Prejšnji četrtek smo odšli tudi na drugo stran meje- natančneje: na romanje v italijansko mestece, turistično središče, kopališče v neposredni bližini Benetk. Razlog za to je bil precej enostaven. Najavljen je bil koncert skupine Tool, prog-art-alter metalskega fenomena iz Mesta angelov. Letos so v naši soseščini že nastopali, zato jih marsikdo niti ni šel ponovno poslušati. Tisto, kar je pritegnilo, je bila skupina, ki naj bi koncert odprla, začela. Atlantska zasedba Mastodon je bila doslej precej odročno glasbeno ime, ki ga je nemalokdo lahko občudoval le na ploščah, tisti z malo globljo denarnico pa so lahko preverjali njihove čare v daljni Ameriki. Ali pa na kakem koncertu in festivalu na skrajnem severu Evrope. Tokrat pa so se obetali oboji le streljaj od slovenske meje. Dileme ni bilo. Razen za tiste, ki so letos že dodobra izpraznili malhe ter jim bi pomenilo novih dvajset tisočakov nesprejemljiv strošek. Hmmm…
Četrtkov dan je obetal deževno vreme. Veter je nagrmadil gmote oblakov. Dvom v to ali je koncert resničen ali pa gre za še eno potezo v medijskem poigravanju Toolov je bil tudi prisoten. Marskikdaj je marsikaj obljubljeno, pa se potem ne zgodi. Vseeno se je na parkirišču pred ljubljansko Halo Tivoli zbrala skupina razgretih mladcev in mladenk, ki so se uspeli tovrstnih pomislekov uspešno otresti. Ob enih je prišel avtobus, ki ga je koncertfreak tudi obljubljal in po preštevanju vseh se je pot le začela. Pot je minila brez zapletov, po prvih seznanjanjih in debatah pa je, normalno, iz zvočnikov izzvenela zadnja melodija z zadnje plošče los angeleških veljakov ter atlantskega presenečenja in okoli pol pete ure popoldne smo dejansko prispeli v Jesolo. Dvorana, v kateri naj bi se koncert odvijal, dvorana Palasport, je z lučmi in majhno množico fanov pred vrati kljubovala melanholiji deževne sivine. Komaj smo parkirali avtobus, že so se kot jastrebi na cesti zbrali prvi prodajalci majic. Majice in jopice takšne in drugačne kvalitete so imele en skupni imenovalec- možno je bilo nabaviti zgolj ponaredke majic skupine Tool. Mastodon ni bilo zaslediti nikjer. Smola. Vrata so nameravali odpreti šele ob sedmih, zato je sledilo obvezno pivo in še kaj, potem pa čakanje. Vrata so se ob napovedanem času le odprla in po obveznem pregledu prtljage ter razdeljevanju opozoril o prepovedanem snemanju ter fotografiranju, smo se le znašli v dvorani, ki sicer sprejme okoli 5.000 obiskovalcev. Prvi vtis ni vzbujal precej dobre volje. Fanov je bilo le okoli 800 ali 1.000. Na koncertnem odru je stala vsa oprema, v ozadju pa se je bohotilo ogromno platno s podobami iz zadnje plošče Mastodon, Blood Mountain. Lep prizor. Še par trenutkov in začelo se je zares.
Luči so se ugasnile, v poltemi (v začetku ravno nismo imeli srečo z light showom…) pa so ob zvokih intra, govornega sempla ter gongov na oder zakoračili Mastodon. Bran Dailor, Bill Kelliher, Troy Sanders in Brent Hinds so na prvi pogled povsem drugačni kot bi si človek dejansko mislil. Vajeni življenja na neskončnih turnejah, so bili pripravljeni na atentat ter prepričevanje v svojo kvaliteto, ki je od njihovega začetka do danes izpisana z mastnimi in krepkimi črkami. Otvoritvena pesem 'Mortal Soil' je udarila s polno močjo. Prefinjeno uravnoteženje nasilnega in težkega ritma je drobil suvereno in tako brezkompromisno glasno. Množica italijanskih glasboljubcev pa nič. Precej statična atmosfera pa ni zmedla skupine. Troy Sanders, bradati basist, ki postreže tudi z dobro mero grlenega vokala ter Brent Hinds, zaraščeni in prav tako z mikrofonom oboroženi kitarist sta rutinsko odpela svoje. Ritem sekcija je bila prava poslastica. Brann Dailor je svojemu hardcorovskemu tetoviranemu videzu navkljub najbližje jazz bobnanju, ki pa zna z natančnimi in kompaktnimi salvami polniti melodične drse. Najmanj opazen je bil ravno drugi kitarist Bill Kelliher. Statika se poplača s statiko. Mastodon so svoje odigrali brez pretiranega posvečanja pozornosti publiki, ki je vkopana pred odrom, ne vem, morebiti pričakovala prihod mesije. Na prosto so spustili vse svoje demone. 'Wolf Is Loose' je zvenel fenomenalno, prav tako pa je bila domiselna tudi izbira ostalih pesmi. Sledil je namreč melodični okrasek 'Crystal Skull' z zadnje plošče, ki so ga povezali z istoalbumskimi kanonadami 'Capillarian Crest', 'Colony Of A Birchmen', 'Circle Of Sysquatch' in 'Sleeping Giant'. Slednji je prav epsko zadonel ter vzburil tihe strasti slehernega živega bitja, ki ljubi glasbo. Sledil je 'Megalodon', mojstrovina s prejšnjega albuma Leviathan, za veliki finale pa je bil postrežen desert 'Hearts Alive' in nato konec. Odhod z odra je bil nepreklicen. Očitati jim dejansko ni mogoče nič. Svoj set so odigrali zelo suvereno in koherentno. Mogoče ne tako zainteresirano, kot bi bili tega deležni ob malo bolj živahnem odzivu. Morebiti bi bili deležni še kakšne pesmi iz Remissiona- pogrešal sem predvsem Mastodon 'hit' 'March Of The Fireants', a tega ne bom slišal do naslednjič, ko bodo igrali kak samostojen koncert, katerega bi povsem samostojno lahko tudi odigrali. Očitati bi bilo morebiti tudi to, da so zveneli mogoče malo preglasno in zaradi tega malo nedefinirano ter da so igrali premalo časa (le 45 minut), a Mastodon si vsekakor zaslužijo več pozornosti kot so jo bili deležni doslej.
Polurni premor. Pivo in zrak sta me zvabila ven, saj morali tehniki itak pripraviti oder za glavno atrakcijo. V tem času se je število alternativcev močno povečalo. Kakih štiri tisoč Toolov željnih Italijanov, peščica Slovencev ter Hrvatov je ob 21:15 dočakala razodetje. Zatemnitev in uvod v skupinsko meditacijo se je začel. Čas je bil, da se prerinemo kar najbližje odru. Četrta vrsta. Pregled bo dober! Na oder je prišel edini Anglež v toolovskih vrstah Justin Cancellor, Dave Carey je sedel za bobne, na levo stran odra je stopil kitarski minimalist in eksperimentator Adam Jones in nato ekstravaganda na dveh nogah- pevec in sarkast #1 Maynard James Keenan. Tokrat zgoraj brez in z ogromno plinsko masko na obrazu… Lov na heretike se je začel s pesmijo z albuma Ænima 'Stinkfist'. Strastna neposrednost je izvabila naval navdušenja. Dvorana je z Maynardom pela že od prvega verza dalje! Platna so bila osvetljena s skrbnimi estetizacijami in video projekcijami, zaradi katerih je koncert skupine Tool podoben prej večzaznavnemu šamanskemu obredu, skupinski hipnozi in spektaklu, katerega so znali pripraviti tudi kakšni Pink Floyd. Intenzivnost so stopnjevali s 'Forty-six & 2', sledil je 'Jambi'. Verjamem, da bi bil marsikateri pevec počutil precej navdušenega nad tem, da, čeprav se pesmi morebiti ne vrtijo tako pogosto na radijskih postajah, več tisoč ljudi pozna sleherno tvojo besedilo. Maynard je ostal precej hladen. Samoumevno je, da