Drugi dan letošnje izdaje festivala Metal Camp, je sicer odprl serijo nastopov folk metal skupin, ki so danes očitno v fokusu metal trenda množic. Da bo tako zadišalo je napovedal že nočni nastop Italijanov Krampus, ki so tiste, ki po Machine Head še niso imeli dovolj bičanja po receptornih organih, razvajali s svojimi jurišnicami na glavnem odru še dolgo noč. Pa vendar je drugi dan v celokupnem seštevku bil urezan po notah ljubiteljev death metala. Predvsem na rovaš odličnih Kataklysm in fantazmagoričnih povratnikov na sceno At The Gates, glavnih nosilcev drugega dne letošnjega Metal Camp festivala. A pojdimo lepo po vrsti.
A v začetnem delu le ni kazalo tako. Napoved folk metalske obarvanosti festivala zlati od tretega dne naprej, je pripadlo glasništvu domačih skupin Brezno in Avven. Septet za septet torej. Brezno so po stažu nekaj mlajši, kot Avven! Ob četrti uri popoldan sredi vražje pripeke so zavzeli oder, kjer jih je pričakal odličen obisk in potrdil, da so skupine, ki pečajo metalke riffe z vzvodi keltske pastorale še kako priljubljeni. Da Brezno »rastejo« in napredujejo iz meseca v mesec je potrdil tudi nastop na Metal Campu, ko so še dodobra ogreti od nedavnega skupnega nastopa z skupno Arkona v Ljubljani konec julija letos, izvedli silno kompakten in prepričljiv nastop. S pojavo so uspešno zapolnili veliki oder Metal Campa in napovedali s prenovljeno ekipo, da obstaja za Brezno le ena pot. Pot do prvega pravega studijskega albuma, ki jim bo dodatno odprl vrata k afirmaciji na mednarodnem prizorišču. Skladbe Glasnik, V nebo, Dolina pogubljenih, Žanjica, Bitka, Krst in Glas preteklosti, ki so odjeknile na odru, pričajo o posrečenem pečanju slovenskega tradicionalnega melosa v ljudskem izročilu s pedigrejem metal riffa.
Avven so v lanskem letu izdali drugi studijski album »Kastalija«. Na glavni oder so jih pravzaprav potegnili z drugega odra v zadnjem trenutku. To kar so napovedali Brezno pred Avven, so Avven s svojo pojavo na odru še poglobili. Podporna publika skoraj »mlečnozoba«, recimo da komaj polnoletna, če ne kar trume šestnajstletnikov in šestnajstletnic, se je ob himnično rockovsko metalskem podžiganju glasbe Avven popolnoma predala zabavi, spravila lepo malho prahu v zraku, ki je ustvarjal dimno zaveso sredi pripeke, ko je »vozila vlakce« med nastopom skupine. Avven, ki s svojim videzom in slogom nehote (ali hote) spominjajo na Siddharto, križano s keltskim pastoralnim elementom, česar značajni karakter tega dovtipa poglablja vokalni pristop in sama pojava pevca na odru, pa nadalje njegov Gibsonov »sunburst« Les Paul, vsekakor pa ob tem sam princip skladanja, ki uspeva iztržiti grabežljivo himničnost v refrenskih napevih, katera se kaj hitro zaje pod kožo (Zmaji, Ros). Avven so s svojo pojavo lahko tud dober zgled ostalim slovenskim skupinam, saj ob spremljanju njihovega nastopa ne manjka namigovanja na to, da velja odrski stas vsaj toliko, kot glas. Torej izdelan zunanji videz poenotene konfekcije, s katero skušajo Avven izpostaviti svoj glasbeni karakter in samo glasbeno esenco, je metoda, ki mnogim našim skupinam še manjka, Avven pa jo prakticirajo že sedaj zelo smelo. Zato je to pomembna iztočnica, tudi pri potencialnem zavojevanju mednarodnega prizorišča. Odlično zapolnjen prostor pred odrom zlasti s slovensko mladino potrjuje vse večjo priljubljenost skupine in usidranost njene glasbe.
