Kdo bi si mislil, da bodo Sonata Arctica nekoč tako priljubljeno ime v power metalu. Privlačni so danes zlasti za najmlajše navdušence trših glasbenih sfer, oziroma vse, ki se za trši zvok šele navdušujejo. Kdor sledi melodičnemu pristopu in ga raziskuje, kaj kmalu trči preko zasedb, kot so sicer žanrsko vsaka sebi oddaljene, a prav tako zelo priljubljene Finske zasedbe Lordi, Nightwish in Children Of Bodom, na koncu tudi ob Sonato Arctico. Fantje so silno melodični in pravzaprav predstavljajo danes najmehkejšo verzijo power metala na planetu, ki še zagotavlja tisto ostrino kitar, da zvenijo riffe "debelo", posedujejo atribut obskure in drama teatra, da je to lahko metal. Svoje prispeva v izraz takšnega metal pristopa seveda "dvojno cepetava bas boben roštiljada", brez katere skoraj ne more izostati noben pravi power metal band finskega porekla.
Pred več kot enajstimi leti, ko so prvikrat obiskali odre Evrope, takrat v družbi njihovih gurujev Stratovarius (poleg so bili še Rhapsody Of Fire), pa leto dni kasneje, točneje oktobra 2001, ko so se podili naokrog skupaj z Gamma Ray, so se Sonata Arctica preplašeno tresli na odrih, kot se šibijo vrbe v deroči reki, danes pa trajajo njihove turneje, ki zaobjamejo ves svet, lahko tudi po dve leti. Tudi najbolj sveža zgodba ob uspešno sprejetem novem albumu "The Days Of Grays", ki je izšel jeseni 2009, ni mnogo drugačna. Sonata Arctica je tako odrinila na drugo "mašo" evropskega dela svetovne turneje posvečene promociji omenjenega albuma. Po prvem delu Evro turneje so obredli Azijo, Avstralijo in Oceanijo, dvakrat Severno Ameriko, sestopili spotoma v Južni Ameriki, vmes znova obredli evropske festivale v letu 2010, no in naposled so znova tukaj, na tleh stare celine, ki se zaključi s serijo koncertov na domačih tleh.
Zanimivo je to, da je zasedba ponudila priložnost odpiranja koncertnim nastopom sila generični italijanski zasedba 4th Dimension. Sonata Arctica ima veliko prijateljev v Italiji. 4th Dimension pa so ob tem tesno povezani s člani Labyrinth, saj so jim le ti pomagali pri produkciji prihajajočega studijskega prvenca "The White Path Of Rebirth", na katerem celo gostuje originalni Labyrinth pevec Fabio Tordiglione, vsem bolje poznan kot Fabio Lione, prvi glas Rhapsody Of Fire. Kvintet Andrea Bicego (vokal), Talete Fusaro (klavature), Michele Segafredo (kitara), Massimiliano Forte (bobni), Stefano Pinaroli (bas kitara), je razgreval prisotne in pravzaprav ponovil že znane stvari. To kar so postavile zasedbe a la Vision Divine in Labyrinth na prelomu devetdesetih v nov milenij. Torej Italijanski odgovor na takratno falango s severa, ki so ji poveljevali Stratovarius. Zato žal 4th Dimension ne morejo biti nikakor zanimivi v glasbenem izrazoslovju. Obožujejo jih lahko resnično le absolutni začetniki, ki so komaj pričeli poslušati power metal. In pobje so vsekakor udarili na odru z velikim optimizmom, saj je to sploh njihova prva evropska turneja, ki jim bo zavidljivo polnila pododrje, zahvaljujoč imenu glavnega nosilca turneje. Kakorkoli, generično premlevanje melodičnega izročila, naphanega s simfonično pompoznostjo aranžmajev, čistim melodičnim vokalom, je za čuda spravilo v korenito sodelovanje publiko, kar je bil le dokaz, da je občestvo to pot resnično mlečnozobo in v metal glasbi slabo izobraženo. Je pa bil razgled na polno pododrje za zasedbo nadvse ohrabrujoč in ta nikakor ni skrivala vedrega razpoloženja. 4th Dimension so tako uspešno sklenili svoj nastop. Igrajo lepo, a pač dolgočasijo, ker pronicljivosti in opaznih "vražjih" isker žal ne premorejo.