boste podlegli šarmu in filozofiji, mar ne? Transcendentno razpoloženje so peljali dalje s pesmijo z Lateralusa 'Schism'. Sledil 'Lost Keys' ter 'Roseta Stoned'. Prvi mosh piti so se začeli dogajati po celotni dvorani. Razlog je bil undertowski argument 'Sober'. Zaključek v statiki in pisku, ki je pozival na prekinitev ofenzive. Tool so sedli na podij pred bobni. V roke so vzeli vžigalnike. Plameni so začeli goreti po celotni dvorani. Kot imitacija zvezdnega neba so plameni iz vžigalnikov dajali občutek intimnosti in erotike trenutka. Maynard poprosi publiko, če pri naslednji pesmi ne slikajo z bliskavicami. Mimogrede- fotoaparati so bliskali opozorilom navkljub. Varnostniki so vestno zaplenili vsaj deset fotoaparatov. Toliko sem jih samo jaz naštel. Napočil je vrhunec večera. Epsko poslavljanje od umrle matere in obenem vabilo k voajerskemu zrenju v trenutke Maynardove žalosti ob izgubi ter filozofsko spraševanje o smislu življenja in smrti. 'Wings for Marie (Pt 1)' in '10.000 Days (Wings Pt 2)' povezana v celoto sta bila intenzivna, presunljiva ter iskrena. Zeleni laserji so rezali gosto temo ter nad avditorijem spletali mrežo. Ni človeka, ki ni bil ujet. Angeli so poleteli v nebo. Nadaljevati je bilo potrebno s transcendenco. 'Lateralus' in 'Vicarious' sta dala napoved velikega finala. Dvourni maraton je bil sklenjen z zaključno pesmijo, frazo in kritiko v obliki pesmi 'Ænima'. Odplavi naj nas vse! Konec in kataklizma. Luči so se prižgale ter razgalile našo ranljivost. Luči so razkrile njihovo veličino ter uničenje, saj kaj več, kot so nam ponudili tokrat, ne bomo dobili do naslednjič. Vprašanje kdaj to bo. Pri Tool se dogaja to v intervalih. Dejansko lahko povem le to, da sem ostal brez besed že po koncertu v Bologni. V primerjavi z Jesolom je bila tam le bleda predigra, ki je dala slutiti, da so veliki. Potrditev zmožnosti pripeljati množice do ekstaze ter skupinskega orgazma pa je bila empirično podana šele zdaj. Utrujeni in izžeti smo lahko le z nasmehom na ustih sedli na avtobus ter šteli tresljajih ob premikih tektonskih prelomnic. Ezoterika, filozofija transcendence ter predvsem estetizacija do njenih skrajnih meja! Ali potrebujete razlog več, da bi si naslednjič le drznili iti na romanje v svete kraje z imenom Tool svet?
Četrtkov dan je obetal deževno vreme. Veter je nagrmadil gmote oblakov. Dvom v to ali je koncert resničen ali pa gre za še eno potezo v medijskem poigravanju Toolov je bil tudi prisoten. Marskikdaj je marsikaj obljubljeno, pa se potem ne zgodi. Vseeno se je na parkirišču pred ljubljansko Halo Tivoli zbrala skupina razgretih mladcev in mladenk, ki so se uspeli tovrstnih pomislekov uspešno otresti. Ob enih je prišel avtobus, ki ga je koncertfreak tudi obljubljal in po preštevanju vseh se je pot le začela. Pot je minila brez zapletov, po prvih seznanjanjih in debatah pa je, normalno, iz zvočnikov izzvenela zadnja melodija z zadnje plošče los angeleških veljakov ter atlantskega presenečenja in okoli pol pete ure popoldne smo dejansko prispeli v Jesolo. Dvorana, v kateri naj bi se koncert odvijal, dvorana Palasport, je z lučmi in majhno množico fanov pred vrati kljubovala melanholiji deževne sivine. Komaj smo parkirali avtobus, že so se kot jastrebi na cesti zbrali prvi prodajalci majic. Majice in jopice takšne in drugačne kvalitete so imele en skupni imenovalec- možno je bilo nabaviti zgolj ponaredke majic skupine Tool. Mastodon ni bilo zaslediti nikjer. Smola. Vrata so nameravali odpreti šele ob sedmih, zato je sledilo obvezno pivo in še kaj, potem pa čakanje. Vrata so se ob napovedanem času le odprla in po obveznem pregledu prtljage ter razdeljevanju opozoril o prepovedanem snemanju ter fotografiranju, smo se le znašli v dvorani, ki sicer sprejme okoli 5.000 obiskovalcev. Prvi vtis ni vzbujal precej dobre volje. Fanov je bilo le okoli 800 ali 1.000. Na koncertnem odru je stala vsa oprema, v ozadju pa se je bohotilo ogromno platno s podobami iz zadnje plošče Mastodon, Blood Mountain. Lep prizor. Še par trenutkov in začelo se je zares.
