Še ena sobota in še en koncert v kranjskem Izbruhovem bazenu. Skozi celo leto je marljiva ekipa Bazena skrbela za pestro in bogato koncertno ponudbo, a vsega lepega je enkrat konec. No, recimo. Prišel je namreč čas mrzlih noči in z njimi velika dvorana Bazena zapira svoja vrata. A tokrat z zares lepim pušeljcem bendov - slovenskim odgovorom na Motörhead Rollin' Bastards, White Night in legendarno domačno hard 'n heavy zasedbo Requiem.
Kot prvi so se na oder Bazena prikotalili naravnost s Koroške Rollin' Bastards. Ponudili so dobre pol ure umazanega rock 'n rolla, ki bi mu z veseljem prisluhnil tudi železni kancler Lemmy osebno. Kitare in predvsem bas so rušilno kopale tako kot morajo, navdušil pa je predvsem mladi vokalist z odličnim in močnim vokalom, ki zveni tako dobro kot Lemmy. Kako se lahko pri tako mladih letih pohvali s tako dobrim vokalom ne vem, a ne dvomim, da ni dobil lekcije ali dve od Lemmyjevega recepta za jack colo s paketom čikov po vrhu. Na n-to potenco seveda. Rollin' Bastards so brez dvoma odlična poživitev slovenske metal scene, ki ponuja udaren avtorski material in fantastično odigrane nesmrtne klasike Motorheadov od Ace of Spades pa do Overkill. Glede na videno in slišano imajo koroški pankrti pred sabo lepo in kotalečo se prihodnost.
Rollin' Bastards so na odru nasledili štajerski White Night, ki so ponudili dinamičen nastop dobrega hard rocka ter glam in heavy metala. Žal jim je na trenutke zagodel ne preveč dober zvok, predvsem so motile preglasne klaviature, a White Night tudi te težve niso ustavile. Kljub daljši odsotnosti s koncertnih odrov in kadrovskim menjavam so odigrali suveren in energičen koncert za katerega je poskrbela odlična vokalistka Jera, ki na trenutke spomni tudi na legendarno Janis Joplin. Nabor priredb je bil izbran premišljeno, lepo je bila odigrana Deep Purple klasika Hush, avtorski material pa kvalitetno ni zaostajal. Upam, da bo v prihodnje White Night večkrat možnost ujeti na odrskih deskah!
Za nedvomen vrhunec večera pa so poskrbeli legendarni Requiem, ki vse od vrnitve na odre na lanskem Heavy Metal Nightu v Postojni navdušijo z vsakim koncertom. Pravilno so se odločili, da odigrajo bolj ali manj ekskluzivne koncerte in manjše število le-teh skrbi za to, da jih vsakič čakamo kot žejni vode. Fantje so nas uvodoma pozdravili s prelepo balado Kaja in po nekaj zvočnih kiksih zvok hitro popravili tako da je bil koncert vse do konca prava simfonija za ušesa. Requiem so znova dokazali, da se nemudoma ko stopijo na oder z njim stopijo. Pozitivna energija iz prav vsakega člana žari neverjetno močno in nasmehi z njihovih obrazov ne izginejo niti za trenutek. Z obrazov publike pa prav tako ne, saj Requiem odigrajo tako kot je treba, na vrhunski ravni, in če se kateremu bendu zares pozna, da na odru uživajo, so to prav Requiem. V prvem delu koncerta je glavno vokalno vlogo prevzel Primož in nas skupaj s svojimi kolegi popeljal po klasikah Amsterdam, Ogenj, Pekel in raj, Heroji in fenomenalno heavy metal himno Zvezdno nebo. Prav osupljivo je kako neverjetno dobro ohranjen vokal ima Primož, obenem pa po odru dve uri z lahkoto skaklja kot kakšen Bruce Dickinson. Ker Requiem vsakič poskrbijo, da je prav vsak košček njihove diskografske kariere dostojno zastopan je prišel na vrsto tudi Sergej Škofljanec, ki je prej skrbel za basovske linije, v drugem delu koncerta pa nas popeljal na (dosedaj) zadnjo ploščo zasedbe, Zadnja molitev. Najprej s fantastičnim rušilcem Križarji, s katerim Sergej razkaže sapojemajoč vokal in njegov razpon ter obenem zavidanja vredno igranje kitare s spektakularno eno-minutno solažo. Med Križarji je na svoj račun prišel Marko Slokar, ki je praznoval rojstni dan in od publike zasluženo dobil iskren "vse najboljše". Seveda ni smel manjkati zlobni Mr. Twister, pa prelepi ep 12 let in tokrat ekskluzivno, prvič in zadnjič, prelepa balada Ker te ni, pri kateri je za bas poprijel Matej Sušnik (Metalsteel), Requiem pa so se prelevili v kitarsko trojico. Nujno je treba omeniti, da se je mladi Matjaž Marin v zasedbo že popolnoma ustalil in svojo vlogo opravil kot stari Requiem maček. Fantom je s Ker te ni uspelo pričarati nepozaben občutek topline, ki ga prisotni gotovo ne bomo pozabili. Ker se je žal bližal konec koncerta je prišel čas za obvezno klasiko Stare device pri kateri se je Requiem znova pridružil Matej, z njim pa tudi njegov bendovski kolega Rok Tomšič na kitari. Pravi zaključek magičnega večera!
Fotografije: Martin Prezelj
na vrh