Po nekaj letih se je legendarni makedonski virtuoz na kitari Vlatko Stefanovski vrnil v Slovenijo. »Ali koncert sploh bo? Ali bo morda odpovedan?« sem se spraševal, ko sva s fotografom 20:45 stala pred »Cvetličarno« v Ljubljani, saj je bilo pred dvorano le nekaj ljudi. Toda, glej ga zlomka, moje bojazni so bile odveč, ker se je v pičlih nekaj minutah nabralo kar nekaj deset ljudi, vendar še vedno malo za takšno dvorano, saj bi vsi lahko stali tik pod odrom.
Organizatorji so z začetkom koncerta preudarno zavlačevali z raznovrstno glasbo iz ozvočenja. Nič zato, dvorana se je polnila in ob 22:10 se je koncert začel. Na oder so stopili kitarska legenda Vlatko Stefanovski, bobnar Dejan Dino Milosavljević in basist Đoko Maksimovski in rock-blues-jazz večer z rdečo nitjo makedonskega narodnega melosa se je začel.
Koncert je bil zmagovita kombinacija za vse ljubitelje »balkansko-svetovnega« preigravanja kitare ob močni predvsem pa odlični podpori ritem sekcije, ki je izzival neobičajen občutek ugodja, miru in sreče med publiko, saj se je izvajal z dovršeno tehniko igranja, podkrepljen s pristnim spremstvom makedonske duše. Glasbeniki so preigrali kar lep spekter skladb (op. ne nujno v prav takem vrstnem redu, ali pač) od Makedonsko devojče, Si zaljubiv edno mome, Fokusiram i zumiram, Seir, Jovano-Jovanke,Fosforna mesečina, Deca na sonceto, Guitar tzar, 7/8 oro, Ne si go prodavaj Koljo Ciflikot, Kalajdžisko Oro, Gipsy song, Kumova slama, Čuvam noć od budnih, Mamurni ljudi, Skopje, Kao kakao, Čukni vo drvo, Uči me majko, karaj me, Texas flood in Bistra voda…in ob 23:55 svoj nastop zaključili. Po krajšem premoru in neumornem aplavdiranju občinstva, kar je napeljevalo na »bis«, so odigrali še dve skladbi in se dostojanstveno ter predvsem z ovacijami in zadovoljstvom občinstva, poslovili.
Kdo je Vlatko Stefanovski in zakaj on to lahko in to še kako zna? To je predmet splošne glasbene kulture, o njemu so že od nekdaj napisani samo hvalospevi, vendar prav vsak glasbenik ga omenja izključno s spoštovanjem. Iz obdobja skupine »Leb i sol« (v sedemdesetih letih), je že bila prepoznavna njegova spretnost, a čez štiri desetletja fenomenalne kariere, se je izklesal v izvrstnega kitarista in kantavtorja s katerim je veliko glasbenikom, sigurno neizmerna čast sodelovati. Njega poslušati v živo v kateri koli kombinaciji, je zmeraj doživetje za neizbrisen spomin.
Kaj napisati o dogajanju na odru? Rutiniran, statičen nastop ob podpori nekaj reflektorskih svetilk skromne odrske razsvetljave in meglic, pa hkrati koncert odlične tehnične izvedbe. Koncert za občinstvo, ki ne zahteva spektakularnih nastopov, a vsekakor koncert za zahtevne poslušalce tovrstne glasbe. Ob spremljanju tega koncerta me je prešla misel, da na svetu dejansko ni mnogo kitaristov s tako tehniko in talentom, kot je Vlatko Stefanovski. Nikakor pa ne smemo pozabiti njegovih dveh »spremljevalcev«, ki dobesedno izpopolnjujeta njegov slog igranja kitare in petja in sta svoj talent lahko izrazila skozi genialni samostojni solaži in kar nekaj mini solaž v kontekstu skladb.
Kaj napisati o dogajanju pred odrom? Občinstvo je bilo generacijsko namešano v sozvočju z vsemi obdobji glasbe Vlatka Stefanovskega, vsekakor pa so prednjačili v publiki ljubitelji obdobja skupine »Leb i sol«, kateri še vedno nekoliko razumejo makedonski jezik in znajo besedila skladb, zaradi česar so se stari hiti »Čukni vo drvo«, »Čuvam noć od budnih«, »Uči me majko, karaj me« …, tekoče in enoglasno prepevali v makedonskem jeziku.
Ljudje so uživali, prostor pa je bil poln slikovitih čustvenih reakcij. Plesalo se je, prepevalo in poslušalo odlično glasbo svetovnega kitarista.
Ritem »Jen dva, jen dva, jen dva tri...« je morda neobičajen, vendar je tako poseben, da se lahko zavleče pod kožo in ostane tu za vedno, kakor tudi Vlatko Stefanovski. Od prvega koncerta pred več leti do koncerta v »Cvetličarni« 2. 4. 2016 je občutek enak; » hočem še«.
besedilo: Jani Dolenc
fotografije: Miha Dolenc
na vrh