Po treh letih tišine se je v Komen vrnil "ljubi nam njam-njam" festival "Metal Mania Open Air". Zakaj priljubljeni? Preprosto. Ker je to festival, ki je zgled največje in nespodkopane pristnosti vsega kar zastopa metal kulturo v Sloveniji. Slovenske metal skupine, ki potrebujejo nastope za preboj, dobijo tu svojo priložnost, da se dokažejo in tako opozorijo nase.
To je festival brez "napuha" in kalkuliranja profitov. Žanrsko vselej zaobjame pojav fenomena metal glasbe v njegovih razvojnih "frakcijah" ter podzvrsteh enakovredno, lahko celo rečem, da daje v prvi vrsti prednost obskurnim zadevam, ki pa so ravno toliko bolj privlačne zaradi svoje obskure. Zadnja leta smo priča fenomenu pomika v ekstreme, zato je tudi letošnja Metal Mania Open Air dišala zelo brezkompromisno in ostro v odrskem mikastenju.
Letos se je odvila celo prva Metal Mania, ko ni padla niti kapljica dežja skozi oba dneva festivala. Doslej je bil vsaj en izmed obeh festivalskih dni pospremljen z deževjem. In narod? Postal je dodobra sestradan v obdobju dveh let po zadnji Metal Manii natančneje festivalu Paranoid Open Air! In tu je znova. Pravi, recimo kar "čistokrvni", metalski raj, kjer se srečajo znova stari znanci in se rodi tista pristna toplina občutka, ko občutiš da si del velike družine. Občutek, ki smo ga resnično lep čas pogrešali. In znova se je rodil.
Naša ekspedicija je prispela na kraj zločina z zamudo in ravno med iztekom nastopa prikupnih "grind core copatkarjev" iz Murske Sobote Vulvathrone. Brutalni in obče izkušeni seksologi bizarne domišljije, o kateri lahko navadni smrtniki le sanjamo, so na festival prišli, kot naročeni da podelijo nekaj koristnih nasvetov spolne vzgoje neukim in neizkušenim goličem.
Letošnja Metal Mania je udarjala v besnilu, naklonjena večinski predstavitvi skupin, ki sodijo pod streho ekstremnih žanrskih podfrakcij metala. Condemnatio Christii, na katere smo čakali, zaradi odpovedi koncerta Divine Illusion, so ena takšnih pridobitev na Slovenskem. Odlično zastavljena ekipa, ki se je vtisnila v spomin zlasti z izklesanim videom za skladbo Codex Sacrus, je izlil vso črnino v soju jasnine zgodnjega popoldneva, kolikor jo je premogel. Kompleksno, razgibano, s kančkom dotika negotovosti, kaj čaka poslušalca za naslednjim ovinkom, dinamično in nad vsem všečno zlovešče. Še nekaj kilometrine za fante pa bo. Na pohodu je silno nadobudna slovenska black metal zasedba!
Skozi atmosferični preklop smo se podali za sveženj slabe urice v žgoči kotel v katerem je bil rojen Bay Area thrash metal, ko so na oder stopili ljubljanski, za tokratno edicijo priložnostni kratkohlačniki, Panikk in potrdili z nastopom, da nezadržno napredujejo in rastejo v svojem kljubovanju. Fantje so zbrali nekaj več ljudi pod odrom, čeravno je večina še vedno hladila svoje glave v senci na tribuni desno od odra. Pivo je krenilo v polno prodajo. Skozi skladbe Away (from Reality), Society to Adapt in Messiah Of Decay potrjujejo Panikk izjemno disciplino in strog, jasen fokus v stremenju za cilji. Revitalisti Bay Area, tako utrjujejo popularnost mlade metal generacije na čelu z Negligence v Sloveniji. Odličen nastop, ki mu manjka v polnem rušenju prihodnje le nekaj več kinetizma basista in drugega kitarista! Še tole! Gapa je car! Poje zahtevano, igra enkratno! Pa še vseskozi teka in čupa kot utrgan! Tudi za kolege iz ekipe!