Labyrinth nikakor ne smemo metati v isti koš, kot 4th Dimension, saj, če bi usoda hotela premešati karte malo drugače tekom pretekle dekade, bi danes kaj lahko bili Sonata Arctica predskupina nastopov Labyrinth! Sekstet presenetil že uvodoma, saj je doma kitarist Andreo Cantarelli. Tako so se Labyrinth predstavili publiki kot kvintet, ki mu je na vokalu znova poveljeval odlični Roberto Tiranti - nekakšna italijanska različica Geoffa Tatea (Queensryche). Tiranti sodi tudi danes v italijanskem, kot evro power metalu, v najvišjo ligo vokalistov. Na njegovi levi je stal Olaf Thorsen (izvorno: Carlo Andrea Magnani) s sedemstrunsko kitaro, ki je pred kratkim re-aktiviral tudi svojo drugo skupino Vision Divine. Vražji kitarski kaskader je po pričakovanju osupnil s svojimi vrlinami, Labyrinth pa so ponesli koncertno dogajanje na višjo raven zlasti zahvaljujoč precej boljši, energični in eksplozivni ritem liniji, ki je podžigajoče oživljala kitarske riffe in odlično petje Tirantija, da je deloval nastop Labyrinth, ob primerjavi s predhodniki, kot noč in dan. Tudi zvok je bil precej, precej boljši glede na njegovo "zamorjenost" med 4th Dimension, najbolje pa si jo odnesel, če si šel tokrat uživat koncert kar na balkon. Labyrinth, ki si jih je kdo nemara ogledal pred Iron Maiden lanskega avgusta blizu Palmanove (Codroipo), predstavljajo na tej turneji svoj sedmi studijski album "Return to Heaven Denied Pt. II: A Midnight Autumn's Dream" izdan v lanskem letu. Tako so tudi načeli koncert s prvo skladbo novega albuma The Shooting Star. Kljub temu, da narod večinoma skupine ni poznal, je bila prisotna v dvorani le peščica starejših navdušencev, ki je celo prišla prvenstveno na koncert Labyrinth. Zakaj? Labyrinth so imeli zunaj že skoraj tri albume, ko so Sonata Arctica izdali prvenec. Album "Sons Of Thunder", še danes velja za najboljši izdelek Labyrinth kariere. Fantje niso od muh in zategadelj nikakor ne neznano ime v svetu metala. Leta 2001 so se odpravili na obsežno promocijo albuma "Sons Of Thunder" po celi Evropi. Takrat so nastopali pred Blaze Bayleyem in Helloween. Zato imajo za seboj dolgo kilometrino, to pa se odraža tako tudi v izjemni samozavesti in suverenosti odrske eksekucije materiala. Zasedba je presenetila z drugo skladbo, ki izvira iz kvalitetno sicer nihajočega prvenca "No Limits" (1995), ko je usekala z In The Shade - eno izmed boljših skladb omenjenega albuma. Koncert so prekaljeno stopnjevali z New Horizons iz albuma "Return To Heaven Denied" (1998)! Novi album je prejel največ minutaže, zasedba pa je s svežima skladbama A Chance ter Sailors Of Time, potrdila da uživa v novem materialu na odru ter opozorila na dejstvo, da je izdala še en izdelek, ki si zasluži preizkus slehernega ljubitelja melodike v metalu. Labyrinth so se za konec poslovili od prisotnih v dvorani s še eno "Return To Heaven Denied" skladbo! Z navito Moonlight, ki je sklenila čvrst in uigran nastop, v katerem je nad vsem fasciniral znova odlični Roberto Tiranti! Ta je z vokalom sprožil nekaj eksplozivno čistih in melodičnih, v ekstremno visoke lege uperjenih vokalnih salv, ki so slehernega zavidanja vredne! Žal so fantje ignorirali med nastopom v celoti album "Sons Of Thunder", kar je nekoliko pokvarilo vtis, sicer, pa ni vzroka, da bi človek iskal dlako v jajcu. Labyrinth ostajajo pojem visoke kvalitete in zorijo kot staro dobro vino.
In Sonata Arctica? Dvorana se je napolnila izključno zaradi njih. Navdušenje! Stvaritev tipičnega vzdušja tovrstne branže slušateljev, ki sicer ni rezultiralo v kričavo solznih izpadih evforije izpred nekaj dni, ko so na isti lokaciji "žagali" Apocalyptica, vseeno pa ni temu dosti manjkalo.
Sonata Arctica je odigrala koncert z rutino. Na način, ki je potrdil izkustvo iz Milana, novembra leta 2009, iz Graza februarja leta 2010! Sonata Arctica poskrbi za suverenost, kompaktnost, jedrnatost. Pri tem se opira na pridobljene izkušnje, ki jo prinaša intenzivno koncertiranje. Ob tem se seveda človek vpraša, ko ne občuti ničesar več, kot le gole rutine, ali je to posledica preštevilnih koncertov, ob katerih zbledi občutek, ki te podžiga v početju tistega kar počneš najraje? Gotovo je v tem nekaj resnice. Sonata Arctica je prenasičena.
