Po (za nekatere bolj, nekatere manj) burni petkovi noči (kar se je videlo po številu trupel in številu statistov iz Dawn of the Dead) je nastopilo z burjo prepihano sobotno jutro. Sobotni koncertni dan so začeli goriški melodični heavy metalci Overtures v katerih igra tudi naše gore list, bobnar Luka Klanjšček. Fantje so kljub temu, da za italijanske bende ne moremo ravno trditi, da se jih drži status kvalitetnih, ob zgodnji popoldanski uri na polno pritisnili na pedalko za plin s spevnim in hudo melodičnih heavy/power metalom. Ta je blizu predvsem nemškim bendom tipa Helloween, Gamma Ray in Running Wild, odlikujejo pa ga močni rifi, suveren vokal in bombastični, spevni refreni. Overtures so v dobre pol ure odigrali komade s prvenca Beyond the Waterfall (2008) ter njegovega naslednika Rebirth (2011), svoj nastop pa kronali z odlično izvedeno Running Wild klasiko Pirate Song, ki so jo fantje posneli za uradno izdano »tribute to Running Wild« kompilacijo Reunation: A Tribute to Running Wild.
Zaradi kosila (picerija v Braniku – za vseh dvajset prstov obliznit) smo žal zgrešili nastop hrvaških thrasherjev Suffosia in »domačih Voivod« Teleport. Predvsem zaradi zamude slednjih in pričanja o njihovem odličnem nastopu še zdaj bičam ušesa s cdji Semargl, so pa k sreči dokaj uspešno obliž na rano nalepili svežepečeni idrijski black metalci Valuk. Ti so predstavljali prijetno presenečenje in bend, ki si zna v prihodnje izboriti lepo mesto na slovenski black metal sceni. Njihov starošolsko zveneč black metal je namreč ravno prav začinjen s čmrljastimi kitarami, ki gredo hitro v ušesa, ne manjka pa niti bolno kričečega vokala. Fantom res manjka še precej kilometrine, kar se na daleč vidi po statičnosti inštrumentalnega dela benda in (simpatični; avbe, v opisu black metal benda sem uporabil besedo simpatično!) štorasti pojavi frontmena, a si plus zaslužijo za konkretno naštudirano Satyricon himno Mother North.
Za nastop domače »acid« zmesi Voodoo Mule pa si še sedaj nisem povsem na jasnem kaj je to sploh bilo. Trio lokalnih pijancev, ki se je v alkoholnem deliriju ponesreči zaletel v inštrumente ali stoner/doom/rock/metal/karkoli že trio, ki si lahko privošči tako zgrešen in tako dober koncert hkrati. Voodoo Mule so pred nastopom mulo očitno opasali z velikimi sodi piva in še česa, na odru pa pokazali totalen F.O.A.D. »attitude« in odigrali koncert v katerem so verjetno še najbolj uživali oni sami. Tako ni zmotilo niti štorasto menjanje počene strune, ne totalno delirični in le frontmenu razumljivi nagovori in ne improvizirani jam izleti. Škoda le, da se bend očitno ne zaveda potenciala (ki ga ima v treznem stanju) in koncerte kot je bil ta na Metal Manii jemlje z levo roko.
Žal se koncerta kranjske death metal mašine Armaroth ne spominjam povsem najbolje (damn you Mahr's Bräu), se mi je pa spomin žal prehitro vrnil za nastop medvoške sleaze/glam zasedbe Street Creeps. Če se za Voodoo Mule moji polovici možganov ne moreta zediniti ali je bilo to slabo ali dobro, pa sta ob začetku koncerta Medvodčanov hoteli kričeče zbežati naravnost v usta zgoraj omenjenih Romerovih statistov. Fantje imajo imidž naštudiran v nulo, od pripadnic nežnejšega spola je bilo slišati celo, da se še samo ne znajo tako lepo namazati pod očki, a pred Street Creeps je težka odločitev. Se bodo šli le glam manekene ali bodo tudi glasbeno ustvarili kaj kar bo možno lažje prebaviti.
