Spokojno, sveže jutro, posuto z rosnimi kapljicami na Metal Maina Open Air festivalu. Odbil je drugi in zadnji dan. Naporni prvi dan "dviganja uteži zapolnjenih z alkoholnimi derivati" je zahteval svoje žrtve. Kljub temu "ujagam" še v soju jutra svojega dobrega kamerada in ustoličenje Metal Mania Open Air ikone Bojana Bidovca - metal mecena mnogim mladim SLO bendom, ki se iščejo na prvih korakih. Po obilnem prigrizku komenskih dobrot z žara sva se navabila v edino senco sredi asfaltnega igrišča, to je tista, ki jo daje Youwdin tonski šotor. Na odru so stali Slavocracy. Koncert je pred odrom spremljalo natanko osem ljudi, z Bojanom, Yowdo in menoj vred. In imeli smo kaj videti. Slavocracy so priredili eno lepših popestritev festivala. In to v času ko je kemp še spal.
Kvartet nastal iz pepela novogoriških Entreat. z izredno uglasitvijo! Izredno uigranostjo. Izrednim groove-om! Moderna "groovy" različica death metala. V tehničnem oziru gotovo ena najbolj izpopolnjenih skupin drugega dne festivala. Barva intonacije "growl" vokala je enkratno nadgrajevala srž riffovskega vstajenja, ki je skladno z izjemno duhovito in razgibano kombinatoriko ritem linije rušilo v prostoru. Napalmski požig za dobro jutro, z lepo mero okusnega smisla za prijavo humoresk s strani pevca med povezovanji komadov. Poleg odličnega šova, ki ga je razganjalo od prepričljivosti in prebitka energije, je treba skupino pohvaliti, da gradi na izdelanem zunanjem videzu, ki pristaja njihovemu glasbenemu poslanstvu in to z belo pevčevo kravato vred.
The Scourge, ki so svoj nastop na MetalCampu tako kronali še z nastopom na drugem največjem metalskem festivalu v Sloveniji, so prinesli na festival več čistokrvnega death metal principa v primerjavi z modno nagroovano formo Slavocracy. Gre pa za skupino, ki prav tako ne zna in noče vztrajati v okalupljenih formah. Skladbe posedujejo nenehne preklope med vodilnimi motivi, ki jih držijo skupaj kompleksne ritemske tekstur - te se vseskozi prelivajo med seboj, s tem vred pa valovi tudi vzdušje. Skupina kombinira dvojne growl vokale in to zelo učinkovito! Za skladbe so značilne tudi mnoge melodične pasaže ujete v harmoničnih tercah (tudi pospešenega trzanja), ki razbremenjujejo napetost in siceršnjo turobnost vzdušja, kakršno bdi nad skladbami. Silno zanimiv nastop skupine, ki se ne boji glasbenega eksperimenta in ki je s pojavo dokazala, da poseduje tudi izredno tehnično izpiljenost.
Ko že govorimo o dozi glasbenega eksperimenta so med tremi do tega trenutka na festivalu odnesli prvo mesto definitivno Mothermound. Njihov metal princip je nekaj povsem unikatnega in edinstvenega. Vzdušje je doomovsko, čeprav ne moreš reči da igrajo doom! Istočasno se lahko surovo kotalijo, kot najbolj popačena rock n' roll zgibanka, ob vsem tem pa jim dotik glasbenega eksperimenta odstira vrata na stežaj, da ti fantje delujejo povsem nepredvidljivo. Prostora je polno za psihadelične odklope, kot tudi odklone k odličnim melodičnim pasažam. In to je naštrikano skupaj na način, da fantje ne izgubijo rdeče niti in niti kančka svoje elementarne udarnosti. Rohneči vokal razpihuje sam domet zasedbe. To je skupina, ki bi brez težav odprla koncert pred eksperimentalnimi Quebeškimi "odpičenci" tipa Voivod.
Po prvem vrhuncu drugega dne festivala, ko je nastopila ta izvrstna triada glasbene inovacije sosledja skupin Slavocracy - The Scourge - Mothermound, je festivalsko vzdušje nekoliko upadlo. Ne glede na to, da je na prizorišče usekala opoldanska vročina, tudi v glasbenem oziru kakšnih posebnih presežkov nismo bili deležni, ko so nasledili oder Hrvati Decomposing Entity. Precej medel in kopiran vtis so zapustili fantje. Ne glede na malho sproženega hrupa, raztegovanja glasilk, s čimer se je vokalist preizkusil v kar nekaj različnih tehnikah ubiranja ekstremnih vokalov, nekako skupina ne poseduje tiste iskre samobitnosti. Povprečno. Solidno, a v vsem povprečno. Nič več adrenalinske naglice od prisotnih v občinstvu niso uspeli iztisniti italijanski lovci na kože pleistocenske terestrične favne Krampus. Folk rockerji - septet, ki je preizkusil na odru lepo malho različnih instrumentov, zlasti pihal, kot tudi rustikalnih "plunk" namenjenih praskanju po strunah, v žanrskem odklonu nekako ni sodil v razpored nastopajočih. Šele Eruption, za katetre bi človek pričakoval, da bodo glede na staž, nastopili v razporedu le nekoliko kasneje, so vrnili na prizorišče znova več zanimivosti. Zasedba deluje danes v spremenjeni postavi. V njej vztrajata od staroselcev le še vokalist Buco in odlični kitarist Tim, ki bi po stasu suhljatega blondinca lahko zamenjal upokojenega K.K. Downinga pri Judas Priest. Naviti old school thrash revitalisti posedujejo dinamit, z uigranim in kompaktnim nastopom pa so dokazali tudi z novo postavo v kateri se je prvikrat predstavil tudi kitarist Andrej, da posedujejo odlično iztočnico za nadgradnjo smelega studijskega prvenca "Lifeless Paradise" iz leta 2009. Publika skupine nikakor ni pozabila in predodrje je ob nastopu skupine všečno oživelo, nadvse pa je zabavala komunikacija na relaciji skupina - publika.
Sledi zanimiv nastop. Vigilance. Fantje, ki črpajo globok navdih za ustvarjanje v dosežkih, katere je utemeljil pojav davnega N.W.O.B.H.M. gibanja. Da. Svet se vrti in prišli smo do te točke, da se vse več skupin danes, ki so svežega nastanka, ozira po preigravanju zibelke izročila metal glasbe. Zasedba je glede na vtis, ki ga je zapustila s koncertom konec januarja letos na Ravnah na Koroškem, storila odločen korak naprej. Prav tako se je resno lotila snemanja materiala, ki naj bi ugledal v doglednem času tudi uradno izdajo. Skratka fantje so strnili vrste, kanček dozoreli, kanček nadgradili stopnjo uigranosti. Vse to se je čutilo na nastopu skupine, ki jo vodi nadobudni kitarski "schredder" Gigo. Kljub dejstvu, da je je skupina v štartu obsojena na okleščen izrazni arzenal, ki bo v avtorskih frazah vselej spominjal na ta ali on stari bend, previdnost pri stvari vsekakor ni odvečna. Dve skladbi sta se nesramno približali neposrednemu sposojanju fraz s prvih dveh studijskih albumov Iron Maiden. V eni izmed ubranih fraz so Vigilance strupeno potegnili na enega vodilnih motivov Iron Maiden klasike Phantom Of The Opera , v drugi pa na "Killers" skladbo Purgatory. Podobnost je preveč izrazita. In to ni ravno najbolje. Sicer pa fantom iz srca zaželimo čim več uspehov na poti, ki so jo zastavili.
Tomcat, so skupina, ki jo je njen basist Gregor Šujica - Šujo, še pol ure pred nastopom mrzlično iskal po prizorišču festivala. In srečno so se našli. Po Cyclone je neomajni Šujo le zadel glavico na žebljico, saj je glasbeni kolektiv Tomcat najbolj prepričljiva skupina, ki se jo je kdaj lotil in fantu kapo dol za njegovo vztrajnost. Fantje posedujejo izredno lepe iztočnice. Gojijo pristop, ki jemlje od klasičnih hard & heavy rock šablon skupin poznih sedemdesetih. Rok je karizmatičen pevec, ki ob košato grivasti pričeski, gotovo brez težav kupuje naklonjenost pripadnic nežnejšega spola, kar je odlična iztočnica za skupino v štartu. Je pa v prvi vrsti kitarist, zato ga kombiniranje vokala s kitarskimi akrobacijami nekoliko zavira, skupina, pa bi glede na smelo izkazano dozo odrske dinamike, potenciale lahko izkoristila tako, da bi v svoje vrste vključila novega člana, ki bi kot "frontmen" razbremenil Roka, da se ta lahko v polni meri posveti kitari. Sicer pa zgledna komunikacija fantov na odru. Seveda ni šlo brez Metal Mania Hangover, ki bolj primernega prizorišča za svojo izvedbo ne bi mogla najti, tu je bila tudi stara Cyclone skladba Follow Me, za eno od točk pa je vskočila na oder pevka Katarino na vodilnem vokalu.