Luči so se ugasnile, v poltemi (v začetku ravno nismo imeli srečo z light showom…) pa so ob zvokih intra, govornega sempla ter gongov na oder zakoračili Mastodon. Bran Dailor, Bill Kelliher, Troy Sanders in Brent Hinds so na prvi pogled povsem drugačni kot bi si človek dejansko mislil. Vajeni življenja na neskončnih turnejah, so bili pripravljeni na atentat ter prepričevanje v svojo kvaliteto, ki je od njihovega začetka do danes izpisana z mastnimi in krepkimi črkami. Otvoritvena pesem 'Mortal Soil' je udarila s polno močjo. Prefinjeno uravnoteženje nasilnega in težkega ritma je drobil suvereno in tako brezkompromisno glasno. Množica italijanskih glasboljubcev pa nič. Precej statična atmosfera pa ni zmedla skupine. Troy Sanders, bradati basist, ki postreže tudi z dobro mero grlenega vokala ter Brent Hinds, zaraščeni in prav tako z mikrofonom oboroženi kitarist sta rutinsko odpela svoje. Ritem sekcija je bila prava poslastica. Brann Dailor je svojemu hardcorovskemu tetoviranemu videzu navkljub najbližje jazz bobnanju, ki pa zna z natančnimi in kompaktnimi salvami polniti melodične drse. Najmanj opazen je bil ravno drugi kitarist Bill Kelliher. Statika se poplača s statiko. Mastodon so svoje odigrali brez pretiranega posvečanja pozornosti publiki, ki je vkopana pred odrom, ne vem, morebiti pričakovala prihod mesije. Na prosto so spustili vse svoje demone. 'Wolf Is Loose' je zvenel fenomenalno, prav tako pa je bila domiselna tudi izbira ostalih pesmi. Sledil je namreč melodični okrasek 'Crystal Skull' z zadnje plošče, ki so ga povezali z istoalbumskimi kanonadami 'Capillarian Crest', 'Colony Of A Birchmen', 'Circle Of Sysquatch' in 'Sleeping Giant'. Slednji je prav epsko zadonel ter vzburil tihe strasti slehernega živega bitja, ki ljubi glasbo. Sledil je 'Megalodon', mojstrovina s prejšnjega albuma Leviathan, za veliki finale pa je bil postrežen desert 'Hearts Alive' in nato konec. Odhod z odra je bil nepreklicen. Očitati jim dejansko ni mogoče nič. Svoj set so odigrali zelo suvereno in koherentno. Mogoče ne tako zainteresirano, kot bi bili tega deležni ob malo bolj živahnem odzivu. Morebiti bi bili deležni še kakšne pesmi iz Remissiona- pogrešal sem predvsem Mastodon 'hit' 'March Of The Fireants', a tega ne bom slišal do naslednjič, ko bodo igrali kak samostojen koncert, katerega bi povsem samostojno lahko tudi odigrali. Očitati bi bilo morebiti tudi to, da so zveneli mogoče malo preglasno in zaradi tega malo nedefinirano ter da so igrali premalo časa (le 45 minut), a Mastodon si vsekakor zaslužijo več pozornosti kot so jo bili deležni doslej.