Nato pa je ob počasnem zatonu sonca za horizont sledila z moje strani ena težje pričakovanih zasedb letošnjega festivala. Angleške NWOBHM/doom metal legende Pagan Altar! Ta NWOBHM diamant je svoj prvenec posnel že davnega leta 1982 (čeprav je uradno izšel šele leta 1998), a kljub kvalitetni glasbi in mračni auri, ki obdaja bend, ostal v popolni obkurnosti in bolj ali manj znan le fanatičnim zbiralcem NWOBHM redkosti. Nekaj zagretih fenov je krivih, da so se Pagan Altar po letih neaktivnosti med žive zopet vrnili leta 2004, reanimacija pa jih je ponesla tudi na odre. Letos tudi na oder Metal Manie! Pagan Altar so v svojih začetkih glasbeno komponento nadgrajevali z močnim vizualnim elementom in tako na koncertih uprizarjali prave okultne in mistične spektakle. Žal so ta spekter očitno opustili in se na odru predstavili kot kakšni zagriženi britanski gledalci Top Geara, ki jim pride vsakič ko Clarkson omeni Jaguarja ali Aston Martina. Slabo šalo o Britancih na stran, Pagan Altar so kljub obilici fušanja (fantom se pač pozna, da na poganski odrski oltar zadnje čase bolj poredko stopijo) odigrali nepozaben koncert, naphan s klasikami iz osemdesetih. Nova postava zbrana okrog vodje, vokalista Terryja Jonesa, glasbeno nadaljuje zapuščino preteklih članov, pozna pa se jim, da jim popolna uigranosti ni povsem znan pojem. A vendar je bilo velik užitek prisostvovati koncertu benda, ki ga v naših krajih verjetno ne bo mogoče več videti, pa čeprav je Jones (Terry, ne kitarist Alan, sicer Terryjev sin) v živo z nosljatim petjem prevečkrat spomnil na Ozzyja (ta asociacija na albumih ni tako izrazita). Zasedba je z učinkovitim združevanjem NWOBHM riffanja in počasi se kotalečega tradicionalnega dooma s skladbami kot so The Cry of the Banshee, The Lords of Hypocrisy in Samhein predstavljali enega lepših presenečenj letošnje Manie. Pa čeprav jim ni ravno povsem uspelo ustvariti vtisa okultnega, mističnega rituala, ki preveva plošče in so izpadli kot stari prdci, ki se ob popoldnevih, po čajčku z mlekom in šilcem brandyja zberejo v pevčevi garaži, kjer nažigajo stare Black Sabbath plošče na škripajočem gramofonu.
Po sprehodu skozi osemdeseta so nas v sedanjost vrnili švedski doomerji October Tide v katerih delujeta tudi nekdanja člana Katatonie, basist Mattias Norrman ter kitarist Fredrik Norrman. Tudi zaradi tega je bilo precej jasno, kaj bodo glasbeno ponudili October Tide – depresivno, težko in melanholično atmosfero, ki pa jo za razliko od (današnje) Katatonie nadgrajujejo z masivnimi in mogočnimi kitarami in brutalnim vokalom frontmena Alexandra. October Tide so žanrsko tako bližje kot Katatonii kakšnim Novembers Doom, odlikuje pa jih sposobnost izgradnje učinkovitega, morbidnega ambienta z otožnimi kitarskimi linijami, ki jih na pravih mestih preseka death metalska živalskost. October Tide so dobili ravno pravšnjo minutažo, da niso bili predolgi in s tem pretežki za sproščeno atmosfero Metal Manie, tista ura dobrega dooma pa je predstavljala pravi čas za posedanje na tribuni in počasno zmajevanje z glavo.
Za počitek so organizatorji izbrali ravno pravi čas, saj je bila naslednja ura znova rezervirana za brutalizacijo z nemško death metal mesoreznico Fleshcrawl. »Nemški Dismember« so brez usmiljenja Komen že na samem začetku pretresli z enim boljših komadov svoje diskografije, legendarnim Soulskinner. Čeprav Fleshcrawl ne slovijo ravno kot najbolj unikaten death metal naokoli (hej, še kitarski zvok so si »sposodili« od švedskega death metala; Boss HM-2 pedal na enajst in piči!), a je božanje ušes z nežnimi serenadami vokalista Svena Grossa sedlo ravno toliko kot mrzlo pivo v roki. Nemci so gotovo odigrali enega bolj energičnih koncertov letošnjega festivala, enako razpoložena pa je bil tudi publika pod odrom, ki se je razživela tudi v moshu. Ostro rezanje rifov dvojca Hanus/Grbavec nas je uspešno in kirurško natančno sleklo iz kože in olupilo do kosti, Fleshcrawl pa odlikuje predvsem rušilno bobnanje, ki je dinamično in raznoliko, kljub izdatnemu posluževanju z blast-beati. Into the Fire of Hell!
Po slovesu od Fleshcrawl smo si lahko vratove spočili ob ognjemetu s katerim so organizatorji obeležili deseto obletnico (vse najboljše, hvala za nepozaben festival in še na mnoga, mnoga leta!), trebuščke napolnili s torto, nato pa si za konec vratove še enkrat nalomili ob nastopu sobotnih headlinerjev, norveške »all-star« black/thrash zasedbe Aura Noir. Norveška trojica, ki jo sestavljajo nekdanji (in sedanji) člani bendov kot so Immortal, Mayhem, Dodheimsgard in drugih je Komen za dobro uro pahnila nazaj v primordialno brozgo primitivnega, počrnjenega thrash metala. Na zapuščini Venom vzgojeni Aura Noir so pod težo agresivnih (hehe) Aggressorjevih (ta je bil celoten koncert zakrit s kvlt! Raybankami), preprostih, a učinkovitih rifov, cupa-cupa bobnanja in z verige spuščenega Apollyona odigrali vrhunsko uro peklenskega, blasfemičnega black/thrash metala. Sodomija z Aura Noir je predstavljala verjetno najboljši koncert letošnje Manie in s tem tudi več kot primeren konec s pokom.
V spanec so nas zazibali psihedelični/ambientalni black metal ritmi istrskih Ater Era in Metal Mani 2012 je dočakala svoj konec. Komen smo znova zapustili z velikim zadovoljstvom, nepozabnimi spomini in upanjem, da se prihodnje leto spet vrnemo na kraj zločina.
na vrh