Metal Mania Open Air 2008, drugi dan!

Raj na Zemlji? Kaj za vraga na Zemlji tej?… Uh, oh, ah... novo jutro… Hja takole opotekajoč se spotikajoč je razum po preživetem prvem dnevu Metal Mania Open Air na Komnu. To je tisti strašni festival, o katerem lahko Metal Camp le sanja, festival ko postane metal srenja v Sloveniji prava družina za tri dni in vsi udeleženci pravi bratje in sestre. No vprašanje je kaj bi ostalo od vse te metalske praznične idile, ko se zakopljejo vse bojne sekire in se rane zacelijo, če bi vzel stran le en košček sestavljanke. Alkoholne pijače namreč. Dobro vzemimo flancanje na stran, kajti prekleto težko je bilo priti do kruha, jogurta in koščka sira v Tušu sredi Komna. Metalska invazija vsepovsod. Na poti nam stoji policijska patrulja, ki ogroža celo mimoidoče pešce, ki so odšli v vas po nove zaloge žlahtnih alkoholnih zvarkov. Medtem ko požrtvovalni kameradje čakajo na "cash and carry" pizzo v Komnu, letim pod oder, kajti na sporedu so že…

RAGESPECT:
…Ragespect. Možje, ki jih lahko zbašemo v različico hard corea, z oslombo na riffih Sepultura/Slayer zapuščine gradijo svojo odrsko karizmo na izpostavljanju velikega voluminoznega groovea, ki ga tvorijo vražji kitarski riffi, masivni, nižje uglašeni, z kanček razmazano distorzijo, a upepeljujočega sunka, ležeči na beatu dodobra naoljenega stroja čvrste ritem linije. Feel My Fist je bil pravi odgovor na vse kar Ragespect so. Modni in sila privlačni, saj so preprosti, neposredni in visoko dostopni šus v žilo, ki vžiga na prvo žogo. Brez solaž, zdesetkane so na vsega nekaj tonov, pa še ti nemara celo motijo. Ragespect imajo posebno srečo, da imajo na vokalu Petra, katerega barva glasu je ravno pravšnja za tvorbo dodatnega instrumenta, ki se učinkovito veže na jedro samih riffov in atmosferičnega "groove feela" skupine. Je avtoritativen in karizmatičen, uporniški, besen in seveda podprt z vreščanjem, skregan z melodijo, ki bi izrazu skupine zgolj škodovala. Idealen za Ragespect. Tudi za njegov nastop in energijo, ki jo seva pevec na odru, lahko rečem, da je izredna. Koherenten in uigran nastop skupine je to bil, čeprav se je čutilo, da Ragespect lahko iztisnejo iz sebe še mnogo, mnogo več strupa, jeze in elektrike. Ura je odbila komaj pol enajstih, pod odrom komaj 10 ljudi in povratne energije izpod odra tako bore malo, da bi se skupini do konca utrgalo. Vseeno so Ragespect pričarali izredno popestritev Metal Mania-e. So za slovensko sceno unikatni in hkrati izredno prepričljivi hard coreovci, ki držijo Slovenijo v modnem koraku s svetom in tako prinašajo na sončno stran Alp svež glasbeni veter izrednega kvalitativnega nivoja.

Ragespect set lista:
1. Feel My Fist
2. War
3. Vaš sistem
4. T.R.O.S.
5. Vojska
6. No C ontrol
7. Politika
8. Upor
9. World Of Lies
10. Face It

DEFIANT:
Požeški melodični death metalci so nasledili oder. Hrvaške skupine vselej očarajo z izrednim občutkom za ritem in tudi Defiant so to potrdili. Štirje pobje Beretz (vokal, kitara), Kris (kitara), File (bobni) in Bole (bas kitara) so uprizorili zmes death metala, ki vsebuje mnoge melodične pasaže, ki zlasti v mirnih delih v tercetnih harmonijah vlečejo na gothenburško šolo death metala, ki so jo ustoličili In Flames ali Dark Tranquillity. Kompleksno zgrajene skladbe alternirajo med upočasnjenim death grmenjem, ki ga vodi zelo raznolik Beretzov vokal, ki v growlanju lahko vrešči višje In Flameovsko, ali pa je mnogo, mnogo nižje intoniran (Grave, Gates Of Ishtar, Ebony Tears), kjer izgubi sleherno iskro melodije. Še en sila zanimiv bend, ki je vreden vse pozornosti. Krmili sicer z vetrom v jadrih sedaj že skorajda legendarne šole švedskega melodičnega death metala in tako na obzorje ne prinaša nič posebej glasbeno svežega, možje so tudi na Metal Manii konkretno pritisnili na sprožilec in tako je malo pred poldnevom konkretno grmelo. Vsekakor se je poznalo dejstvo, da se je večina obiskovalcev še vedno "zdravila" po šotorih ali na krepčilnih jutranjih kavicah in kakšnega posebno vratolomnega koncertnega prebliska na odru nismo bili deležni. Kljub temu so Defiant izpeljali korekten nastop v katerega so vpeli skladbe kot so I Demand, Bloody Roses in Reality.

VULVATHRONE:
Grindcore metalci iz Murske Sobote zapisani pornografski poeziji žal letos niso imeli svojega dne. Kmalu po pričetku koncerta je začel eden od monitorjev sumljivo prdeti. Prdenja ni bilo konec in možje, ki se seveda niso pozabili tudi to pot obuti v lutkaste copatke, kar je njihova stalnica (to pot brez umetne, napihljive erotične lutke na odru), so se morali po 15. minutah posloviti z odra, češ da jim je šla logistika v "maloro". Pred odhodom iz odra so razmetali ducat lešnikovih napolitank znamke Manner in tako vsaj delno potešili "sestradane" metalske romarje pod odrom, ki so se nadejali opolzko sladko obscenega meteža, za blagor erotike in uspešnejšega razploda Slovencev. Že pred tem je bilo vse preveč ogovarjanja publike z odra in premalo igranja, kar je dajalo slutiti, da nekaj resnično na odru ne štima. Bitch! Suck my tich? Ne? Pa kdaj drugič.

CYCLONE:
To skupino smo gledali že lanskega leta, kot tudi Vulvathrone. In prav tako sta nastopili druga za drugo. Dejansko je festivalsko vzdušje, za katerega so odlično podlago pripravljali Defiant in Ragespect na festivalu v dobršni meri ugasnila. Vulvathrone so imeli težave in popokali kufre predčasno z odra, kar je rezultiralo s predstavo cirkuške dresure krmljenja z napolitankami, Cyclone pa nekako ni in ni steklo, do vreliščne točke. Skupina deluje dobri dve leti in je že šla skozi spremembe v postavi, saj je bivšega pevca nasledil novi (Anže), pobje pa so povabili v skupino tudi klaviaturistko Anjo, ki je zadolžena hkrati še za glavnino spremljevalnih vokalov. Ne gre za tehniko. Možje in punca dokazujejo, da znajo vrteti instrumente v rokah. Gre za nekakšno medlo ustvarjeno ozračje, vroče-mrzlo atmosfero, ki ni prepričala. Zlasti se je v vokalih čutil krč in nesproščenost. Naj me vrag pocitra in skupina vred, a tak je bil občutek. Skupini vsekakor privoščim poln razcvet. Vsekakor je zelo zahtevna reč izraziti maksimalno mero melodičnosti, ki jo zahteva slog, katerega skupina goji (glam hard rock). Prvič rabiš zelo dobro odrsko uglasitev, da se sliši kitare in klaviature enakovredno, kot tudi večglasne vokalne harmonije. Veliko denarja in veliko vaje. Prvi primanjkljaj se tako pri Cyclone na odrskih predstavi začuti v vokalu in vokalnih harmonijah. Cyclone potrebujejo močnejši in eksplozivnejši vokal, ki bo doprinašal k polnosti koncertnega zvoka in bo znal z odrsko igro dvigniti na noge publiko in s komunikativnostjo zanetiti pravi koncertni ogenj. Torej več odločnosti in polnih jajc. Zlasti je pokalo po šivih v sicer izredno zahtevni klasiki Livin' On A Prayer zasedbe Bon Jovi, kjer se sliši še tako detajlno majhen "mimostrel". Je pa bila skupina že po tej plati, da se je te priredbe lotila, sila pogumna.