Da ne bi kdo preveč sanjavo zabredel v melodije, so poskrbeli brežiški "grind coreovci" Dickless Tracy. Naveza bratov Cepanec učinkuje še naprej v sproščujočem "stand up comedy" pristopu, ki hipoma razvleče usta po dolžini do obeh ušes. Nemara je Cepo, ljubitelj linije Angus Young kitar tipa Gibson SG, v tem neke vrste slovenska različica Opethovega Mikaela Akerfeldta. Njegov gromoviti, nižje intonirani "growl" vokal seveda učinkuje odlično. Zasedba je sicer nastopila znova v okrnjeni zasedbi. Brez basista. Istočasno je na odru predstavila novega člana. Kitarista Andreja, ki je s pristriženo bradico na prvi pogled bežno spominjal na Elvis Jackosn kitarista Boštjana Beltrama. Nehvaležna prispodoba z novogoriškimi ljubitelji napihljivih igračk in vodnih pištol, a takšna pač je. Tegla pa se je, po nastopu z Eruption, tako še drugič prikazal na odru letošnje Metal Manie.
Sledi nastop Metalsteel. Utečeno ime na slovenskem metal prizorišču, ki mu je publika znova jedla iz roke. Kljub temu je bilo pričakovati nekaj več orgij in splošnega besnila pod odrom, nasploh ob spominih ki ubežijo na leto 2008 in nastop sredi hudega naliva, ko je skupina rešila situacijo z neustrašnim špilom in zadržala pred seboj sredi podivjanih vremenskih razmer obnorele metalske glave v zajetni številki. Čuti se lepa kilometrina odigranih koncertov iz preteklosti, izredna samozavestna drža skupine na odru. Nov izdelan nastop brez kiksa torej. Usklajenost je velika. To potrjuje med drugim tudi skladnost večdelnih harmoničnih napevov.
Od tu dalje, pa se je festival dvignil proti vrhuncu in se odel v brezno peklenskega cvretja, ki ne pozna in ne priznava odrešitve! Prehod dneva v noč je pospremila glasba finske black metalske zasedbe Baptism. Lepa mera melodiciranja v zaledju instrumentalne spremljave, pomešana v nenadne preklope blast beatovskega utripanja, ki so se lepo oprijele srednje hitre skladbe Flames, medtem ko smo doživeli v Chalice Of Death hitrostno nadgradnjo le teh! Multinstrumentalist, glavni pisec, aranžer in seveda pevec ostaja "one man band" Kommander Lord Sargofagian (Ossi Mäkinen), ki zbere za turnejo za izvedbo svojih koncertnih obredov ustrezne podanike, da skrbijo za glasbeno spremljavo. No če združimo poročanje z nasledniki na prizorišču Sargeist, je šlo od slednjih pričakovati več. Sargeist so namreč skupina, ki združuje pod isto streho člane Behexen, ob tem pa smo lahko drugič v dveh dneh pozdravili na odru kitarista Shatrauga, ki je dan prej nastopil na Metal Manii kot član zasedbe Horna. Tudi Sargeist so vzdrževali podoben ledeni piš back metal koprnenja, kot pred njimi Baptism. Obe skupini sta predstavili izdelana odrska nastopa, ob tem ni manjkala utečena doza black metalske teatralnosti. Nemara kanček prehuda doza za zaporedno konzumacijo glede na dobršno slogovno podobnost obeh skupin. Kakorkoli obračam, ljudje močnega vztrajenag momenta, ki so zdržali dve ure v takšnih razgledih na odru, so bili bogato nagrajeni.
