Upam, da me ne bo nihče vlekel za jezik, vendar mislim, da so Majke enega zadnjih koncertov v Sloveniji in tudi pred svojim razpadom odigrali sredi devetdesetih v ljubljanskih Križankah, kjer so se tedaj za nedoločen čas poslovili tudi Lačni Franz in Leb i Sol. Spominjam se, da sem tedaj nadebudni srednješolec, naredil veliko uslugo svojemu starejšemu bratu, mu kupil vstopnico, sam pa kasneje poslušal, kako noro dobro je bilo.
Majke so se vrnili, pa čeprav sem ostale člane (no, Bareta, Zokija in bobnarja Tibljaša) videval in poslušal v bolj ali manj uspešnih skupinskih ali solističnih poizkusih. Sodeč po koncertu v Orto, je ponovna združitev Majk zagotovo nekaj najboljšega, kar se je lahko zgodilo rock'n'rollu na področju bivše Jugoslavije. In izbrali so idealen trenutek, saj letos pričakujemo novo ploščo srbskih rock'n'roll prvakov Partibrejkers, slovenskih Res Nullius in kot je slišati, tudi Majke pripravljajo nov material. Poleg bodo letos nove plošče najverjetneje izdali tudi Big Foot Mama, Holder, morda tudi ElektroBuda – torej nasledniki čistokrvne, čeprav regionalno obarvane dediščine zgoraj omenjenih skupin (poleg tega gre za tri skupine, v katerih je ali pa še vedno deluje Zoran Čalić).
A h koncertu… Orto je bil tudi tokrat razprodan, manjkalo ni starih oboževalcev zasedbe, tistih, ki skupino šele odkrivajo in na moje veselje je bilo v Ortu tudi nekaj plešastih očetov skupaj z dolgolasimi sinovi. Bil sem tudi presenečen, ker se je koncert začel na minuto točno!!! Profesionalizem, ki ga doživiš zares redko. Sploh pa pri naših zasedbah… Majke so se skozi kariero lirično sprehodili skozi tri obdobja – prvo je bilo tisto tipično rock'n'rollersko uporniško, potem zgolj rock'n'rollersko, prežeto z alkoholom, zabavami, seksom (in tudi drogami) in nato zadnje obdobje, zaznamovano s tragedijami in naraščajočimi težavami. Instrumentalno jim je bil sprva blizu tudi punk, kasneje so dodajali uživaški boogie in na koncu raztrgan, umazan in otožen blues.
In Majke so, kot bi se zavedali, da v Ortu igrajo za številne poslušalce, ki jih še ne poznajo in kot bi tudi sami zase obnavljali bogato in razgibano zgodovino, ponudili vse zgoraj našteto. Ritem sekcija Kilmister in Tibljaš je delovala zelo čvrsto, zanesljivo in natančno, oba kitarista – Zoran Čalić in Krunoslav Domačinović sta se izmenjevala, dopolnjevala in prepletala v ritem podlagi, prehodih in virtuoznih solo vložkih, zvok je obogaten s pomočjo Hammond orgel, Bare pa… Goran Bare je frontman! Zaradi sodelovanja z Gibonnijem ga dandanes prodajajo kot "pevca, ki poje in živi blues", kar vsekakor drži, treba pa je dodati tudi to, da je Bare kot pravi frontman tudi izvrsten igralec oziroma nastopač, burkež, klovn… ki pa ima vajeti dogajanja vedno trdno v svojih rokah, nadzoruje občinstvo, samosvoje in prepričljivo interpretira lastna besedila in se predaja glasbi. Za zanesljivo in prepričljivo instrumentalno sliko je v bandu še vedno zadolžen Zoran Čalić, avtor večine glasbe in prepričljiva odrska osebnost. In ko smo pri priljubljenem Zokiju – velik pečat je pustil že na zadnji studijski plošči Big Foot Mame, ko je skupina znova iskala svoj pravi obraz in res sem radoveden, kaj bo še dodal k novo odkriti rock'n'rollerski osebnosti?!
Majke so me – odkrito povedano – presenetili! Padla je neka krinka s podobe Gorana Bareta kot alkoholika in narkomana, ki se na odru ne more kontrolirati, ni zmožen peti besedil in zdržati do konca koncerta. Skoraj dve uri (pač skozi celoten koncert) se je držal odlično, pel izvrstno in kot sem napisal že prej, držal vajeti v svojih rokah. Skupina zveni zelo uigrano in prepričljivo – kot da se v zadnjih desetih letih ne bi nič zgodilo in bi gledal skupino nadebudnih dvajsetletnikov, ki komaj začenjajo svojo pot in so polni kreativnega zagona. No, takšne energije pogosto tudi pri dvajsetletnikih, ki mislijo, da so z eno Popevko tedna in razprodanim mini koncertom osvojili vsaj Evropo, nisem vajen. Vesel sem, da so še ene legende vstale od mrtvih, opravičile status legend in dokazale, kako se streže v službi njegovega veličanstva Rock'n'rolla.
Foto: Tinkara Šefic
na vrh