KARNAK:
Italijanski grind core death metalci iz mesta Monfalcone (Tržič), ki pripada še slovenskemu zamejstvu, so pač bili prisiljeni gledati v prazno pododrje. Glavnina ljudstva, ki se je do takrat nabrala na prizorišču, je vehementno odkorakala po bolj pomembnih opravkih tega dne. Vsekakor jezdecev apokalipse iz sosednje države, to očitno ni kdove kako prizadelo, zato so se lotili posla suvereno in korektno. Postava Francesco Ponga (vokal, ritem kitara), Gabriele Pala (kitara, klaviature), Ivan Rassu (bas kitara) in Stefano Rumich (bobni) je pripeljala zamolklo bobnenje in zloglasno rogoviljenje, zahvaljujoč izraziti nemelodičnosti in odsekanim prehodnim prekinitvam, ki so tako predstavljali zaradi mnogokrat skorajda glasbeno nemogočih povezav, izredno težko kost za glodanje. Takšne glasbene nepovezanosti ne najdeš vsak dan. Vprašal sem se kako za vraga lahko fantje sploh obdržijo to fragmentacijo vseh koščkov v glavah in skrbijo za uigranost. Pobje so usekali 10 skladb med njimi Scavenger's Daughter, Dismemberment , 1584 URSS, The Kiss Of The Virgin Mary, The Black Hole, The Torture Of The Boats, The Bronze Bull in In Silence. Žal nekatere pasaže in njihova nezdružljivost izpadejo že tako močno nepovezane, da delujejo prav smešno. Vendar ne izpod taktirke samoh Karnak. Za njih je avtorski repertoar vsekakor smrtno resna sveta Biblija in možje so se na odru dostojno trudili. Žal skrajno neimpresivno in brez pravšnjega akcenta. Najbolj zlovešče opravljeni metalci tega dne. Sploh Gabriele Pala z videzom dezertiranega bosanskega nogometnega trenerja Ivice Osima, po hudem porazu Železničarja proti Varteksu.

OBDUCTION:
Šele Kranjčani Obduction so obudili festival s svojim energičnim, kompaktnim in vživetim nastopom. Zelo modno, komercialno privlačno in generično, vendar s prevzetnim "grooveom". Odlična ritem linija, ki ustvarja masivno kuliso podvozja, na katerega so pričvrščeni "razglašeno" razmazani kitarski riffi! Izraz skupine, pa postane silno dovzeten za ušesa ki iščejo poguben, togoten, še vedno dovolj uporniško jedek, ženski vokal, ki skrbi za glavnino melodije v izrazu skupine. Govorimo znova o Mojci in njenem odličnem samozavestnem in suverenem pristopu, kar se odrske igre tiče! Skupina je enovito pognala v "prešerno guganje" publiko pod odrom pa naj je šlo za počasnejše, baladne ali pol baladne komade kot je Tool ali pa zažigalne in naspidirane komade kot je ena najboljših alter rock/metal stvaritev pri nas, Dilemma. Fantastičnemu Mojčinemu vokalu pa brez težav parira izredna inštrumentalna četverka, ki se izkaže tako v izredni igri funky Gašperjevega dinamičnega basa s celim naborom Goranovih bobnarskih tehnik, ter na drugi strani v iskrivost starih kitarskih mačkov Dadota in Mirkota, ki se poslužujeta tako ostrih riffov kot nežnih melodičnih harmonij in na drugi strani metalsko nasršenih solažah. Naposled znova skupina, ki zna vznemirjati! Pa še plato snemajo!

INTERCEPTOR:
Obduction so odlično ogreli oder za legende slovenske metal scene in stvarnike pokopališčnega metala! Interceptor! Pravzaprav je sramota, da sem imel čast spremljati nastop Interceptor šele drugič v življenju. Prvič sem izgubil nedolžnost na koncertu Forbidden v Mariboru, 24.06.2008, kjer so Interceptor nastopali v vlogi predskupine. Možje so brez ovinkov takoj nagnali strah v kosti prisotnim s klasiko Fade iz njihovega istoimenskega prvenca in se takoj potem zavihteli na sveži single Homo Stupidus, ki s svojim provokativnim videom ne preneha in ne preneha napeljevati na skušnjavo pogum slovenskih medijev, kateri so se doslej izkazali, da ga premorejo bore malo, v zvezi s promocijo videa za to skladbo. Pustimo litanije ob strani in se zaženimo takoj pod oder iz oči v oči z legendami. Interceptor si ne gre predstavljati brez karizme, brez primere. Vrlega Gregorja Čulka - Čuleta, ki je še enkrat več brez kančka zadrževanja pokazal, kakšen mora biti nastop pravega frontmana. Da. Interceptor so s Čuletom na krilih neverjeten magnet za oči. Njihovo vražje rožljanje "nagruvano" voluminozno obskurne thrash različice kodiranja osnovnih riffov, preprosto, slečeno, brez slehernega okraska, a s peklensko vožnjo, ki ne popusti niti za trenutek in ki daje Čuletu ogromno prostora, da se skozi svoje dojemanje glasbenega principa, razvname na odru v svoji pravi pravcati biblijski pridigi. Kvintet je kompakten, nasršeno ostrih konic, nepopustljiv in zelo "ljubko" uigran. Čule je glede "štosiranja" vselej prava uganka, ki ne preneha spravljati v smeh s svojo spontanostjo in pregovorno iskrivostjo.

