Sarajevčani Zabranjeno Pušenje so stalnica slovenskih koncertnih odrov, od marčevskega zadnjega obiska prestolnice so se pojavljali na odrih širom naše deželice, december pa je prinesel povratek "Pušenja" v Ljubljano. Razlog seveda ni prednovoletno vzdušje, ki ga december prinaša, pač pa izdaja nadpovprečno dobrega albuma Muzej Revolucije (Rockline recenzija tukaj), izdanega prejšnji mesec. Promocijska turneja je tu, začenši v Münchnu vikend pred Ljubljanskim nastopom, nato prek Cvetličarne in Zagreba še v Beograd, in uvodni sklop je zaključen.
Verjetno vas zanima tudi, kako izgleda ponovno odprta Cvetličarna? Prostor je praktično enak, manjše korekture ne predstavljajo velikega odstopanja od prejšnjega izgleda. Prestavljen levi šank na mesto kjer so se prej nahajala sedišča, povečan prostor za izbrance (ja, očitno imamo pri nas vse več elite!) in v zrak dvignjeno ozvočenje, ki je prej zasedalo skrajna konca odra (in s tem navizdeno povečalo velikost odra) niso dejavniki, ki bi do nerazpoznavnosti spremenili priljubljeno zatočišče srednje velikih koncertov v prestolnici. Skratka, Cvetličarna ostaja zvoku ne najbolj prijazna koncertna luknja s katastrofalno urejenim parkiriščem, katerega luže se lahko primerjajo s Cerkniškim jezerom v času njegovega najmanjšega obsega.
Zabranjeno Pušenje, že mnogokrat videno, bi ljubljansko publiko težko s čim presenetili. Uspe jim lahko samo z maksimalno angažiranostjo, nastopom, na katerem bi dali se od sebe in igrali do zadnjega atoma moči. Ravno to so načrtovali za četrkov nastop - izjeno dolga set lista je le še papirnat dokaz za dolgo zabavo, ki so jo Bošnjaki pripravili za ponoven obisk Ljubljane. Skoraj tri urni nastop je bil dokaz, da se Pušenje ne naslaja na svoje ime, zgrajeno daleč nazaj v osemdesetih, pač pa želi graditi svojo kariero tudi na današnjih dosežkih. Tako dolg koncertni repertuar je danes prava redkost! Pa pojdimo lepo po vrsti. Že uvodna skladba Abid je predstavljala odklon od studijske verzije, še več, vse nadaljnje skladbe iz prvenca Das ist Walter (1984) so dobile (no, pravzaprav jo imajo že dolgo) popolnoma novo preobleko, našpičeni novovalovski zvok originalnih posnetkov danes Sarajevčani v živo raje preobrazijo v počasnejši tempo, s katerim skladbe dobijo na poslušljivosti, a izgubijo tisti naboj, ki poslušalca popelje v glasbeno dogajanje začetka osemdesetih, ko je na naših tleh razcvet doživljalo novovalovsko gibanje. Sploh so Bošnjaki praktično vsako starejšo pesem odigrali v novejši različici, izostali niso niti hiti tipa Hadžija ili Bos, Zenica Blues ali Lutka sa Naslovne Strane. Zabranjeno Pušenje so s svojim dolgim stažem na sceni dovolj prebrisani, da vedo, kako ugoditi publiki. Igrali so po receptu vroče-mrzlo, drugače povedano nastop so sestavili z menjavanjem hitov z manj znanimi (novejšimi) skladbami, s čimer so publiko pritegnili k vseskoznemu aktivnemu sodelovanju. Zanimivo je, da so bile skladbe iz aktualnega albuma Muzej Revolucije sprejete zelo zadržano, kar veliko pove o profilu tipičnega fana skupine, namreč da so podporniki ljudje, ki so rastli ob zvokih te nekdaj zelo priljubljene skupine, glasbeni intuziazem oziroma spremljanje skupine na njihovi nadaljni poti pa jim je nekaj neznanega. Drugače si hladnega sprejema za odlične pesmi, kot sta Muzej Revolucije ali Samir - Time pač ne znam razlagati.
Pestra paleta inštrumentov vedno znova pripravi dinamičen nastop, preskakovanje med žanri je pri živih nastopih nepogrešljiva lastnost. V osnovi populistično rockerski zvok se vseskozi spogleduje z etnom, veliko je melodike, tu sta še kanček folka in jazza, konglomerat pa zabelita pridih balkana in ciganski melos. Preskoki od hard rockerske skladbe Muzej Revolucije do ciganske poskočnice Ibro Dirka, ki bi jo bolj pripisali kakšni Langi, je ogromen, tu se prilagodljivost skupine pokaže v vsej svoji luči in odgovori tudi na vprašanje, zakaj se pod odrom znajdejo tako zelo različni ljudje, od dolgolasega heavy metalca do temperamentnega "južnjaka" s celo tubo gela na glavi. Kitarski zvoki Tonija Lovića odlično dopolnjuje violina Roberta Boldižara, nekateri zaključki pesmi, kjer se solota obeh inštrumentov križata, poskrbijo za zares impozantno harmonijo in občutek poslušanja orkestra v malem. Nad dogajanjem seveda ves čas bdi Sejo Sexon, človek, ki je kot edini v bandu prisoten že vse od začetka delovanja v letu 1981, njegovi karizmatični gibi pritegnejo pozornost že na daleč, ko pa iz rokava stresa katero izmed mnogih šal, ki mu jih nikoli ne zmanjka, pod odrom vlada smrtna tišina. Sejo Sexon - on je Zabranjeno Pušenje! Človek, ki nikoli ne zataji in čigar osebnost je v svetu "jugo rocka" upravičeno med največjimi.
Nepričakovan maratonsko dolg nastop je zasenčil tisti cmok v grlu, ki se je kot vedno nabral ob odhodu na "že tisočkrat videni" koncert. Odlično razpoloženi glasbeniki, predstavitev novih skladb ter skoraj tri urni nastop so bili torej dejavniki, ki so upravičili prihod nostalgikov na ponoven obisk Zabranjencev v že po pravilu južnjaško obarvano Cvetličarno. Brez glasbenih presežkov, a vseeno kakovostno preživet večer.
Fotografije: Mojca Perdih
na vrh