Veliko sem slišal o odlični skupini, ki posveča svoj koncertni repertoar legendarnim kovačem težkega železja Iron Maiden, prihajala naj bi iz Madžarske. Kar nekaj faktorjev se je seštelo skupaj, ki so me gnali tistega dne, da se odpravim proti južni sosedi, na morje, kjer je burja v kvarnerskem zalivu že pošteno sikala. Najprej sem prebiral kaj vse igrajo tile fantički v živo na odrih. V letu 2005 so na primer odigrali v repertoarju med drugim tudi kar celoten Powerslave album v celoti. Lotijo se tudi pesmic kot so Alexander The Great ali Only The Good Die Young, ki jih originalni avtorji in izvajalci na odrih doslej še nikoli niso izvajali v živo (in jih verjetno tudi nikoli ne bodo). Nadalje sem slišal izredne pohvale od tistih, ki so jih že videli nastopati v živo. Ob svoji 10. obletnici so odigrali 5. urni koncert v Budimpešti, konec oktobra 2006. Preko 40. komadov skupaj so natolkli na tem koncertu in odigrali v celoti material iz kar štirih Iron Maiden albumov: The Number Of The Beast, Piece Of Mind, Powerslave, Somewhere In Time in Seventh Son Of A Seventh Son. In zakaj so preobrnili "maiden" v "maidnem"? Slednja beseda pomeni v madžarskem jeziku "skoraj", kar se ujema z osnovnim namenom skupine, ki pomeni (ponavljam se) kopiranje Iron Maiden.
Nastop v Reški dvorani Stereo, je bil za skupino tu skupno drugi (na Hrvaškem so doslej nastopali nekajkrat). V dvorani, ki prejme približno kakih 800, morda 900 ljudi, se je nabralo med 400 in 500 obiskovalcev. Ob približno 23.30 so se fantje pojavili na odru. Udarili so z lepim presenečenjem Be Quick Or Be Dead, da kar takoj naženejo adrenalin po žilah. Dvorana je vzkipela, a vseeno glede na prvi obisk, ko je dvorana baje pokala po šivih, to pot ni bilo take evforične mrzlice. Z lahkoto si si utrl prostor iz ozadja in prihrumel v prve vrste. Zanimivo je to, da so možje vključili v set listo prave epske koračnice in da ta v prvem delu z izjemo otvoritvene, še zdaleč ni bila sestavljena iz odrezavih riffovskih sekačev. Po odličnem uvodnem ogrevanju, so tako prešli na Brave New World, v kateri je refren občinstvo posrkal vase, lasje in kocine pa so šle po konci pa zlasti v nadaljevanju z Wasted Years.
Pevec Zoltan Kiss je neverjeten. Če vržete oko samo na repertoar boste uvideli, da so v redosledju nanizani izredno težki komadi za petje (Infinite Dreams, za njo takoj Sea Of Madness). Tej opazki se lahko reče "med drugim", kajti v dveh urah in deset minut kolikor je štel koncert, ga enkrat samkrat ni zvilo v sleherni legi, ki jo je vzel. Poleg tega izredno obvladuje verze in tekoče poje glede na to, da ni Anglež! Dickinsonova tehnika mu je dobesedno zlezla pod kožo, da ne izgubljam časa z razlago, da je barva glasu in osnovni rang prav tako prekleto blizu Dickinsonovemu. Mož pa je le 12. let mlajši od legendarnega pevca in vokal je toliko bolj močnejši in ohranjen. Če ti uspe moč nižjih leg prenesti skozi srednje do najvišjih registrov ter ob tem ohraniš visoko melodičnost in hkrati avtoriteto nad instrumenti, potem si zmagal, v kolikor želiš imitirati Dickinsona. Vokalist vsekakor ni pozabil na znamenite odrske gibe starejšega vzornika, na mahanje s trobojnico Velike Britanije med The Trooper, na podžiganje publike z dvigovanjem rok v izhodnem delu Hallowed Be Thy Name. V Rime Of The Ancient Mariner je celo sam recitiral verze Samuela L. Coleridgea. Skratka agilno in samozavestno preko fundamentov.
Tudi instrumentalistov ne gre prehvaliti. V trenutku so razvili izredno dinamiko zvoka, kitari sta nosili živi žmoht, harmonični prepleti tercetnih melodij so bili enakovredni, izredno detajlistično "sneti" in odigrani, kitarista sta se izkazala z odličnimi posnetki originalov studijskih solaž. V kopiranju Iron Maiden so šli celo tako daleč, da se je ob koncu Revelations (po verzu "Oh-oh you..." in A molu) eden od obeh kitaristov zadrl v mikrofon "Motherfucker!!!". Ta vzklik iz publike je mogoče slišati le na koncertnem Iron Maiden ploščku "Live After Death" (1985).