Mož se je v eni izmed pavzic, med drugim pohvalil, da mu lezejo hlače s pasu, saj naj bi shujšal kar za dve številke. Zakaj smo med nastopom lahko gledali Čuleta kako med besnim growlanjem upognjen z desnico vleče svoje hlače navzgor? Ker naj bi mu kolega svetoval, naj nosi te hlače, da bodo vsi videli in se na lastne oči prepričali, da je Čule le naposled izgubil nekaj odvečnih zalog svojega ponosnega stasa. Set lista je bila to pot orientirana na tretji album skupine "Mora". Skladbe repertoarja bodo hkrati zastopane na prihajajočem "best offu", ki ga ima skupina namen izdati v bližajočih se dneh (jeseni/pozimi 2008). Čule se je še posebej potrudil in baje prispel na oder prvikrat v življenju brez molekule alkohola v krvi. To se sploh ni poznalo pri njegovi igri, ki je bila takšna kot po navadi. Popoln "čulešov" brez konca in kraja.

Interceptor so brez dvoma prinesli drugega dne festivala enega najboljših nastopov v konkurenci. Preprosto se čuti, da je skupina jasno sfokusirana, zedinjena glede ciljev, napolnjena z energijo, željna sveže krvi in novih zmag, Čule pa je pravi generator energije, ki le to s svojo igro nesebično sprošča in deli med ljudstvo. Mož je spravil na noge prisotne pod odrom, ki so prvikrat tega dne v slogu pravega odklopa noreli. In energija je na festivalu naposled stekla v obe smeri. Čule je prava odrska "žival", ki si ga skupina Interceptor kova lahko le želi. Magnet brez primere. Skratka nastop Interceptor je bila še enkrat učna lekcija za vse prisotne skupine, ki so si lahko neposredno ogledali, kako naj zgleda pravi nastop, oblečen v brezkompromisno odrsko igro izvedbe "na polno", brez slehernega kalkuliranja. S Čuletom na čelu. Brez sramu in z levim krošejem naravnost v čelo blesavo. Kako uspešna je bila predstava skupine, priča tudi dejstvo, da je Interceptor spominkov na uradnem "merchu", po nastopu skupine, dobesedno zmanjkalo.

Interceptor set lista:
1. Fade
2. Homo Stupidus
3. Inner Self
4. Revive
5. Got The Time
6. Pedofil
7. Puške namesto kruha
8. Blato
9. Paparazzo
10. Zadnja žrtev

SWEET SORROW:
Melodični death metalci iz Ljubljane, ki si boljše pozicije na seznamu nastopajočih festivala resnično ne bi mogli želeti. Ob Obduction je festival začel dobivati krila, žerjavico so za njimi dodobra razpihali Interceptor, no in ob prihodu Sweet Sorow je bila publika že odlično nakurjena in ogreta na pravšnjo temperaturo, da se ji zvrti tudi pod huronskimi toni Sweet Sorrow! Možje so se pred kratkim okrepili z novim kitaristom. Precizno izšolanim in tehnično visoko podkovanim Blažem Lončarjem, ki tako po novem skrbi, da železni Pero ne sameva s svojo kitaro sam v skupini. To je skupina, ki s široko odmerjenimi koraki samozavestno in opazno napreduje iz meseca v mesec. To je potrdil tudi sam Marko Košmrlj, mladi vokalist, ki ne šteje niti 20 let in se je skupini priključi oktobra 2007, saj so njegova samozavest, sproščenosti in odrska agilnost zrasle še za korak od krstnega nastopa v Izbruhovem bazenu (Kranj) v oktobru lanskega leta. Fant je ubijal z odličnim growlanjem, medtem ko so Us (bas kitara), Pero (kitara) in Rope (bobni), stari izkušeni mački in jedro skupine torej, s svojo preudarnostjo in previdno čuječnostjo nad potekom nastopa skupine skrbeli, da je skupina udejanjila še en bravurozen koncert, z odličnim zvokom, jasno slišnimi tercetnimi harmonijami, jasnimi kontrasti med ritem linijo in kitarami in peklensko izpostavljenim vokalom (beri hvaljeni prsti neutrudnega Yowde (Lady's First) za mešalno mizo). Skladba kot je I Am Pain je neverjetno zažigala, kajti gre za ekstremno hiter komad, ki je bil odigran zelo natančno in je na set listi še posebej izstopal v prepričljivem bruhanju Sweet Sorrow esence. Ti možje so odlično oblekli svoj glasbeni značaj z nordijsko mitologijo, katere verzi se atmosferično izredno posrečeno vežejo na samo zgradbo kompozicij in zapustijo ob koncertnih izvedbah na poslušalcu še dodaten atmosferični pečat. Sweet Sorrow so odlični kreatorji pogubne atmosfere. Skupina, ki definitivno sodi v tem trenutku v najvišji kvalitativni rang, kar se slovenske metalske srenje tiče. Bombastično in hudobno do obisti. Melodično nalezljivo, a hkrati skrajno jedko in upepeljujoče Od prvega do zadnjega takta.

Sweet Sorrow set lista:
1. Another Life
2. Gloria Transit
3. I Am Pain
4. 1000th Millenium
5. Twilight Of The Gods
6. Betrayals Of Humanity
7. Scarlet Whore
8. God Of War
9. Skol

DICKLESS TRACY:
Vikingi Sweet Sorrow so štafeto predali brežiških grinderjem Dickless Tracy. Dickless Tracy, ki v svoji najnovejši inkarnaciji šteje tri člane, poleg nesmrtih bratov Cepanec še Sine na bas kitari kugo na slovenskih odrih pušča že dobrih deset let, kar je vse hvale vredno, saj pri nas ni prav dosti skupin, ki bi zdržalo tako dolgo. Med nastopom torej ni manjkalo klasik kot sta Incubator of Death in Halls of Sickness kot tudi ne novejših stvaritev kot je To Enter Martyrdom. Na odru vlada Cepo z grgranjem česar koli že, Dicklessi pa tako ali tako že slovijo po odštekanem humorju, ki mu izdatno Ivanovo zlorabljanje dvojne stopalke in Sinetovo drkanje strun le še dodata kanček šarma. Dickless Tracy se desetletno grindanje še kako pozna. Brutal as fuck! In ne bi moglo biti bolj primerno kot, da se ne bi nebo odprlo ravno med nastopom Dickless Tracy. Grindstorm!

Dickless Tracy setlista:
1. Conflicts of a Time to Come
2. Incubator of Death
3. To Enter Martyrdom
4. Grindstorm
5. Halls of Sickness
6. Promised for Eternity
7. Conclusive Inscription

METALSTEEL:
Usoda je hotela, kot je to že tradicija vsakega leta, kadar se odvija tradicionalni Metal Mania Open Air festival, da tudi na letošnjem pade dež. Očitno so Sweet Sorrow dodobra razjezili Odina in njegove podanike in ob koncertu MetalSteel, se je nebo zavilo v temo. Ulilo se je kot iz škafa. Natanko ob pričetku koncerta. Eden večjih metalskih fenomenov na slovenski sceni, najmlajša slovenska metalska skupina, doma iz Medvod se tega nikakor ni ustrašila. Še več. To dodatno kuliso, ki jo je tokrat gratis prispevala sama mati narava, so MetalSteel odlično izkoristili. Kljub mladosti, članov , ki v povprečju še niso dosegli 20 let, gre za silno uigran bend, ki si je z številnimi nastopi v približno dobrih štirih letih nabral lepo mero koncertnih izkušenj in s tem odrske rutine. MetalSteel so v Sloveniji zelo dobro poznani. To ni vse. So ena najbolj priljubljenih skupin. Preprosto zato ker so lepi, mladi, postavni žrebci z blago porednim videzom. Tako so se prve vrste tudi v najhujšem nalivu napolnile s postavami deklet, ki so bile konkretno razmočene in jim je bilo figo mar kaj bo priletelo z neba. Za vraga! Na odru so ja MetalSteel! Beni Kic je zrasel v karizmatičnega vodjo, ki brez težav vodi petje verzov in ponuja bravurozno obvladovanje kitare. Mladi slovenski Kai Hansen (Gamma Ray) je kljuboval uspešno prav vsem težjim segmentom, vokal je deloval sveže, s prepričljivim nabojem. Z Rokom sta si za šalo podajala nekatere duele, se postavljala z ramo ob rami, kot so to počeli konec sedemdesetih pionirji Judas Priest ali Thin Lizzy, medtem ko je Matej na bas kitari s svojim bogatim znanjem in mehkobnim preigravanjem znova prinašal veliko dodatno pest dodatnega melodičnega dinamita v zvok skupine. Dašino bobnarsko kolesje v delu ni popuščalo in tako opremljeni MetalSteel so skozi peklensko neurje, ki jim je mršilo lasišča in jim spodmikalo tla pod nogami, zažigali v polnosti. Tudi MetalSteel so zapustili zmagoslavni vtis in za Interceptor ter Sweet Sorrow ohranjali energetski fluks na relaciji skupina - publika na visokem nivoju. Ne glede na naliv. Ljudje in skupina so vidno uživali! In to je bistvo vse poante. Skozi atmosfero kakršno si na odru želi vsak metalec in ki je…

