Aprila 1988 so se Iron Maiden odpravili na do tedaj eno svojih največjih turnej, Seventh Tour of a Seventh Tour na kateri so predstavljali takrat novi vrhunec svoje diskografske bere, Seventh Son of a Seventh Son. Več kot pol leta trajajoča kolosalna turneja na kateri se je bend brez dvoma razkazal na vrhuncu svoje moči se je končala po 98 koncertih, njen testament pa je postal live zapis Maiden England, ki ga je bend posnel novembra 1988 v Birminghamu. Pred dvema letoma so se Iron Maiden odločili oživeti to pomembno obdobje svoje zgodovine s turnejo Maiden England World Tour 2012-2014. Turnejsko kolesje so zagnali junija 2012 v ZDA, njen zaključek pa je tik za vogalom, zadnjih koncert turneje bodo velikani heavy metala odigrali 5. julija na Sonisphere festivalu v Knebworthu. Na enem zadnjih datumom turnej pa so se Iron Maiden znova ustavili tudi v Beogradu, v idiličnem okolju beograjske trdnjave Kalemegdan, ki pravzaprav leži v samem centru mesta, a je hkrati od njega izolirana in tako ponuja številne mirne kotičke. Eden takih leži pod obzidjem ob sotočju Save in Donave, ki pa tokrat ni bil miren temveč prekleto glasen, saj so se množice že zgrinjale pod oder.
Ob pol osmih so zbrano kongregacijo v orgijo satanističnega heavy metala popeljali švedski zlobneži Ghost. Ob zvokih zlobnega simfoničnega intra je na oder prikorakal vseh pet Nameless Ghoul-ov, za njimi pa še poglavar cerkve Ghost in zvezda odra Papa Emeritus II, ki je takoj požel bučen aplavz in žvižge odobravanja. Ghost so nas za začetek pahnili v leto ena, v leto rojstva Antikrista, Year Zero in Kalemegdan zavili v gosto, zloveščo atmosfero retro heavy metala oz. rocka prepredenega s hudičevskimi, okultnimi temami. Te podkrepi odrska prezenca inštrumentalnih duhov, še bolj pa papeška avdienca Papa Emeritusa II, ki s sladko zavajajočim glasom in teatralnimi kretnjami ukrade prav vso pozornosti. Srbski publiki se je še toliko bolj prikupil zaradi številnih nagovorov v srbščini. Žal je bil vokal sicer precej slabo ozvočen in bogokletna besedila niso prišla tako do izraza kot sicer, se je pa izkazala inštrumentalna peterka, predvsem kitarista z preprostimi, a močnimi rifi ter bobnar, ki je iz minimalnega seta bobnov izzval res ogromno. Ghost so doživeli precej topel odziv, kar je za predskupino Iron Maiden prej izjema kot pravilo, res zanimivo pa je videti, da je Švedom Satana, Luciferja in zlo uspelo tako močno popularizirati, da staro in mlado prepeva verze kot so »Lucifer/We Are Here/For Your Praise/Evil One« in podobne. Ghost so se od Kalemegdana, ki se je počasi že utapljal v temo poslovili s hitom albuma Infestissumam Monstrance Clock. Papa Emeritus II za papeža!
Med pripravami odra za Device je med oblaki z akrobacijami zabaval Pilatus, ob prehodu dneva v noč pa kalemegdansko obzidje osvetlijo z lučmi, kar je koncertu dodalo še res osupljivo kuliso. Med občinstvom je završalo, ko se je z zvočnikov oglasil klasični znanilec koncerta , UFO himna Doctor Doctor, še zadnje zavore pa so popustile po stavku »Seven deadly sins/Seven ways to win/Seven holy paths to hell/And your trip begins«, ko se je naša uro in pol dolga pot začela s spektakularnim uvodom z nepozabno Seventh Son klasiko Moonchild. Od Iron Maiden smo se že navadili (in razvadili), da lahko pričakujemo le vrhunske nastope in beograjski v tem oziru še posebej ni izstopal. Bend je od prve note zdrvel v srdit nastop poln heavy metal akrobacij kronanih s fenomenalno energijo prav vseh na odru. Prav to je odlika, ki je Maiden dvignila med največje, kjer še danes, kljub temu, da se člani benda že konkretno bližajo jeseni življenja, tudi ostajajo. In čeprav že v spoštljivih letih, Bruce, Steve, Adrian, Dave, Nicko in Janick z levo roko prekašajo pol mlajše od sebe. Ves čas brezhibno predstavo je prekinil le nekoliko zgrešen harmonični uvod v Can I Play With Madness, sicer pa v Maiden live setu preprosto ni prostora za napak in to kljub temu, da se na odru ves čas dogaja; ne le mladostniško divjanje, temveč neprestano menjavanje back dropov, osupljiva igra luči, pirotehnični izbruhi in jasno Eddie! Nesmrtna maskota se tokrat pojavi v kar treh inkarnacijah; med Run to the Hills z Janickom zapleše v obliki generala Custerja, med najbolj epskim delom koncerta, desetminutnim-kocine-dvigajočim-in-orgazmirajočim Seventh Son of a Seventh Son, se za Nickom dvigne Eddie pisar, za konec rednega dela med Iron Maiden pa se pojavi najbolj impozantni Eddie z naslovnice albuma Seventh Son.
V primerjavi s prvim delom turneje je skupina setlisto to pot malenkost pretresla. Namesto Afraid To Shoot Strangers je navdušil izjemni Revelations, koncert so zaključili s Sanctuary namesto z Running Free, žal pa je zaradi neznanega razloga odpadel odlični The Clairvoyant. Kljub temu pa so Iron Maiden drveli iz hita v hit in to v vrhunski formi, tako inštrumentalno kot vokalno. Prav Bruce je tisti, ki je dokazal, da mu leta prav nič ne škodijo, saj je še vedno sposoben neverjetne vokalne predstave, tako z žametnim vokalom srednjega ranga kot visokih »air raid« sirenskih krikov. Le pri Aces High (razumljivo) ne zmore več ekstremno visokih leg, ki so zato pač uglašene nižje, kar pa ne moti. O inštrumentalni peterki je kakršnokoli izgubljanje besed nesmiselno, saj je preplet njihovih inštrumentov dovršen do obisti, kar se še najboljše pokaže v najboljših trenutkih koncerta, nepozabnem epu Phantom of the Opera, še bolj pa v brezčasnih momentih Seventh Son of a Seventh Son, kjer so med inštrumentalnimi prehodi, prepletom kitarskih harmonij in Bruceove brezhibne vokalne izvedbe (s čupico Danzig podobe, hehe), mravljinci po telesu kar dirkali. Vnovič je slovo prišlo prehitro, tokrat s podaljšanim Sanctuary, za slovo pa še vedno obvezni pythonovski Always Look On the Bright Side of Life in žvižgajoč po poti do avta z vtisi odličnega koncerta pa čeprav je pred tabo še peturna vožnja in nato še osem urna tlaka, je na življenje res lažje gledati s svetle strani.
na vrh