Spet se je vrnila Metal Mania, najbolj domač metal festival na svetu, ki s svojim prizoriščem, kraško vasico Komen, že leta domači metal sceni predstavlja nekakšno metalsko Meko. Vsakoletno romanje v deželo pršuta, terana in Metal Manie je postalo tradicija, ki smo jo močno pogrešali v letih, ko si je Mania vzela dopust. A leta, ko Metal Manie ni bilo na sporedu so pozabljena v trenutku, ko je bil postavljen šotor in opravljen prvi ogled prizorišča z legendarno tribuno vred. Zaradi službenih obveznosti je naš prihod v Komen žal napočil šele pozno petkovo popoldne, ko je bila Metal Mania že v polnem zagonu. Pivo kasneje…
Ravno, ko se je sonce počasi začelo spuščati proti obzorju so na oder stopili italijanski black metalci Necromass, ki v undergroundu (še posebno italijanskem) uživajo kultni status. Necromass so v Italiji s svojo črno mašo začeli v zgodnjih devetdesetih, s tem pa potegnili povsem svojo špuro, ki navdiha ni iskala pri Venom in Bathory, temveč pri Death SS in Mortuary Drape. V klišejski corpse paint odeti člani benda so k sreči postregli z neklišejskim black metalom, ki v začetku ni prišel povsem do pravega izraza. K temu je prispevalo predvsem sonce, ki za black metal pač ni prava kulisa, ter še bolj slabši zvok, ki se je popravil šele proti koncu nastopa. V tričetrt ure dolgem hipnotičnem ritualu so nas Necromass popeljali po trnjevi poti albumov Mysteria Mystica Zofiriana (1994) in Abyss Calls Life (1996) ter predstavili svojo vizijo black metala, ki jo sestavljajo predvsem počasnejši, skoraj doomerski deli, izrazito drugačen pa je vokal Ain Soph Aourja, ki ni kričeč temveč skorajda death metalski growl. Necromass so peščico zbranih pod odrom od katerih je še največ navdušenja pokazala trojica Italijanov, zavili v temno tančico dolgih, epskih komadov polnih ambientalnih delov, presenetile pa so za black metal povsem neobičajne, tehnične in skoraj progresivno naravnane inštrumentalne pasaže (izrazito razgiban, dinamičen in dobro slišen je bil celo bas!), ki so mestoma spomnile celo na epske inštrumentalne »bridge« Death. Škoda, da je nastop Necromass ostal neopažen.
White Skull, kleni Italijanski power metalci, za katerimi sta se obrnili dve dekadi bogatih izkušenj glasbene kariere, so prišli v Komen v postavi, ki jo vodi glavar zasedbe in ritem kitarist Tony “Mad” Fontò, družbo pa mu delajo še Danllo Bar (solo in ritem kitara), Jo Raddi na bas kitari, Alex Montiero na bobnih in velika povratnica v skupino ter originalna pevka Federica “Sister” De Boni. White Skull so letos sredi maja izdalo novi studijski album z naslovom »Under This Flagg«, zato je bil oder za njihov nastop prirejen s kulisami bodečih žic in barikade, ki so spominjale na besnilo ene izmed vojaških bitk. Na orjaškem ščitu nataknjenem ob stojalu mikrofona je bila nasajena lobanja z belimi dolgimi lasmi, čarovniški okult – White Skull torej. Zasedba je hitro zanetila ogenj, saj je popihala na dušo zlasti starejšim ljubiteljem njihove glsdbe, ko je po novi War Afrer War nadaljevala koncert s klasikama Tales From The North in Cleopatra. Zasedba je bila odlično razpoložena na odru, takšno razuzdano počutje skupine, pa je potrdilo tudi relativno hitro odpiranje pločevinke Laškega piva s strani pevke Federice med skladbo Cleopatra in prešernim nazdravljanjem občinstvu.
Zasedba je navdušila z izredno odrsko gibljivostjo, odlično uigranostjo, predvsem pa je pozornost prevzemala karizmatična odrska figura, kremenite drže Federica s svojo dualno barvo glasu, ki je variirala od srdite grlene drže, katera spominja, kot bi pevca Grave Digger Chrisa Boltendhala ujel v žensko telo, do točkovne kalibracije v skladu s sporočilnostjo skladb in potrebo po zasuku atmosfere, kjer je prevzelo vodilno vlogo čisto melodično urezano žensko petje. Petje na vso moč. Kot se spodobi. Zasedbi ne manjka prirojenega občutka za pomp in bombastiko. Italijanski power metal! In to brez ščepca sladila! Srborito odsekano! S polno močjo! Od začetka do konca. Brez kolebanja. Ura pristne power metal orgije! In White Skull s prihodom niso zgolj predstavljali prijetne popestritve festivala Metal Mania Open Air, pač pa so s svojim prepričljivim nastopom gotovo uprizorili enega najboljših koncertov prvega dne festivala. Brez trohice občutka, da varčujejo z baterijami!
Med obe mokri sanji power metalcev (beri: Izzyja) so svoje mesto našli brazilski thrasherji Violator, ki so že lepšemu številu publike, iz Brazilije prinesli vratolomni thrash, poln agresivnih rifov, nebrzdane hitrosti in šusa od začetka do konca. In to dobesedno, saj bolj enoličnega, če-si-slišal-en-komad-si-slišal-vse, nisem slišal že lep čas. Pa ne, da Brazilci ne bi svoje ure odigrali tako kot se spodobi. Daleč od tega, boljše energije na odru letošnja Metal Mania po Violator ni več videla – trojica v ospredju je neprestano menjavala pozicije, ves čas tekala po odru in brez ustavljanja vratolomno čupala. Če so braziljeroti Metal Manio zbombardirali s pravim thrash »attitudom«, pa jim je nekoliko bolj spodrsnilo s svojim materialom. Za nezahtevne so bili Violator verjetno orgazmični, rahlo bolj zahtevni pa smo z vsakim odigranim komadom izgubljali zanimanje za Brazilce. Prav vsak komad si je bil namreč podoben kot jajce jajcu, riffi večinoma monotoni, komadi pa nastavljeni samo na eno – hitrost v peti prestavi. Vtis je popravil dober frontmen, ki je publiko nagovarjal z rahlo klišejskimi »we are all united as one« in podobnimi nagovori, a je izpadel prav simpatično in s tem kot narisan za atmosfero Metal Manie. Bend je bil vidno vesel in zadovoljen, da je lahko igral na Metal Manii, v svojih nagovorih pa iskren in skromen. Šus na šus še ne zgradi dobrega thrash benda in Violator od »velikih« novodobnih thrash bendov (Warbringer in podobnih) loči še veliko.
Primal Fear, kot nosilci prvega dne festivala Metal Mania Open Air 2012, nemški power metalci, ki so polnokrvno zabrcali z istoimenskim prvencem izdanim leta 1998, veljajo danes za eno najbolj zanesljivih in nezlomljivih metalskih utrdb kar jih je dala Nemčija v zgodovini metal glasbe. Primal Fear, ki jo vodita izkušena lisjaka Mat Sinner na bas kitar in eden najimenitnejših pevcev evropskega power metala Ralf Scheppers, izdajajo redno studijske albume in redno koncertirajo po svetu. Skupina je aprila letos opravila evropsko turnejo in obiskala med drugim tudi Ljubljani bližnji Zagreb, kjer je uprizorila odlično koncertno izkustvo. Poletje je čas festivalov in tudi Primal Fear so se v skladu s profesionalnim odnosom, zavestno odločili, da promocijo novega albuma »Unbreakable« (2012) razširijio tudi na nastope vključene v poletne festivale. »Metal Mania Open Air« je tretji festival na Slovenskem, ki je do tega dne gostil Primal Fear! Leta 2003 so nastopili na Rock Otočcu, kasneje jih je gostil tolmisnki Metal Camp, no v tretje pa je čast doletela prav letošnjo Metal Manio. Zanimivo je da Primal Fear v Sloveniji, v sklopu samostojne koncertne turneje še nikdar niso nastopali v svoji karieri.
Primal Fear so svoj nastop pričelo pričakovano! Z masivno prezentacijo novega albuma »Unbreakable«. Pred odrom se je nabrala kopica, komaj kakih 300 ljudi, najbolj nakurjeni med njimi, so besneli v prvih vrstah. Vendar kdove kakšne posebne odzivnosti med koncertom skupini ni uspelo izvabiti s strani publike. Mnogo metalskih buč je ob tej priložnosti celo nasploh prvikrat užilo kakega od nastopov Primal Fear, navkljub dejstvu, da skupine ni težko ujeti na koncertnih turnejah, saj se Primal Fear vselej priklatijo na njih najmanj do Dunaja, ali Muenchna, če ne bliže. To pomeni da je bilo vpubliki mnofgo naklučnih obiskovalcev, ki so med koncertom firbcali, saj je ležal osnovni motiv njihovega obiska letošnje izdaje festivala povsem drugje. Power metal je izmed vseh metalskih žanrov danes za mlajše generacije metal navdušencev najmanj zanimiv, saj daje od sebe najmanj brutaliziranja, na katerega so se mladi v zadnjih letih močno razvadili. Tudi melodično komponentno konzumirajo navadno le ob jasni izpostavitvi najbolj ekstremnih vsebin, ki jih lahko pričara metalska glasba danes.
Skupina je nastopila v popolnoma enaki postavi kot v Zagrebu, dne 05.04.2012, torej je na kitarah pomagal skupini znova Mr. Constantine, skrivnostni grški kitarist, kot vnovično nadomestilo zavečno prezaposlenega uradno stalnega člana zasedbe, sicer švedskega glasbenega »wunderkinda« Magnuisa Karlssona. Constantine je ob vnovični interakciji z izvrstnim in izkušenim velemojstrom obvladovanja kitarske veščine Alexom Beyrodtom izkazal dodatni napredek v kratkem času Primal Fear legionarstva, saj sta kitarista delovala med nastopom složno in kompaktno kot malokateri še tako dodobra naoljeni stroj. Kljub temu se je med koncertom čutilo, da skupina kanček varčuje z energijo. Med koncertom je izstopal občutek striktne profesionalne rutine. Tudi Scheppers ni imel svoje dne in njegovi porepoznavni »screami«, ki jih dosega med vokalisti v metalu danes le redko kdo (en takšnih je denimo Tim »Ripper« Owens) niso dosegali polnega odjeka. Prav tako je mož nekajkrat grdo zgrešil idealno melodijo v verzih, kar je pošteno zaščemelo v vselej čuječnih receptornih organih sluha vseh bolj zahtevnih konzumentov, ki so se znašli tega večera na prizorišču festivala Metal Mania Open Air. Zvok je v začetnem delu rahlo nagajal, saj so delovale kitare v zvočni sliki rahlo zamorjeno in prepotiho, naknadno so reč med koncertom sanirali, a si moral poslušati koncert na relaciji nekaj metrov od odra in do mešalne mize.
Chainbreraker, ki je bil zelo zgodaj izveden na set listi je dal slutiti, da bo koncert Primeal Fear krajši, kot je bilo najavljeno. Ob hitrem jurišu skozi novi skladbi Strike, pa Give 'em Hell ter nato klasiko Nuclear Fire, so Primal fEar nekoliko sestopili z začetne nabrušenosti in se lotili odlične power balade Seven Seals, no tu pa je bil kmalu tudi že Chainbreaker. Zvrstile so se še Metal Nation, pa odlična Fighting The Darkness, ko napovesta skladbi Final Embrace in Metal is Forever zaključek nastopa. Občutek je bil kot, da manjka zaključni »krešendo«. Dvajset minut krajši nastop, kot je bilo napovedano! Zasedba se vrne po hitri dodatek in »odšvasa« Bad Guys Wore Black, povsem novo skladbo, kar dodatno preseneti, saj zasedba tako ni izkazala prav nobene tendence, da bi svoj koncert privedla do pravega vrhunca.
Navkljub opazkam je bil za večino, ki so tega večera Primal Fear prvikrat gledali koncert nedvomno lepo in pozitivno presenečenje! Primal Fear so preveč izkušeni in zrutinirani, da bi pokazali hibe neuglašenosti in neodločnosti na odru. Vendar pa je to pot deloval njihov nastop kot spretna režija golo rutinirane igra. Skupina se je po koncertu kaj hitro pobrala v zaodrje in izginila v noč. S povsem drugim pristopom do vročih glav v prvih vrstah, kot po tistem koncertu leta 2003 na Rock Otočcu, ko so člani zasedbe poskakali z odra in se rokovali s fani v prvih vrstah. Takrat jih je organizator celo spodil z odra ko jim je izklopil glavno ozvočenje, saj so Primal Fear takrat celo prekoračili čas, ki je bil določen za njihov koncert. Občutek rahle vzvišenosti s strani skupine do fanov to pot ni izostal, sam nastop skupine pa ne bo šel v anale, kot eden tistih, ki bi brezkompromisno pomedel s festivalsko konkurenco.
Se je pa zato v anale domače koncertne scene, kljub pozni uri, brez dvoma zapisal zaključek petkovega večera s starimi mački slovenskega thrasha Sarcasm, ki so v zgodnjih jutranjih urah odigrali enega svojih boljših koncertov. Razpoloženi Sarcasm, po pričevanjih članov še na krilih uspešnega in odlično sprejetega koncerta na novosadskem Exitu, so prav tako razpoloženo publiko pozdravili s komadoma z aktualne plošče, Summer 91 in Something to Believe In ter znova dokazali, da je novi album vrhunski thrash izdelek, ki se lahko brez sramu primerja s kultnim Crematory. Bombastični in nalezljivi refreni so iz Mucyjevih ust hitro nalezli tudi publiko, ki je vzneseno prepevala z bendom, k sreči pa smo bili tokrat odrešeni tudi nemalokrat abotnih nagovorov. Sarcasm so sicer razumljivo izbrali energične thrash himne, a z velikim veseljem bi raje od zgrešenih Litr na mizo in Terrorist raje slišal karkoli z novega albuma. Škoda, da se bend očitno ne zaveda vrhunskosti novega albuma in se ga od promocijo naprej dotika z dvema, tremi komadi. A vendar so Sarcasm z odlično inštrumentalno izvedbo, predvsem na račun nepozabnih Blaznikovih rifov ter po novem močno rožljajočega Yoldinega basa, obenem s suverenim Mucyjevim vokalom predstavljali enega izmed vrhuncem letošnje Manie. Z večnimi thrash himnami Road Warriors, Dej Mi/Sarcasm, Thrash Tonight in zaključnim Crematory pa so Sarcasm predstavljali fantastično popotnico za nadaljevanje petkovega večera.
besedilo - White Skull, Primal Fear: Aleš Podbrežnik
besedilo - uvod, Necromass, Violator, Sarcasm: Rok Klemše
na vrh