Polurni premor. Pivo in zrak sta me zvabila ven, saj morali tehniki itak pripraviti oder za glavno atrakcijo. V tem času se je število alternativcev močno povečalo. Kakih štiri tisoč Toolov željnih Italijanov, peščica Slovencev ter Hrvatov je ob 21:15 dočakala razodetje. Zatemnitev in uvod v skupinsko meditacijo se je začel. Čas je bil, da se prerinemo kar najbližje odru. Četrta vrsta. Pregled bo dober! Na oder je prišel edini Anglež v toolovskih vrstah Justin Cancellor, Dave Carey je sedel za bobne, na levo stran odra je stopil kitarski minimalist in eksperimentator Adam Jones in nato ekstravaganda na dveh nogah- pevec in sarkast #1 Maynard James Keenan. Tokrat zgoraj brez in z ogromno plinsko masko na obrazu… Lov na heretike se je začel s pesmijo z albuma Ænima 'Stinkfist'. Strastna neposrednost je izvabila naval navdušenja. Dvorana je z Maynardom pela že od prvega verza dalje! Platna so bila osvetljena s skrbnimi estetizacijami in video projekcijami, zaradi katerih je koncert skupine Tool podoben prej večzaznavnemu šamanskemu obredu, skupinski hipnozi in spektaklu, katerega so znali pripraviti tudi kakšni Pink Floyd. Intenzivnost so stopnjevali s 'Forty-six & 2', sledil je 'Jambi'. Verjamem, da bi bil marsikateri pevec počutil precej navdušenega nad tem, da, čeprav se pesmi morebiti ne vrtijo tako pogosto na radijskih postajah, več tisoč ljudi pozna sleherno tvojo besedilo. Maynard je ostal precej hladen. Samoumevno je, da boste podlegli šarmu in filozofiji, mar ne? Transcendentno razpoloženje so peljali dalje s pesmijo z Lateralusa 'Schism'. Sledil 'Lost Keys' ter 'Roseta Stoned'. Prvi mosh piti so se začeli dogajati po celotni dvorani. Razlog je bil undertowski argument 'Sober'. Zaključek v statiki in pisku, ki je pozival na prekinitev ofenzive. Tool so sedli na podij pred bobni. V roke so vzeli vžigalnike. Plameni so začeli goreti po celotni dvorani. Kot imitacija zvezdnega neba so plameni iz vžigalnikov dajali občutek intimnosti in erotike trenutka. Maynard poprosi publiko, če pri naslednji pesmi ne slikajo z bliskavicami. Mimogrede- fotoaparati so bliskali opozorilom navkljub. Varnostniki so vestno zaplenili vsaj deset fotoaparatov. Toliko sem jih samo jaz naštel. Napočil je vrhunec večera. Epsko poslavljanje od umrle matere in obenem vabilo k voajerskemu zrenju v trenutke Maynardove žalosti ob izgubi ter filozofsko spraševanje o smislu življenja in smrti. 'Wings for Marie (Pt 1)' in '10.000 Days (Wings Pt 2)' povezana v celoto sta bila intenzivna, presunljiva ter iskrena. Zeleni laserji so rezali gosto temo ter nad avditorijem spletali mrežo. Ni človeka, ki ni bil ujet. Angeli so poleteli v nebo. Nadaljevati je bilo potrebno s transcendenco. 'Lateralus' in 'Vicarious' sta dala napoved velikega finala. Dvourni maraton je bil sklenjen z zaključno pesmijo, frazo in kritiko v obliki pesmi 'Ænima'. Odplavi naj nas vse! Konec in kataklizma. Luči so se prižgale ter razgalile našo ranljivost. Luči so razkrile njihovo veličino ter uničenje, saj kaj več, kot so nam ponudili tokrat, ne bomo dobili do naslednjič. Vprašanje kdaj to bo. Pri Tool se dogaja to v intervalih. Dejansko lahko povem le to, da sem ostal brez besed že po koncertu v Bologni. V primerjavi z Jesolom je bila tam le bleda predigra, ki je dala slutiti, da so veliki. Potrditev zmožnosti pripeljati množice do ekstaze ter skupinskega orgazma pa je bila empirično podana šele zdaj. Utrujeni in izžeti smo lahko le z nasmehom na ustih sedli na avtobus ter šteli tresljajih ob premikih tektonskih prelomnic. Ezoterika, filozofija transcendence ter predvsem estetizacija do njenih skrajnih meja! Ali potrebujete razlog več, da bi si naslednjič le drznili iti na romanje v svete kraje z imenom Tool svet?
na vrh