Jesenska koncertna sezona je v polnem teku in štafeto so prevzeli tudi v medvoškem klubu Jedro, kjer so sezono zagnali že s tradicionalnim večerom Metal med vodami. Če so lani v Jedru razgrajali izključno domačini (Metalsteel, Street Creeps in Classified) so letos Medvode okupirale primorske sile – thrash podmladek Black Reaper, heavy metalci Underground in obalna (z dodatkom enega Gorenjca) zasedba Cowboy From Hell, ki (zaenkrat) preigrava priredbe metal klasik.
Zgolj nekaj deset ljudi je v zgodnjih večernih urah kazalo, da se v Jedru nekaj dogaja, a se je ob pol desetih, ko so oder zasedli Black Reaper, prostor pod njim k sreči precej zgostil. Fantje se na odru tako verjetno niso počutili kot na vaji, hitro pozabili na začetno sramežljivost ter kot stari mački udarili s starošolskim thrashom, z očitnimi, a ne pretiranimi vplivi bendov kot so zgodnji Exodus, Sepultura, Kreator in Sodom. Kljub rosnim letom (če se ne motim člani benda ne štejejo več kot 15 let!) pa je četverka iz Morskega dokazala, da leta niso nikakršen pokazatelj zmožnosti benda, na najstniška leta benda so namreč kazala le lička na katerih ne raste še niti puhek. Black Reaper so se v svoj set namreč zagnali z vratolomno hitrostjo, surovostjo in agresivnostjo izključno avtorskega materiala (zelo pohvalno!), ki ga odlikujejo izdelane vokalne linije renčečega Roka, zanimivi in zapomnljivi rifi, ki režejo zanesljivo kot pravkar nabrušena krožna žaga ter rušeč in razgiban boben. Rok poseduje izjemno poveljujoč vokal, ki mu z back vokali občasno pomaga Jure (takšnih vokalnih vpadov bi lahko bilo še več) in če se že kje pozna mladost benda je to edino in le pri klišejskih besedilih polnih besed kot sta war in blood, a jih Rok odpoje tako iskreno in prepričljivo, da jim tega ne gre zameriti. Fantje so nedavnemu luninemu mrku zelo primerno zaključili z Blood Moon Rising ter potrdili tisto, da na mladih svet stoji. Absolutno pozitivno presenečenje in da bi Black Reaper le nadaljevali v tej smeri!
Nekoliko več kilometrine pa že imajo novogoriški heavy metal revitalisti Underground, ki delujejo kot slovenski podzemni poklon očakom heavy metala z Iron Maiden, King Diamond in Judas Priest na čelu. Underground so se v zase odmerjen čas zagnali na vso moč ter nizali rušilec za rušilcem. Inštrumentalno izjemno prepričljiva predstava, ki ji kraljuje razdelana rifaža in lepi solistični izleti ter močna ritmična podlaga (agresivno bobnanje je že na meji thrash metala), je tokrat nadkrilila vokal Maria Murgiča. Ta je sicer brez večjih težav kričal tudi v »Halford-sreča-Kinga« visokih linijah, a je precej trpela vloga frontmena, vsaj izgledalo je namreč tako kot, da bi Mario nekoliko pregloboko pogledal v kozarec. Kljub samozavestni in suvereni predstavi se Underground tokrat niso predstavili v njihovi najboljši luči, kar se je poznalo tudi na precej razredčeni publiki.
Nosilci večera, Cowboys From Hell, pa so bili vsekakor najbolj podkovan bend na Metal med vodami 2015, saj so peklenski kavbojci sami prekaljeni mački scene. V bendu so se združili vokalist Igor Zonta (ex-Revolver), basist Edi »Ejaq« Udovič (ex-Almost Rage), kitarista Miha »Buco« Oman (ex-Lady's First, Mit) in Vasilij Sušanj (Su-Shine) ter bobnar David Bordon (Morana), si nadeli ime po kultnem komadu in albumu legendarne Pantere in pošteno zagrizli v cilj preigravanja klasičnih (heavy) metal komadov. Fantje so v dobri uri nanizali prekleto dobro poznane, a ne zlajnane (kar je vedno rak rana bendov, ki preigravajo priredbe in tu CFH dobijo en velik plus) himne bendov Pantera, Machine Head, Metallica ter Alice In Chains. Inštrumentalno se bend v živo obnese fantastično, tokrat tudi zavoljo odličnega, skoraj malce preglasnega, zvoka. Kitari sta hrustali kot je treba, najbolj ravno takrat, ko je bilo to potrebno (I'm Broken, 5 Minutes Alone, Walk), izjemno vživeto odigrane solaže so rezale kot skalpel, bobni so pokali kot ravnila zlobnih nun po ritah porednih punčk, Ejaqov bas pa je kopal kot bager. Igor se je obnesel odlično v vseh kameleonskih vokalnih napadih, slišno je, da se najbolje znajde v vodah kričave naravnanih Pantera klasik, a je še bolj presenetil, ko je s fantastično izvedbo zvesto in suvereno stopil v velike čevlje Laynea Staleya med Would? in Man in the Box. Cowboys From Hell so v Medvodah dokazali, da so lepa pridobitev in popestritev domače scene in bend, ki zares zaživi na odru (tam kjer seveda more!), kjer vsak od akterjev s svojo karizmo in nalezljivo energičnostjo glasbi doda še piko na i. Odlično, bi si pa osebno vseeno želel, da se, sicer čudovito odigranim priredbam, čimprej pridruži avtorski material.
na vrh