Madball so legendarni New York Hard Core bend, ki ne potrebuje posebne predstavitve. Boksarji, ki s svojimi obilnimi tetovažami, škrbinami, režeče mandibularno prognatijo vzbuja vse prej, kot človeku prijazen razgled. Trgajoči pit bulli torej, ne skrivajo svoje mafijske dualnosti, ko se ob svoji neprikriti nasilni drži zatekajo k nenehnemu spovedovanju njegovi visokosti na nebu. A pustimo to, čeprav deluje groteskno od nekdaj. Tričetrt ure valjenja ekstremnega gneva preko Metal Campa odrezavega punk rožljanja prežetega z vratolomno kanonado po-thrashiranih riffov, pobesnelih eskalacij bevsakača Freddie Criciena, brez katerega si človek težko predstavlja Madball, je navduševala! Mož je pretelovadil kar se pretelovaditi da med nastopom. Začenši z Get Out, nadalje skladbami For My Enemies, Empire, We The People, integracijo izgubljene Agnostic Front skladbe It's My Life, ki je izšla leta 1989 na debitantskem EPju skupine Madball »Ball Of Destruction«, do zaključnega crescenda s Heavenhell, Infiltrate the System in finalnim krošejem Hardcore Stil Lives, smo uživali v pristni, neposredni, z vražjo voltažo prevreti eksekuciji, ki v svojem bltzkriegu ni puščala za seboj ujetnikov. Le popolno opustošenje. V času nastopa Madball se je publika konkretno premešala, predvsem pa nekoliko »stalila« v abundanci, kar je deloma nakazovalo na to, da žanrsko, pa čeprav ne skrivajo elemntov thrash metal glasbe, Madball na festivalu tipa Metal Camp med publiko le niso množično iskana zasedba v naboru vseh nastopajočih. Bolj primerna izbira so njihova nadgradnja Hatebreed, ki pa so na svoj nastop na Metal Campu morali še počakati kak dan.
Fintroll so, kot naslednji, seveda spreobrnili vsa občutja! Alkoholni razvratniki, ki zadnje čase z novimi izdajami sicer ne uspevajo več tako impresionirati kot pred leti, ko so s svojim prihodom na prizorišče in lucidnim kombiniranjem black metala ter zajedljive norčave nordijske folk šegavosti tako prijetno popestrili glasbeno prizorišče. Neverjetno, a pred pričetkom koncerta je na prizorišče drla prava črna razpenjena reka z vseh strani kempa. Ljudje odeti in načičkani v konfekcijo severnjaških tradicionalnih nošenj, tu so kilti, rogovi, vikinške čelade, poslikani obrazi in seveda opojni zadah prelitih alkoholnih derivatov, ki so puhteli iz zadaha množice…. Alkoholna orgija se je pričela, bend pa ni skrival odličnega razpoloženja ob razgledih na podivjano občinstvo pred odrom. V konkretni minutaži, ki je gravitirala na celo uro, so se zvrstile skladbe Nattfödd, Födosagan, Slaget Vid Blodsälv, Jaktens Tid, zanimiva priredba skladbe Insects, ki pripada v svojem izvirniku ameriškim novovalovskim eksperimentalcem Oingo Boingo, vzeta iz albuma »Nothing to Fear« (1982), novejši Solsagan in Under Bergets Rod iz aktualnega studijskega albuma »Nifelvind« (2010) ter »ponarodela« pivska jurišnica v zaključnem delu imenovana Trollhammaren. Zmes lucidnosti in severnjaško hladno zlobnikave rulete zbadljivih melodij, ki v navezavi dejansko spominjajo na lomastečega pijanega trola, ki komaj čaka, da ušpiči kako neumnost je dokazala, da so Finntroll vroča koncerta atrakcija, pisana na kožo vsem, ki želite odklop in nepovratni let ustekleničenega litra Finske vodke naravnost v čelo blesavo
No Kataklysm so, kot prvi bend na seznamu naleteli na nekaj zvočnih peripetij, kar je botrovalo zlasti temu, da so v začetnem delu nastopa med otvoritveno skladbo As The Enemy Sleeps igrali nekaj časa brez basista Stephanea Barbea. Kljub temu so death metalci doma iz francoskogovorečega dela Kanade Montreala pričeli s koncertom, kot da jih to niti kanček ne iztirja. Jean Francois Dagenais z masivnim riffovskim zidom, predvsem pa odlični »growler« Maurizio Iacono, ob zaupanja vredni bobnarski finomehaniki Maxa Duhamela, so hipoma vzpostavili občutja apokalipse, kot namigujeta že samo poslanstvo in ime skupine. No kmalu se vrne v igro tudi pogrešani Stephane in kvartet ruši dalje z vso