Prelepo presenečenje nas je pričakalo s skladbo Childhood's End. Te namreč Iron Maiden niso nikdar izvajali v živo. Odlična kompaktna izvedba. Uigrana in zvočno polna. Skupina nastopa skupaj že 12. let in ni čudno, da imajo Maiden v mezincu leve roke. Repertoar so modro prikrojili tako, da so poskrbeli v prvi fazi za svoj lasten užitek. Repertoar so raztegnili na 20. skladb in klasike začeli nizati šele v drugem delu, ko je bilo potrebno obdržati atmosfero in visoko vzdušje na nivoju ter hkrati s tem ljudi na nogah. Kitarista si nista povsem strogo razdelila solaž na levi monitor - Murray, desni monitor - Smith, pač pa sta si tu prilastila več svobode, kdo bo katero solažo izvedel. Naposled sem slišal (med drugim) tudi vsaj približno pravo kopijo Murrayeve solaže znotraj Fear Of The Dark in ne le pravilnih posnetkov zaključka in začetka le te, v režiji mnogih skupin, ki igrajo ta Iron Maiden cover na svojih špilih v živo.
Možje niso presenečali niti v nadaljevanju, ko so poskrbeli za cvetke presenečenja kot sta bila Wasting Love, No More Lies in Afraid To Shoot Strangers, kjer se je desni kitari pripetilo to, da je bila uvodna melodija na njej praktično neslišna. To je tudi edina napaka, ki je izstopala in bila trivialno opazna med koncertom. Pevec ni popuščal niti v Hallowed Be Thy Name. Z neverjetno lahkoto je pel repertoar. Očitno je da kvintet uživa v igranju Iron Maiden. Glede na opisane opazke zgoraj, očitno obvladujejo veliko večino vsega Iron Maiden repertoarja in rotacije v repertoarju njihovih koncertov so nekaj povsem običajnega. Odlična terapija proti dolgočasju in nevarnosti, da bi se zasičili nastopanja.
No nasprotujočega dejstva, pa je bil marsikakšen obiskovalec tega večera, ki si je zaželel slišati še kakšno klasično Iron Maiden "lajno" več, kot so denimo The Evil That Man Do, Two Minutes To Midnight ali Wrathchild in se zaradi "razvlečenih" pesnitev nekako ni mogel in znal povsem vživeti v koncert. Dejansko repertoar za sladokusce. In repertoar za katerega se z lahkoto v slehernem trenutku stavim, da so ga Iron Maiden danes v konkretni meri pozabili igrati, prav tako pa repertoar, kakršen bi Dickinsona v današnji formi kaj hitro zvil. Resnica je resnica.
Dejansko je bilo pravemu ljubitelju Iron Maiden tega večera težko skriti navdušenje, kajti Iron Maidnem so "ubili" s svojo perfekcijo in profesionalizmom, prav tako pa s sladostrastnim repertoarjem. Piko na "i" je postavila še dva in pol metrska figura Eddieja, v Piece Of Mind uniformi, s svetlečimi očki, ki je prilomastila med skladbo Iron Madnem (Iron Maiden) na oder. Možje niso prenehali navduševati tudi v nadaljevanju z Blood Brothers in hard rockerjem Bring Your Daughter.
Ko je kazalo, da je vsega konec se vrnejo na drugi bis in odsekajo dve klasiki, ki ju niti ni potrebno predstavljati. Do zadnje sekunde na izjemnem nivoju. Izvedbeno in zvočno! To je bil doslej tretji Iron Maiden tribute to bend, ki so ga uslišala moja ušesa v živo in med njimi v enem grižljaju poje vse, vključno s slovenskimi Iron Median, ki so za njih pravi otroški vrtec. Igrali so za enako ceno vstopnice, kot naši slovenski, tri dni prej v Ljubljani. Toplo vam priporočam ogled Iron Maidnem, če se znajdejo kjerkoli v vaši koncertni bližini. Nisem ljubitelj tribute to skupin, kaj šele podpornik. Ubijajo kreativnost, odžirajo perspektivnim skupinam, ki gojijo avtorski material, na zelo cenen način, njihov prepotrebni življenjski prostor. In vendar rad zamižim na eno oko in eno uho, v kolikor se na odru znajdejo takšni perfekcionisti, kot so to Iron Maidnem. Vedno!
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh