Melodrom v Cankarjevem domu

Črno-belo se je oprijelo vsega s čimer imajo opraviti Melodrom. Tako preko zunanje podobe skupine, kot nadalje tudi v ostri, natančni in dovršeni, ter hkrati sila preprosti koncertni koreografiji. Seveda, z dodanimi, posameznimi kriki krvavo rdeče ali žametno violične. Izgleda, da pri Melodrom nič ni prepuščeno naključju, vse je premišljeno in natančno izdelano. Vključno s tem nastopom - dva natančno odmerjena enourna dela. Je potem takem čudno, da tudi njihova glasba deluje nekoliko črno-belo? Monokromatična zvočna kulisa filmu, ki še ni bil posnet.
Melodrom so se nekje na svoji poti vplivov in izkušenj za svojo zvočno osnovo še najbolj osredotočili na industrijski šum. Že na svojem istoimenskem prvencu so se nesramežljivo spogledovali z njim, ter ta odnos še poglobili z lanskoletnim albumom The Guide. Oba, plus zaenkrat še neobjavljene pesmi, sta bila skoraj v celoti predstavljena v nekoliko prenovljeni obliki tudi tokrat, v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Zvok in slika katerima smo bili priča pa se nenazadnje tudi res lepo podata v tovrsten okoliš.

I. del (z gosti)
Večer se je začel z razširjeno zasedbo, saj sta peterico uradnih članov pri izvedbi prvih štirih skladb pospremila še gostujoča glasbenika, Boštjan Gombač na tereminu in Jaka Jarc na električnem kontrabasu. Predvsem zvok teremina je ponesel celotno podobo industrijskega šuma še nekaj korakov dlje. Glasbilo, katerega prisotnost bi bila nadvse zaželena na sledečih glasbenih izdelkih skupine. Čeprav je bil zvok, ki so ga ustvarjali precej poln bi morda vseeno lahko še nekaj več, k še polnejši zvočni podobi prinesel morda ravno standardni kontrabas s svojim mogočnim, votlim trupom – priklopljen na elektriko, namesto v celoti električnega inštrumenta, ki je zvočno nekoliko bliže bas kitari.
Zastavljena vizija je bila uspešno izpeljana, saj naj bi prvi del predstavljal nekoliko nežnejšo stran večera, kar je bilo očitno tudi s prihodom druge gostje Jelene Ždrale na violini, ki je s svojim toplim zvokom lepo prelivala melodije med naravnim in umetnim. Lahko tudi med čustvenim in mehaničnim. A na žalost mestoma nekoliko prepotihem.
Sovpadala je tudi statična video projekcija z motivi nečesa pletenega, včasih čipk, včasih nečesa bolj abstraktnega, ki je krasila ozadje. Vse pesmi so bile deležne nekega novega leska, nekatere pa so še prav posebej zaživele, npr. uvodna Taking Pictures in izjemno odigrana inštrumentalna skladba brez naslova (z The Guide - #13) v sklopu dodanega teremina in kontrabasa, ter Zasebne Sobe in druge. V sklopu dodane viole.
II. del (z gostom)
Po premoru (za kadilce) se na oder vrne skupina brez gostov, z izjemo v pesmi Duet, ki je po besedah Mine tokrat spet zares postala "duet" in če tematsko, ter v uniformni črnini nekoliko spominja na duet Einsturzende Neubauten in Meret Becker v pesmi Stellamaris, vseeno vsebuje dovolj svojega naboja in karizme, da zaživi po svojih merilih. V skladbi se je po drugem polu tokrat sprehajal (prej kontrabasist) Jaka (Jarc), ki je sicer tudi izvirna polovica dueta na posnetku z albuma. Kaj je med njima je razvidno iz besedila, kaj pa je bilo za njima? Poleg precej bolj agresivnega in skoraj povsem električnega zvoka; Polona, ki je v prvem delu ves čas sedela za klavirjem se je za drugi del presedla za električne klaviature, skoraj povsem odsoten pa je bil tudi zvok basa, ko je Jaka zapustil svoj kontrabas se je tudi Miha, ki drugače skrbi za basovske linije v skupini, precej bolj intenzivno posvečal programiranju umetno proizvedenih zvokov; je bila za njima tudi neizmerno bolj aktivna video projekcija. Neme, pletene vzorce so nadomestile kričeče človeške silhuete, ki so na trenutke dobile skorajda razpoznavne obraze in so se sinhrono z glasbo raztegovale nekje med korakanjem, plesom in pretepom, izdihnjenim cigaretnim dimom in sila plastičnim ponazorom žvečenja. Glasba je mestoma namigovala na lahkoten disko, spet drugje na klavstrofobično in represivno ozračje; zamislite si Siouxie & the Banshees v Eraserheadu. Pravi negativ prvemu delu nastopa, če je vse ujeto sicer znotraj črno-belega vzorca, je bil prvi bel, drugi pa je izžareval črnino. Lahko tudi ravno obratno, z določenimi variaciami vmes.
No, kar je v prvem delu, predvsem zaradi dodatnih glasbil temeljilo na, vsaj na videz, nekoliko svobodnejši in nedvomno subtilnejši formi, ki v zavest prikliče ustvarjalni zamik skupine Tindersticks, se je v drugem delu spremenilo na zvočni napad podoben tistemu, kar ustvarjajo Depeche Mode, ko melanholija zaide na območje sintetičnega zvočnega eksperimenta. Svoj del k tej spremembi je prispeval tudi sam izbor pesmi, medtem ko so prvi del krojile pretežno skladbe iz albuma Melodrom, so se v drugem osredotočili predvsem na The Guide, izmed katerih pridejo najbolj do izraza, uvodna Start The Fireworks, Anything Goes in zaključna Counting Days. Kot smo izvedeli je skupina pred izidom mini-albuma, na katerem bo zbranih pet, v večji meri že izdanih pesmi, katere pa bodo prirejene in so jih v novi preobleki tudi izvedli. Skladbe se s tem nagibajo nekoliko bolj v remix smeri, nekatere pa so prevedene iz angleškega v slovenski jezik, kar jim daje morda najmočnejši pečat.

Pričakovati je bilo s katerima skladbama bodo zaključili oba dela, prvega s pesmijo September, drugega s Counting Days, torej z obema največjima uspešnicama, nepričakovano pa so izmed dveh skladb zaigranih v podaljšku izvedli tudi Industrial Girls, ki se trenutno ne nahaja še na nobeni izdaji. Ta pesem je bila nekakšen mejnik med zvokom prvenca in njegovemu, takrat še nematerializiranemu nasledniku. Vedno pa je požela tudi precejšnje odobravanje s strani publike, tako da je bilo nekaj časa precej čudno zakaj je niso vključili na The Guide, potem pa je postalo jasno, da trenutno še ne spada v noben do sedaj postavljen okvir, razen koncertni v katerem je prava mala sijoča zvezdica, kot se je še enkrat izkazalo.
V celoti gre torej za pohvalen dosežek, ki ima v svojem črnem rokavu na zalogi še mnogo adutov.