Zgodilo se je, da sta tudi famozna Drago Mislej »Mef« in Jani Kovačič prekrižala svoja glasova in svoji kitari. Bilo je na Metelkovi. V Menzi. Kod drugod? Sploh ni vprašanje. Na prizorišče prispeli z zamudo. Vskočii smo na drugi polčas velikega »dvoboja«.
Dolga je njuna glasbena pot. Pot poetov. Pot novodobnih trubadurjev. Lahko rečemo da sta v tem oziru povsem poravnana in kot takšna sta vstopila v ring, pardon oder Menze. V drug polčas. Tam je bilo prijetno zakurjeno. Ljudje »polegli« na stolčkih, željni kruha in iger. »Posel« kot ponavadi torej.
Pogrinjek, dva stola. Na levem Mef s štefanom rujnega, na desnem Jani opremljen s kozarcem Laškega. Kitari v roki in v žur. Jani in Mef sta namazana z vsemi mogočimi (in mogočnimi) žavbami. V življenju sta videla na stotine odrov. Takšne in drugačne koncertne »luknje«. Takšne in drugačne obraze. Oba slovita po zdravi satiri, sta izrazita humorista, da čeravno vseskozi s sporočili trkata na vest poslušalcev, ko se vživita v pridige o nesrečah, ki jih prinaša v življenje malega človeka naš okrutni krasni novi (prej nori) svet. A do tega pristopata vsak na svoj način. Samosvoje. Zato je bila združitev obeh umetnikov na odru svojevrstna koncertna izkušnja, ki ni prenehala zabavati in všečno »špikati«.
Vsekakor sta bila fanta kar pridno obtežena z alkoholnimi derivati, ob tem pa je Mef deloval med predstavo kanček bolj pri sebi, medtem ko so Janija čustva povsem odpeljala. Možakarja sta vodilni vlogi izmenjevala, izmenično sta igrala svoje točke. Pri čemer je Mef z nekoliko treznejšo glavo vseskozi pazljivo usmerjal Janija, da tega ni odpeljalo predaleč iz začrtanih smeri interpretacije. Že tako je imel nenehne težave z razglašeno kitaro in lovljenjem Mefovih akordov, kjer je stalno zaostajal, a to vse je bilo neizmerno ljubko in simpatično. Alkohol pač dela svoje. Bolj pristnega Janija si na odru skoraj ne moreš zaželeti. In to šteje. Mef je torej občasno pomagal usmerjati »plavajočega« Janija tako, da je ubral uvodni akord in verz, Jani pa je takoj prevzel vodilno vlogo. Vsekakor niso izostale Žare lepotec, Revolucija in Delam. Slednjo je Mef dobesedno izsilil. Jani se je namreč ne bi lotil sam od sebe. Ko je z Mefom, ki je samodejno pričel z izvedbo skladbe Delam, zagrmela še publika v Menzi, je Jani moral prevzeti pobudo. Drugega mu namreč ni preostalo. Vsa predstava je bila seveda polno začinjena z izrednim duhovičenjem obeh akterjev. Kar je šlo seveda tudi pričakovati in zahtevati.
Lahko rečemo, da sta Jani in Mef tega večera v Menzi remizirala. Razdajanje obeh je bilo enakovredno. Znova sta prevzemala v svoji tankočutnosti, vživetosti, pa tudi v robatem grmenju, kjer so čustva bruhala na plano, kot le na malokaterih predstavah. Prav takrat se zaveš umetniških draguljev, ki jih poosebljata oba glasbenika in poeta. Popoplna unikata kakršnih ne delajo več. Nepozaben in edinstven večer torej!
na vrh