silo. Iacono je tega dne med frontmani gotovo odnesel prvo mesto v kategoriji najbolj iznajdljivega in simpatičnega povezovalca točk. Njegov zabavni dialekt, ki se drži rabe angleškega jezika, je na videz strašljivega gorjana spremenil v simpatičnega medvedka, ki je za povrhu tega zvenel v nagovorih pravzaprav sarkastično. Kataklysm so posebneži, kot je posebno v glasbenem oziru marsikaj kar nam je dal do tega dne v zgodovini glasbe Quebec, začenši z absolutnimi glasbenimi »odpičenci« Voivod. Kljub mračnjaštvu in pogubi, ki so ga kreirali fantje skozi The Night They Returned, It Turns To Rust, novejši Push the Venom in At The Edge of The World iz aktualnega studijskega albuma »Heaven's Venom« (2010), pa nadalje The Awakener, Shadows And Dust, Crippled & Broken, As I Slither, Taking The World By Storm in Iron Will, je le ta dodobra oklesana tudi z melodičnimi vložki kitarista Jeana Francoisa, izpostavljeni pa smo bili tudi občasnemu milozvočju ekstremno hitro odsekanih sekvenc hiperblastov (Shadows Adn Dust), ki jih je kreiral šestnajstinski takt »snare« bobna Duhamela. Kljub temu, da je Kataklysm opazovalo manj občinstva pred odrom, so ti uročili Metal Camp s svojo izvedbeno perfekcijo, tehnično kompleksnostjo in iskrenim orjaško valečim maršem črnine sodnega dne kakršnega lahko kreira le esenca Kataklsym metala. »If you have a metal heart, than you have an Iron Will!« je v enem od nagovorov občinstvu napovedal skladbo Iron Will pevec Maurizio Iacono. Čupanja preko zvrhane mere, da so pokala vratna vretenca! Norija in eden vrhuncev drugega dne festivala, odlično izvedena uvertura perfekcije death metala k težko pričakovanemu nastopu At The Gates.
Eni od utemeljiteljev doom metala Paradise Lost so predstavljali lepo žanrsko popestritev ne le drugega dne, pač pa kar celotnega letošnjega Metal Camp festivala. Če ne celo edini Britanski bend, ki je stal na letošnji izdaj festivala na pročelju velikega odra, je prispel v Tolmin z novim albumom v žepu imenovanim »Tragic idol«. Skupno trinajsti po vrsti studijski album dokazuje, da se skupina vrača v nedrja svoje prvinske godbe. Paradise Lost, ki pravzaprav nastopajo v originalni postavi Greg MacCintosh (kitara), Nick Holmes (vokal), Aaron Aedy (kitara), Steve Edmondsson in novo prišlek, bivši The Haunted in Cradle Of Filth, At The Gates povratnik (!) ter Brujeria bobnar Adrian Erlandsson. Torej je Erlandsson na Metal Campu nastopil dvakrat. Vse to novo najdeno izvrstno delovno kemijo v skupini je potrjevala že v začetku nastopa odlična nova skladba Honesty In Death. Nad prizorišče festivala je legla noč in sentiment polne doomovske otožnosti je učinkoval v polnem izkoristku, ko je zasedba brezkompromisno oživljala nabor skladb od Widow, Erased, Forever Falirue, One Second, The Enemy novima Tragic Idol in Fear Of Impending Hall ter pripeljala koncert h koncu s skladbama Faith Divides Us – Death Unites Us ter Say Just Words. Zvok avtentičen do obisti, energija in vzdušje ledena in kar se da resnična. Nick Holmes zlasti v prvem delu koncerta v suvereni drži vokala, potem na sredini z nekaj težavami, a proti koncu se mu je glas znova povrnil v začetno formo. Paradise Lost pa na odru skladni s svojo glasbeno paradigmo. Namrščeni, nepopustljivi, obrazi morbide. Od časa do časa je razvedril obraz le Aaron Aedy, medtem ko velja njegov pajdaš Greg MacCntosh na skrajni levi še vedno za prvo ikono in figuro skupine, ki govori sama zase. Z lasmi skoraj do kolen, uperjenim obrazom v tla, mrkim pogledom in vneto interpretacijo kitarske igre izžareva MacCintosh že s samo odrsko prezenco tihega glavarja in idejnega vodje skupine. Publika je strnila do tega trenutka vrste v najvišji številki, bend pa je v odlični uglasitvi in kompaktni ter dinamični predstavi skreiral fenomenalnem koncert in tako napovedal, da bo njihov povratek v Slovenijo oktobra letos, ko bodo Paradise Lost nastopili v Kinu Šiška (Ljubljana), koncert nadobveznega obiska!