Repertoar je ponudil podobno set listo. Blago premešano, pri čemer je 8th Commandment iz studijskega prvenca prejšnje turneje v set listi nadomestila The Misery, ki se je izkazala za odlično popestritev, saj gre za eno izmed boljših skladb albuma "The Winterheart's Guilde" (2003). Vzdušje je poskočilo, ko je pričakovano Replica nasledila skladba Blank File, prav tako iz studijskega prvenca skupine. Publika je z obvladovanjem verzov privarčevala pevcu Tonyju lep sveženj energije, ko ga je glasno podpirala v enovitem petju. Preizkus zvestobe oboževalcev je potrdila ena najbolj priljubljenih skladb zasedbe še danes Full Moon, ki le potrjuje, kako močan izdelek je studijski prvenec "Ecliptica" (1999).
Zvok? Balkon jo je odnesel znova bolje. Parter je narekoval zasedbo pozicij bliže mešalni mizi, saj je tako zadostil zahtevam po ravnovesju zvočne slike, ki jo sprejemajo slušni organi. Spredaj je bil Tony Kakko slabše slišen, sicer pa je navezava navzkrižnega ognja med solažami kitare in klaviatur delovala enakovredno, v vsem učinkovito ter izvedbeno na visokem nivoju. Tukaj se Sonata Arctica res težko zmoti. Glasbeniki so skvašeni pač iz vrhunskega testa, med njimi ni skrivalnic in zgodba, ki so jo morali realizirati, je bila realizirana že mnogokrat v takšni odrski kompaniji. Elias Viljanen je pomemben faktor, ki je v ekipo po bliskovitem odhodu Jani Liimatainena vrnil koherenco, zaupanje ter nespodkopani videz moči!
Skladba The Dead Skin, ki so jo igrali Sonata Arctica tako na Slovaškem, kot dan kasneje na Madžarskem, je bila črtana iz set liste. Vzrok? Lahko samo ugibamo. Ura dvajset in nič več. Možje niso dolgo na sceni, da bi čutili breme let in morali zaradi "bolehavosti" krajšati nastope na nivo minutaže danes telesno iztrošenega Blackie Lawlessa in njegovih W.A.S.P., torej skupine, ki je na prizorišču že skoraj dve dekadi dlje, kot Sonata Arctica. Kratek nastop ji gotovo ne gre šteti v čast in hvalo. Naj omenim, da so Sonata Arctica na koncertu v Milanu, ki je sledil Ljubljanskemu, vključili v prvi dodatek akustični set, česar v Ljubljani nismo bili deležni. Preprosto je Sonata Arctica v Ljubljani premišljeno varčevala z energijo. Celo preveč premišljeno. Kakorkoli. Publika je našla veliko razlogov za popolno odklop in uživanje, ko so jim njihovi heroji nizali priljubljene skladbe. Kar se koncertne set liste tiče, res ni razlogov za pritožbe, le da je kratka. Cvetličarna se je kuhala v sopari skozi koncert in malo je manjkalo, da ni dosegla idealne mikroklime za finsko savno. Z malo domišljije, jo pravzaprav je. Tretji nastop nove turneje, je prinesel na oder vseeno spočitega in zdravega Tonyja, ki je na zahtevanem nivoju odpel repertoar. Možakarju se je v letih vokal nekoliko znižal recimo temu, da je dozorel in se "odebeljil", zato mora prilagajati trenutni domet svojega vokala, da se v najvišjih registrih slučajno ne osmeši. Še vedno pa je bila Tonyjeva izvedba v Ljubljani, na miljo oddaljena od klavrne podobe načetega vokala, ki smo ji bili priča, dne 25.11.2009 v Milanu, na tamkajšnjem nastopu zasedbe.
Zelo dober koncert, kvaliteten nastop, a z veliko rutine in z značajem, ki ni vzpostavil občutka prave ihte in žara, kakršnega je skupina posedovala v začetku milenija. Žal. Na to sem bomo morali navaditi, ali pa striktno izbirati le najboljše od najboljšega dane koncertne ponudbe. Že za blagor ublažitve udarcev po denarnicah, ki mu botruje vrtoglava rast cen vstopnic za koncerte v novih časih. Cena vstopnice za ogled koncerta Sonata Arctica na Slovenskem, ne sodi v ta rang, saj ostaja še naprej žepu prijazna!
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh