Petkova napoved koncerta primorskih hard/heavy rock starost Mary Rose v Novem mestu je bila odličen izgovor za skok iz bele Ljubljane mestu ob zaspani reki Krki naproti. Močno deževje je resda pokvarilo prijetnost izleta, ni pa odplaknilo moje želje, da si Mary Rose prvič sploh ogledam v intimnem klubskem ozračju - do sedaj sem jih vedno gledal na velikih odrih kot predskupino večjim izvajalcem. Novomeški Lokal Patriot kot center kulturnega dogajanja tamkajšnje alternativne mladine je ob mojem prihodu še sameval, tako da mi ni preostalo drugega, kot da mirno počakam na pol deseto uro zvečer, ko je bil najavljen nastop uvodne skupine večera, novomeško-krške naveze The Road.
Le ti so se po zaskrbljenemu spogledovanju s praznim klubom na oder odpravili nekaj minut kasneje od sprva predvidene časovnice, skrb pa je bila zaman, saj so v trenutku zavzetja odra iz kotov prilezli njihovi podporniki in prijatelji. Nekaj deset glav pod odrom pa je bila za bend dovoljšna motivacija, da se spusti z verige in odpravi na slabo uro trajajoče potovanje po hrupnih cestah rock'n'rolla. The Road stavijo na bazičen rock s priokusom bluesa in najraje krmarijo po izročilu klasično rockerskih ameriških skupin sedemdesetih in osemdesetih. Fantje so doma v žmohtnosti rock'n'rolla, zato se požvižgajo na vse tehnične elemente glasbe in puščajo svobodno pot prvinski kemiji, lastnim idejam ne postavljajo omejitvev. Predstavili so tako avtorski material kot tudi nekaj priredb skupin kot so ZZ Top, Judas Priest in Poison. Kvintetu z dvema kitarama je z všečnim nastopom novo dimenzijo odprl frontman, ki manjko vokalne karizme nadomešča s sproščeno, naravno odrsko pojavo. Po vseh kadrovskih menjavah v preteklosti se je skupina očitno dokončno našla v vodah starošolskega hard rocka z vonjem po bluesu, ki ga je peterica na odru znala servirati v njegovi prvinski obliki. Solidna energična predstava je brez dvoma plod talentiranosti, in vkolikor bodo mladci svoj talent znali pravilno vnolčiti, bodo lahko na zasnovanih temeljih začeli z gradnjo poti nazvgor.
Po kratkem premoru so se po utesnjenem odru Lokala Patriot (na njegovo neudobnost je tekom koncerta ves čas opominjal Žak) razvrstili Mary Rose in nastop otvorili s komadom Akcija. Tako se je že "s prve" začela uresničevati Ekijeva obljuba, da bo repertuar popolnoma v znamenju fenomenalnega albuma "Feniks" (2006). Žal se klub tudi za časa njihovega nastopa proti mojim pričakovanjem ni napolnil in je koncert največje slovenske hard rock skrivnosti spremljalo zgolj nekaj deset ljudi.
Frontman Žanil Tataj Žak je na vsakem koraku dokazoval, iz kakšnega testa je. Njegov vokal še vedno brezskrbno zahaja v višje registre, interpretacija in sam nastop sta edinstvena daleč naokoli, da ne govorimo o nabrušeni eksplozivnosti, ki je na dan udarjala ob nalezljivih refrenih, kakršnega denimo poseduje skladba Vse in malo več. V refrenih se je Žaku s spremljevalnim vokalom praviloma pridruževal basist Mitja Kobal, "zgolj" dvovokalno petje pa je morda tudi edina Mary Rose rezerva pri doseganju popolne melodičnosti, h kateri stremi album "Feniks", če ga primerjamo s prvenecem zasedbe "Rocks off" (1990). Sledila je Van Halen priredba Why can't this be love, s katero je v uvodnem motivu pozornost nase pritegnil klaviaturist Sandi Trojner. Tudi sicer je njegova vloga zelo pomembna, saj klaviture v slogu starošolskih hammond orgel skupaj s kitaro tvorijo elementarni gradnik Mary Rose zvoka. Z Zvezdo so Primorci nadaljevali s predstavitvijo albuma Feniks, sočasno prepevanje publike pa je dokazovalo, da na koncertu ni naključnih obiskovalcev, pač pa zgolj vneti privrženci skupine.
Izvedba je bila praktično popolna, kot bi v dnevni sobi iz domačega fotelja poslušal album, za kar je zaslužna ne samo nezmotljiva ritem sekcija Mitja / David, pač pa tudi Ekijevo vseskozno stremenje k popolnosti, ki se venomer odraža na odru. Vodja zasedbe Eki Alilovski je na levi strani odra hladnokravno polagal riffe in prav po očetovsko nadziral dogajanje na odru, njegova figura in prepoznavni slog sta pač nepogrešljiv člen Mary Rose zgodbe.
V drugem delu nastopa sta si vrhunca večera sledila eden za drugim. Najprej premierna (!!) koncertna predstavitev komada Križ je s tabo, sledila je še izvedba prastarega komada Let's go out tonight iz prvenca zasedbe, ki dandanes silno redko doživi kakšno koncertno uprizoritev. S Here I go again so nas Primorci spomnili, da so sami pred nekaj leti nastopili kot predskupina Whitesnakeom, prav komično pa je, da je bila Žakova vokalna predstava - pa čeprav v nedomači angleščini - za razred boljša od tiste Coverdaleove v Tivoliju pred nekaj tedni. Maidnovsko galopiranje, evropska Supersticious in ponovno zaigrana Strah pred užitkom so bili le še češnja na vrhu torte odlično preživetega večera.
Kaj poreči po takem nastopu? Pot v Novo mesto se je v vseh pogledih obrestovala, saj smo bili obiskovalci deležni prave "feniksacije", kar me je osebno razveselilo še toliko bolj zato, ker sem do sedaj Mary Rose povečini gledal na takšnih ali drugačnih veselicah, na katerih v prvi plan potisnejo priredbe. Čudi pa me slaba obiskanost, sploh glede na stalno pritoževanje rockerjev v periferijskih mestih, da v njihovih okoliših "nič ne dogaja". Saj res, skoraj bi pozabil omeniti, morda pa so za slab obisk krive Dalmatinske klape, ki so istega dne gostovale zgolj nekaj ulic stran... dobrodošli v Sloveniji.
Fotografije: Jože Hvala
na vrh