In končno najbolj težko pričakovani nastop drugega dne festivala. Povratniki na prizorišče in eni od utemeljiteljev melodičnega death metala stare dobre Gothenburške šole! At The Gates. Lahko rečemo, da je bil razpad skupine The Haunted po tej plati koristen. Z vsem sočutjem do oboževalcev skupine The Haunted! Ponovno delovanje At The Gastes, so nedvomno sanje uresničitve za vse ultimativne privržence death metala v vseh njegovih pojavnih oblikah, kot nam jih razkriva raziskovalni glasbeni genij ustvarjalcev tega metalskega žanra.
Verjetno ste bili tudi sami v svoji koncertni odisejadi na kakšnem koncertu znova združenega izvajalca, ki je po mnogih letih mirovanja znova zagnal svoj mašinerijo. Izvajalca, ki je prenehal s svojim delovanjem, ko je bil na vrhuncu svojih moči in navdahnjenosti. Eni takšnih so prav At The Gates, ki so izdali hitro štiri albume - ti veljajo danes za ultimativne klasike death metala pionirske vrednosti (ko govorimo o Gothenburški veji razvojni usmeritvi v death metalu). Po preboju z »Slaugher Of The Soul« albumu leta 1995, pa so leta 1996 At The Gates razpadli. Torej na nekakšni poti proti vrhuncu. Pričakovanja so bila velika na Metal Campu od At The Gates. At The Gates so bili izbrani za enega »headlinerjev« festivala z uro in pol dolgim nastopom, vsekakor pa so se cedile sline ob misli na set listo, ki drugačna kot sanjska, tako ali tako ni mogla biti.
In res. Od prvega do zadnjega takta je skupina opozorila, da jim naboja nikakor ni zmanjkalo. Trdovratno službovanje Bjoerlerja, Larrssona ter Erlandssona pri The Haunted je utrdilo vezi med glasbeniki, At The Gates pa so pristopali k delu na odru dobesedno fanatično! V set listi so pravzaprav izvedli celotni album »Slaughter Of The Soul« (1995) in se že samo s tem dejanjem odkupili oboževalcem za vsa leta svoje odsotnosti z »death metalskega« prizorišča. Z omenjenega albuma so izpustili le instrumentalni zaključni izhod The Flames Of the End. Da je bil nastop v znamenju omenjenega studijskega albuma skupine, priča tudi sam zaključni del. Regularni nastop je zaokrožila Need, dodatek pa odprla do tega trenutka močno pogrešana odlična Blinded By Fear, ki je fantastično vzdušje znova vrnilo k vrhuncu brezbožnih orgij, katere so zavojevale tega večera še zadnjič Tolminsko območje, ob čemur niso mirovali niti najbolj skriti kotički Trente z izvirom Soče vred, verjetno pa je to pošteno pretreslo tudi tavajoče duhove padlih na Soški fronti od Tolmina do Kobarida.
K odločitvi fantov da odigrajo cel »Slaughter Of the Soul« album je verjetno botrovalo tudi dejstvo, da prav mnogo tega albuma do svoje ponovne združitve niso izvajali v živo, saj je po njegovi izdaji kmalu sledil razpad skupine. Na obrazih se je, kljub zlovešči inkarnaciji skreiranega vhoda v pekel, fantom vseskozi risala vedrina in radost, da so znova skupaj, saj so mikastili reportoar z ekstremno zavzetostjo in neverjetnim fokusem. Vokal Tomas Lindberga je ohranjen in neomadeževan. Grčanje ob katerem se je iz grla kar bliskalo! Od prve do zadnje sekunde koncerta. Švedska perfekcija izjemne usklajenosti v izvedbi, briljantnega medsebojnega občevanja, kot tudi odlične zvočne slike med koncertom. At the Gates so opravičili vsa pričakovanja prvih nosilcev drugega dne festivala in z vehemenco pomedli s konkurenco tega dne prav vseh atributih odrske izvedbe. Kemija v ekipi je izredna in upajmo, da bo skupina čim prej spravil a od sebe svoj novi studijski album, ki bo tako skupno njen peti. Nastop, ki je sodil med enega vrhuncev letošnjega Metal Campa, če ne že kar v sam vrhunec!
na vrh