke. Z energijo prežet koncert. Uigran! Bend je konec maja izdal svoj prvi EP »Wake Up« in iz njega so odjeknile Evil Against Evil (otvoritvena skladba), nadalje Devil Wears Your Skin, Wake Up, Dirty Little Whore,... Skupina je svoj rušilni tornado začinila z izvedbo Sepultura klasike Roots Bloody Roots kar se je izkazalo za pravo terno. V komad so vpeli delček glasbene podlage filma Pulp Fiction (Misirlou), folku pa se je ob tem skrajno trgalo in tako so ljudje na prizorišču izvedli svoj blazni circle pit, nemalo glav pa se je med nastopom preizkusilo v tudi stage diveu. Skratka. Necrotik so iztisnili zadnje atome moči iz večine obiskovalcev. Zakaj?
V nadaljevanju vskočijo v časovno skrajšanem formatu na oder borovniški Warm Up Bones. Ta bend je nemara do tega časa ostajal nekoliko prikrit očem glasbene javnosti, čeprav je neverjetno izkušen in znan na borovniško-podpeškem koncu Slovenije! In to zlasti po tem, da izvaja malho najrazličnejših priredb. In to na odličen način. Izvrstno uigran kvartet, ki je na tem koncertu izvajal striktno le avtorski material. Warm Up Bones so postregli z zvokom kot iz škatlice. Daleč najboljši zvok so imeli do tega trenutka izmed vseh nastopajočih Čeprav so igrali vsega največ pol ure in to pred zdesetkano publiko, so igrali izvrstno. Odlično dopolnjevanje kvarteta. Vokal pravi, odločen, močan, ekspresiven, odlične kitarske solaže fenomenalno vpete v sicer melodično formo nabritih hard rock heavy metal riffov, ki nekako (in to ni laž) nadomeščajo na prizorišču tisto, kar bi morali dostavljati danes Pomaranča v kolikor bi se razvijala naprej na sceni normalno (vse do danes). Skratka na Warm Up Bones velja biti v prihodnje nadvse pozoren!
No na koncu pa smo dočakali zelo, zelo pozno na odru končno še Metropolis. Gre za skupino, ki je zapisana preigravanju lika in dela edinstvenih rock'n'roll pankrtov Motörhead. Že dolgo časa. Glavni lik seveda ostaja Hotschko! Taisti Hotschko je nekoč v prvi polovici devetdesetih poštimal Floyd Rose na električni kitari avtorju te reportaže, dokler je živel še v zmoti in je šele skozi čas ugotovil, da je bolje če se loti pisanja glasbenih prispevkov, kot pa da igra kitaro. No, mož drgne za Metropolis svojega Rickenbeckerja že od leta 1994, ter seveda neusmiljeno struži s svojim Lemmyjevskim vokalom mikrofone, da od njih frčijo debeli ostružki. V novejšem času se mu je pridružil izkušeni kitarist Marko Čulajević ali po domače »Čule«, ki ga seveda predobro poznamo iz vrst ljubljanskih matadorjev rock'n'rolla Sausagues, medtem ko ostaja na bobnih Hotschkov zvesti pajdaš BDM. Torej. Zvok super. Izvedba tudi. Nasploh zavoljo Hotschkovega izredno prodornega Lemmyjevskega vokala, ki seveda premore mnogo več moči in eruptivnosti, kot ju je premogel vokal železnega kanclerja v njegovih zadnjih letih, ko je ikona rocka iz koncerta v koncert vidno pešala. Skratka, Hotschko je dobro naštudiral tudi Lemmyjeve odrske kretnje, prav tako si je nadel črno srajco, kot jo je nosil na koncertih praviloma železni kancler rock'n'rolla. Manjkali sta le dve bradavici na desnem licu, klobuk ter usnjeni škornji. Tudi mikrofon je bil obvezno obrnjen navzdol. Bend je izvedel dva avtorska komada, sicer pa navduševal ducat preživelih v Cirkusu z več kot dostojnimi različicami Motörhead izvirnikov (izjema je bila zgrešeno zaigrani No Class). Pred skladbo Metropolis sta se Čule in Hotschko objela z mezinčki, kot je to veljalo za Motörhead šove. Tu je bilo nekaj prdesenečenj, ki jih Motörhead v zadnjih letih že dolgo časa niso več igrali, kot npr. I'll Be Your Sister, Love Me Like A Reptile, Stone Dead Forever in Built For Speed. Sicer pa malha obveznih standardov, kot med drugimi Going to Brasil, Just Cause You Have the Power, Dead Men Tell No Tales, Dancing On You Grave, Stay Clean, Iron Horse, Shoot you In the Back, Over the Top, Iron Fist in seveda v zaključku pikov as. Manjkala je le še Overkill v dodatku, ki ga nismo dočakali. Vsekakor je bilo ob dveh zjutraj na prizorišču nemara dvajset preživelih ljudi (brez točajk in tehničnega osebja). Metropolis so zakon tribute to Motörhead skupina. Škoda, da tako malo in redko nastopajo. Super žur. In še boljši bi bil ob neki »normalni« večerni uri pred večjim občinstvom! Upajmo, da potrdijo čimprej nove špile. Odkar ni pravih Motörhead, smo namreč še bolj lačni Motörhead glasbe!
Metal Witch 2016 je lepo uspel. Z izjemo ene in iste težave. Spet ni bilo dovolj obiskovalcev. Vstop prost, prvih 100 obiskovalcev je prejelo bone s katerim je dobilo prvo pivo zastonj, nadalje cene po pivu po vsega dva evra. Smešno, pa žal znova žalostno. To ni privabilo obiskovalcev. Je pa res nekaj. Po točenem pivu je zjutraj bolela glava. Kar ni dobro. Torej namig za prihodnje leto v kolikor ne želite, da tudi vas boli po točenem pivu glava. Preko križišča se nahaja »Tramvaj«, ki je odprt celo noč in kjer dobiš lepo hlajeno Nikšičko pivo v piksni prav tako za 2,00€. Po njem pa definitivno ne bo bolela glava.
na vrh