Penitenziagite so death metalci, ki uživajo veliko podporo v slovenski metal komuni. Ni kaj. Fantje imajo karizmo. Ostri dolgi obrazi, mrki pogledi in kleno figurirane odrske pojave. Odličen zvok, masivna rifovska zavesa podprta z jasnim tleskom činel. Obenem se je izkazalo da so fantje odlični komunikatorji s publiko, saj so s poznanimi v avditoriju razdrli par sočnih, kar je doprineslo k občutku pristnosti festivala. Sicer pa brez usmiljenja in s pedalom zarinjenim skozi poden dirkalnega avtomobila. Za hip je mrak legel na zemljo!
In mračilo se je dalje. Tu so black metalci Somrak. Pomenljivo ime, ni kaj! Združitev premočrtnega mikastenja kot britev ostrih kitar usmerjenih v peklensko hitro enostrunsko trzanje, neustavljivo grčanje in kobaljenje na čvrstem ritemskim podvozjem. Odličen, več kot izdelan koncert. Odtujena drža, tako kot se šika za pedigre oživljanja popolne kataklizme, ki drži pri življenju pogonski motor in ustvarjalno slo skupine. Energičen nastop, z razsežnostjo najbolj črne nordijske zmrzali, ni držal množice ravnodušne in mnogo ljubiteljev ekstremne metal erotike je ujelo pravi korak in naravnalo vratna vretenca na ustrezni spin, kot ga zahteva gonilo black metal obrti skupine Somrak. Slovenci imamo zares odlične zasedbe!
Pa se prikažejo na odru še eni staroselski "thrash" metal revitalisti Keller. Skupina, ki je šla skozi transformacijo, skupina za katero se je celo šušljalo, da ne bo več igrala. Nak. V prenovljeni in oživljeni zasedbi. Brata Hudrap, moža, ki še predobro poznata vse metalske vragolije velikih mojstrov od Chucka Schuldinerja dalje, sta pravi naslov za saniranje tovrstnih vrzeli, nasploh če deluje vsa stvar zelo kritično. Kakorkoli, fantje so ovrgli vse dvome in priredili razbeljen, energičen in doživet nastop, ki ga je razpihovalo izredno sodelovanje občinstva - le to je več, kot očitno z nestrpnostjo pričakovalo, prihod skupine.
Prva tuja zasedba dne, Nemci Wizard, so bili pravzaprav edini predstavniki power metala obeh dni festivala. Dejstvo, ki samo po sebi priča o letošnji veliki festivalski naklonjenosti skupinam, ki preferirajo "grčanje" namesto petja. Kljub temu, da so fantje odpihnili izpod odra častilce ekstremov in so jih vneto opazovali le ljubitelji pompa in melodije, je treba priznati, da je zasedba pripravila do tega trenutka najboljši zvok. Prav tako so s svojo igro na odru predstavljali lep primer kako se je treba gibat in izkoriščati razpoložljiv prostor, da je učinek nastopa še intenzivnejši. V izraznem smislu nezanimivi, lahko rečemo tudi suhoparni, Wizard, pa na koncertih dokazujejo izredno pretočno naoljenost, uigranost in kompaktnost nastopov.
Horna, slovenjeno v prepad, pekel - nekdanji Shadowed, s hudičevskim pokristjanjevanjem, so najprej postregli z lepo popestritvijo ob striktnem ogovarjanju v finskem jeziku. Vokalist "Spellgoth" odet v žrtvenika človeštva - Kristusa s pokrivalom Obija Van Kenobija iz filma Vojna Zvezd, z gestami, kičerajem napak obrnjenih zvezd - pentagramov, apnenim ličilom za barvanej sten ali skladiščenje krompirja, kot se prtiče poslanstvu skupine in mrko odsotnim izrazom, ni skrival malodušja do avdience pred odrom. Horna so stresli ves srd in prekletstvo! So prekaljeni lisjaki, ki se držijo na sceni od leta 1993 in imajo za seboj kopico izdaj! Odlična kombinacija igre svetlobe in meglic je podpihovala kopreno pogubnega vzdušja. Torej ambient v katerem se hipoma prepozna skupina tipa Horna. Brez milostno black metalsko bičanje, klene izvedbe, poln obisk pod odrom in sporadični burni odzivi, sicer hipnotično sodelujočega občinstva, je prinesel tega dne enega najbolj zanimivih celostno izdelanih in prepričljivih nastopov.