…to pot bila za Metal Mania Open Air skorajda pogubna. Ker je bilo platno strehe šotora nad odrom slabo napeto, se je med nalivom na njem nabrala gromozanska količina vode, ki je platno povsem ukrivila navzdol. Konstrukcija se je nevarno šibila pod neznosno težo sveže deževnice, organizator pa je s svojo ekipo na čelu z Lady's First dvojčkoma Bucom in Yowdo, v zadnjem trenutku požrtvovalno rešil situacijo in uspešno saniral zadevo. Zaradi neurja, je bil festival za nekaj časa prekinjen in ko se je nebo umirilo, je prišel čas za nastop…

TRAIL OF TEARS:
Ob romantičnemu sončnemu zahodu (ki ga zaradi dežnih oblakov pač ni bilo) se prileže nekaj za mehkejše duše in tu na spored pride norveška zasedba Trail of Tears. Norvežani so s svojim, leta 1998 izdanim, debitantskim albumom Disclosure in Red presenetili z izrednim gothic metalom v katerem so se mešali vplivi melodičnega death metala, black metala, dinamičnih struktur, domišljenih prijemov, surovega moškega growla in angelskega ženskega vokala. Deset let od nastanka se v skupini zamenja malo morje članov in rezultat je lani izdana plošča Existentia, ki iz morja gothic metal bendov z "beauty and the beast" konceptov ne izstopa prav v ničemer. Točno to nas je čakalo tudi na Metal Manii na kateri se je zasedba prikazala v bolj medli luči. Inštrumentalni del in moški growl je svoje delo opravil dobro medtem ko je sopranistka Cathrine Paulsen obupno fušala. Nastop Trail of Tears na letošnji Metal Manii bo zato hitro odšel v pozabo.

IMPALED NAZARENE:
Povsem druga pesem pa so bili finski norci, black metalski psihopati Impaled Nazarene. Zasedba že vse od svojega nastanka buri duhove, pa naj gre za kritike o domnevno nacističnih besedilih, spora z norveško black metal sceno ali domnevega samomora nekdanjega kitarista Teemuja Raimoranteja (ta naj bi leta 2003 sicer v stanju pijanosti padel z mosta na led; "what a black metal way to go, he he"). Kakorkoli že važna je glasba ne govorice na kar je vedno opozarjal legendarni Chuck Schuldiner in važno je to, da Impaled Nazarene pičijo izvrsten black 'n roll. In drugega kot neverjetno energičen in vživeto nastop podprt s hektolitri vodke od Fincev niti ne moreš pričakovati. "Worship the Goat!"

AVULSED:
Kot zadnja tuja skupina petkovega večera pa je na oder stopil verjetno največji španski izvozni death metal produkt, Avulsed. Čeprav na novo ploščo španske death metal mašine čakamo že od leta 2005 izdane Gorespattered Suicide, so fantje izvrstno predstavili presek sedemnajst letne kariere in zaobjeli več ali manj vse albume. Mediteranski temperament se na odru še kako pozna, saj so Avulsed brezkompromisni, pa naj gre za živalske growle gnilega Davea ali pa brutalno Rickyjevo bobnanje, ki je še aprila letos doživel lažjo kap, ki pa se bobnarskemu norcu prav nič ne pozna. Tako brutalni kot so na odru pa so Avulsed kar se tiče pitja tudi z njega. "Hail Infernal Haemorrhoids!" Petek je black metalsko zaključila obalna super skupina Grimoir.