Obetaven začetek v Kinu Šiška. Aphra Tesla Operating System Incorporated so otvorili koncertno dogajanje ob dokaj polni dvorani. Trio, ki intenzivno preveva auro modernega, je brez obotavljanja popeljal publiko v nekakšno etno atmosfero. V dobrih 45. minutah repertoarja, so Aphra Tesla predstavili publiki spojitev etno ritmičnih gibanj z eksperimentalnim jazz aranžiranjem. Kaotičnost glasbe je še vedno vlekla rdečo nit brez znatnega prekinjanja, pospremljena s plesnimi gibi pevke. Home in the Zone gre tukaj še posebej omeniti, saj je trio pokazal vrhunec performansa v Katedrali. Večji delež koncerta je nosil bolj fizično noto pod telesno taktirko Aphre, ki je ob disco ritmih in prostolebdečih klavirskih preskokih primešala nastopu element čutnega. Sicer je občasno telesna interpretacija zasenčila vrhunsko izvajanje umetniškega tria, vendar so nastop zaključili na absolutnem vrhuncu. Uvodna zasedba, kot nalašč za naznanitev Anne Calvi.
Angleška izvajalka z neverjetno organskim zvokom. Na ploščah, seveda. V živo se je njena organičnost še bolje prepletala z njeno spremljevalno ekipo dobro podkovanih multi-inštrumentalistov. Njena odrska persona je takoj objela in očitno očarala občinstvo; brez pretiranega nastopaštva in s skoncentriranim pristopom. Nastop v živo je primerljiv z njeno ameriško »dvojnico«, St. Vincent. Anna Calvi v kozmosu odpiljenih kitarskih aranžmajev obstoja kot bolj destilirana različica St. Vincent, z veliko več melodičnosti. Z včerajšnjega koncerta v Kinu Šiška ostajajo močne podobe Sing to Me, Piece by Piece, Suzzane & I ter Springsteenove Fire. Nivo tehničnega izvajanja, tako Anne Calvi kot njene spremljevalne ekipe, je presegel pričakovanja. Interpretacija bolj ljubezensko-izpovednih besedil je konstantno poustvarjala občutek eteričnega, kot npr. Sing to Me. Težko je opisati atmosferičnost skladbe, ki skozi značilno zvočno sliko Calvijeve riše paezaž Mehiškega pokopališča v lenem, sončnem popoldnevu. Občutek in tehnika igranja sta pustili korenit vtis; atipične konstrukte arnžmajev je Calvijeva izpeljala s čarobno lahkoto, kateri je sledila tudi spremljevalna ekipa. Včerajšnji performans je pokazal kako lahko multi-inštrumentalisti delujejo popolnoma skladno med seboj. Popoln vrvež muziciranja na nivoju, ki se je bolj polegel med priredbo Springsteenove Fire. Že tako vroč zvok Calvijeve kitare in njen presenetljivo močan vokal (nežnejša opcija Nicka Cavea) sta bila dovolj za res posebno izvedbo Springsteenove uspešnice. Še zadnji udarec in že je bilo uradno konec žgočega koncerta, s seveda vedno obveznim podaljškom.
Občutki po dogajanju v Kinu Šiška so bili neverjetni; spaghetti western, ki se spogleduje z Whiteovo jezo in nežnejšo dušo St. Vincent. Katedrala odeta v oranžno barvo in odmeve telecasterja. Čustveno nabit in tehnično dovršen nastop Calvijeve je pustil dober vtis na publiki; zahvaljujoč spremljevalni ekipi ji je uspelo izpeljati performans, ki nosi znatno dodano vrednost. Vokal Calvijeve bo definitivno še lep čas, kot njen telecaster, odmeval po mislih včerajšnjih udeležencev Angleške poslastice.
na vrh