Veliki finale prvega dne je pripadel nemški tevtonskim thrash metalcem Destruction, ki jih je v Komen prignala sveža studijska izdaja "Days Of Reckoning" (2011). Tudi ta trio je neomajen in neumrljiv s svojo neupogljivostjo in nenehnim koncertiranjem, kot tud stalno izdajo svežih studijskih albumov. Vse dokler ima stvari pod svojo roko karizmatični Schmier, ne more iti prav nobena stvar po zlu za te, lahko rečemo, nemške thrash legende. Odlična vokalna forma Schmiera, trojec je deloval neprebojno! Schmier je kazal znake izredno vedrega razpoloženja in njegova komunikacija z publiko je bila vseskozi čvrsta. Možakar nam ni pustil dihati v izredno učinkovitem podžiganju publike.
Ob tem gre pohvaliti nezmotljivega ton mojstra! Le kdo drug bi to lahko bil, kot nepogrešljivi inventar vsake Metal Manie "Yowda", ki je naravnal gumbe na mešalni mizi, kot je zahtevano! Ne glede na izpad Schmiera v drugi polovici koncerta, ko je ta zalučal mikrofon na tla v jezi, češ da se ga sliši premalo na vokalu. Kaprica glasbenika z dokazilom, da mu je ego za hip pobegnil z vajeti, je nekoliko skazila pristni občutek in nakazala da se zna Schmier tudi zvezdniško obnašati, kadar je to (ne)potrebno.
Vselej zanesljivi kitarist Mike Sfiringer s silhueto zobotrebca, na katerega je nasajena košata nakodrana griva, bestialni Schmier, ki se je s široko odmerjenimi koraki vseskozi zavzeto sprehajal med tremi mikrofoni postavljenimi po širini odra in enkratni bombarder Vaaver (Wawrzyniec Dramowicz), ki je tega večera prikazal kako se streže v bobnarskih prehodih z dvojno bas boben stopalko! "Nori mesar", "vrnitev norega mesarja", "razpet na križu", novi "sovraštvo je moje gorivo" in Armaggedonizer, pa D.evilution, prazgodovinska Curse Of The Gods,... Srboriti thrash metalski vrač Shmier s kompanijo sredi slovenskega krasa! Nepozabna občutja!
No večera pa še ni bilo povsem konec. Po sanaciji pogorišča, ki so ga za seboj pustili Destruction so na oder stopili še nadobudni Slovenci metalcore-ovci Hellcrawler. Vendar žal s povsem ponesrečenim nastopom. Ne morem mimo občutij, a vokalist je deloval, kot polno zapohani pavijan, ki v slehernem hipu ni vedel kaj se dogaja okrog njega. Od tod problemi s postavitvijo opreme, uglasitvijo. Težko je bilo razločiti kdaj se je koncert zares začel in ali še vedno poteka mini tonska preizkušnja. Sledi fušanje, ponavljanje točk zaradi fušanja po minuti igre,.... Nastop je bil bolj podoben "stand up" komediji, kot čemu drugemu. Dobiti priložnost na Metal Mania Open Air festivalu in pristopiti s takšno neresnostjo, ni ravno dobra popotnica za skupno v bodočih "podvigih"(?). Kakorkoli. Prvi dan se je sklenil. Bil je odličen in nadvse uspel.
fotografije: Martin Prezelj & Aleš Podbrežnik
na vrh