Melodrom v Zakonu

Od izida albuma The Guide je minilo že pol leta in v tem času so si Melodrom že dodobra izdelali vizijo zvoka, ki zastopa njihove skladbe na koncertih. Te so vse po malem postale že prave klasike in zato ni čudno, da držijo precejšenj monopol v repertoarju skupine.
Tako je bil tudi vrhniški klub Zakon priča že skoraj železnemu repertoarju, ki se vrti okoli centralne osi, katero predstavlja aktualni album. Celoten, dobro uro dolg nastop je torej ponujal zdaj že preverjeno uigrane skladbe, ki se ne oddaljujejo daleč od svoje permanentne oblike, ujete na albumu. Kakšnih virtuoznih odmikov, tako pač ni, obstaja pa konstantna rdeča nit, ki se kaže predvsem v natančni, precej matematični izvedbi skladb. Ena od stvari, ki je očitno skupino Melodrom daleč najbolj prevzela je eksperimentiranje z elektronskimi zvoki, ki delujejo že povsem domači v odnosu z ostalimi glasbili, vendar jih ravno ti elktronski vložki še najbolj ločujejo od glasbene sedanjosti, ter vključujejo v nekakšno sentimentalno brezčasnost.
Izbor skladb je trenutno takšen, da je mogoče Melodrom slišati izključno v angleškem jeziku in v glasbeni formi, ki žanrsko meji vse bolj na discu. Ta zvok pa je še toliko bolj poudarjen z njihovo držo, saj vsi inštrumenti, vključno z glasom, strmijo k zelo enotnemu skupinskemu zvoku in videzu, ter tako brez izstopanj kateregakoli gradijo na enotni, skorajda uniformni reprezentaciji. Če že, so potem najbolj v ospredju prej omenjeni zvočni efekti, katerim zadnje čase Matevž (Kolenc) posveča precej več pozornosti, ter s tem umešča (svojo) kitaro povsem v ritemsko sekcijo.

Za vse, ki skupine še niso ujeli na aktualni turneji je večer vsekakor ponujal kakovosten vpogled v notranjost, intimo novih skladb, za vse, ki so že imeli priložnost slišati te skladbe v živo ali pa se sploh še niso srečali s skupino pa je bil koncert nadvse prijetna popestritev večera. Vsi tisti, ki so pričakovali več skladb s prvenca pa bodo verjetno morali počakati nekaj časa, da se pesmi z The Guide poležejo saj so trenutno v svojem pomladnem obdobju. In ta pomlad cveti zelo bujno.

Kljub vsemu je bilo mogoče slišati tudi pesmi s prvenca, "Material Talk", "Prenzlauer Allee" in seveda vedno obvezno "September", ki ponavadi tudi pripelje celoten nastop h koncu. Tokrat je bila ta pesem tudi izbor publike za zadnjo zaigrano pesem, kar je Mina (Špiler) sicer verjetno preslišalala, vendar je slišala nekatere druge predloge, ter se odzvala v imenu skupine, "nikoli ne izpolnjujemo želja, kvečjemu dobro predvidimo katero bi zaigrali". Volk sit in koza cela.
Konec pesmi, konec koncerta in počasi tudi konec petkovega večera. In bil je prijeten večer.