Večina je seveda nestrpno čakala na Entombed! Legendarni pionirski death metalci iz Skandinavije, ki so odigrali odločilno vlogo pri razvoju distinktivnega death metal zvoka stare celine, po katerem so se vrgle mnoge skupine. Po albumu "Wolverine Blues" so izgubili stik zaradi daljšega premora, v skupini pa danes izmed originalnih članov vztrajata le še pevec Lars Goran Petrov in kitarist Alex Hellid. Entombed so stopili na oder ob polni podpori avditorija, ki je strnil vrste in priredil resnični vihar pod odrom. Ljudem se je dobesedno cufalo in ograja v prvi vrsti je nevarno pokala po šivih. Mali upognjeni pedenj mož Lars Goran Petrov, pa ni od muh. Iz sebe spravi še vedno uho parajoče grčanje, ki v kvaliteti nikakor ni kolebalo. Nabrušen nastop, ki ga je podžigal obnoreli avditorij, je prinesel na festival veličastni vrhunec ravno v zaključnem utripu festivala. Tu so "bolj" death metalske koračnice kot je Chaos Breed ("Clandestine", 1991), pa znova bolj rollerske kot je Wolverine Blues ("Wolverine Blues", 1993), s katero so fantje zaključili koncert. Veličastnejši trenutek nastopa je sledil, ko je Petrov nagovoril občinstvo, da je skupina zelo zadovoljna, da lahko nastopi znova po petnajstih letih (no v zvezi s tem se je uštel za dve leti) v Sloveniji in napovedal izvedbo, skladbo s prvenca "Left Hand Path" (1990) Drowned. Set listo so zapolnjevale še Sinners Bleed ("Clandestine", 1991), pa še ena klasika prvenca Revel In Flesh, ki je hipoma pognala ljudi v divje mošanje. Ta se je prelila v še eno "Clandestine" skladbo Stranger Aeons. Skupina se je oprla zlasti na svoj klasični album "Clandestine", zato nikakor ne smemo mimo strupene otvoritvene Living Death ("Clandestine, 1991), ki je napovedala dokončni požig Metal Mania Open AIr festivala. Tu so še Chief Rebel Angel ("Morning Star", 2002), Out Of Hand ("Wolverine Blues", 1993), Damn Deal Done ("To Ride Shoot Straight and Speak the Truth", 1997), kot tudi novejša Serpent Saints, ... resnično kultna set lista polna klasik, ob čemur ni noben čudež, da je narod izgubil zdrav razum. Več si človek ne želi na takšnem festivalu, kot je Metal Mani Open AIr. Zadetek v polno! Entombed posedujejo izjemen odrski žar in zavzetost igranja, zato upajmo, da v prihodnje čim prej iztisnejo od sebe novo studijsko ploščo, kateri bo sledila nova turneja.
Po Entombed so vzdrževali koncertni utrip na festivalu Slovenci Convulsive, katerih prisotnost je le skromno izzivala blago praskanje po ušesih, bolj ali manj nezainteresirane množice, ki si je še vneto lizala rane, pridobljene po Entombed klavnici.
Kapo dol organizatorju in vsem, ki so bili kakorkoli soudeleženi, da je zadeva stekla optimalno! Superiorna organizacija, z varnostniki, ki z obiskovalci sodelujejo in jih ne tepejo. Precej manj smetenja kot pretekla leta. Obisk je presegel magičnih 1000 glav, kar pomeni, da je organizator prišel do pozitivne ničle. Upajmo da bo Metal Maina odslej vzdržala permanentno na vsakoletnem sporedu koncertne ponudbe slovenskega metalskega utripa. Globalno gledano, skozi prizmo cele Slovenske države, je to dogodek, ki je prepomemben da bi ga Slovenci ignorirali. Če se dogodka ne udeležijo, so nanj lahko vsaj odkrito ponosni. Ker dosega svoj zrelostni namen! Nudi podporo domačim neuveljavljenim skupinam ter vzdržuje pristni utrip metalske subkulture na Slovenskem pri življenju. Se vidimo torej prihodnje leto.
fotografije: Martin Prezelj & Aleš Podbrežnik
na vrh