Dunajska dvorana Gasometer je v času svojega obstoja gostila marsikatero priznano ime rockerske in metalske scene. Po treh letih so se vrnili Machine Head, ki so doslej še vedno uspeli napolniti dvorano do razprodanega. A tokrat je bil balkon zaprt, verjetno je bil za to kriv neustrezen nabor predskupin. A ne glede na zaprtost balkona je bil Gasometer poln črnine.
Na sami turneji bi se morali kot prva predskupina predstaviti Devil You Know, nova skupina bivšega pevca zasedbe Killswitch Engage, Howarda Jonesa, a žal so bili primorani odpovedati. Namesto njih so igrali belgijski Diablo Boulevard, ki pa žal s svojim stilom niso navdušili. Šlo je namreč za slabšo kombinacijo južnjaškega in hard rocka, a na žalost precej neprepričljivo. Po drugi strani pa preprosto niso ustrezali zraven, namreč Machine Head vedno spremljajo moderne skupine, ki se držijo bolj corovskih smernic.
Pri Darkest Hour se je zgodil preobrat. Skupina je promovirala zadnji samonaslovljeni album (recenzija TUKAJ), ki na splošno ni prejel najboljše kritike zaradi preveč komercialne naravnanosti ter spogledovanja z metalcorom. Na srečo je skupina poudarjala bolj agresivne skladbe, vendar bi težko lahko rekli, da je vsak slišal svoj favorit, še posebej starejši oboževalci. Sami Darkest Hour so solidno uigrani, kitarista sicer si privoščita kakšno napako, bobnar Travis Orbin pa je nedvomno dokazal, da je tudi v živo poln domišljije in izredno natančen. Malce se zatakne pri pevcu Johnu Henryju, ki sicer opravi svoj nastop energično, tudi sam grobi vokal je močan, a pri spevnem vokalu, ki je deloval hripavo, se je slišalo, da na koncertu ni prisotnih studijskih olepšav. Darkest Hour so po venčku novih skladb in nekaterih osladnih hitih a la Love as a Weapon zaključili z dvema skladbama, ki sta bili po godu starim oboževalcem, in sicer z The Sadist Nation in With A Thousand Words To Say But One. Za Darkest Hour se lahko potrdi, da so opravili svoj nastop solidno, a v njihovem nastopu se ni dalo najbolje uživati, namreč sam zvok ni bil ušesom prijazen, preveč donenja pa tudi ni dajalo dobrega občutka za glavne akterje.
Pričakovanja za sam koncert Machine Head so vedno visoka. Machine Head namreč že kakšno desetletje slovijo po divjih koncertih in odlični uigranosti. Sama okrašenost odra, kjer je seveda izstopal logotip MH, je dala vedeti, da so MH postali občutno bogatejša skupina. Nič slabega v tem pravzaprav, pričakovalo se je torej pravi mali spektakel.
Iz zvočnikov se je pred samim začetkom slišala legendarna skladba Ozzyja Osbourna, Diary of a Madman. Ko so ugasnile luči se je ob prihodu skupine na oder pričakoval začetek z godali, ki bi prešel v skladbo Now We Die, uvodno skladbo novega albuma Bloodstone & Diamonds (recenzija TUKAJ). A na veliko presenečenje Machine Head niso udarili z omenjeno skladbo, temveč sta bila zaigrana dva tona, ki je dalo vedeti, da bo začetek v dolg koncert brez milosti. Gre za skladbo Imperium, ki je publiko pognalo v čisti razvrat, ko so vsi skupaj zapeli: »Hear me now!« Sprednje vrste so bile že v moshpitu, preostali pa so stisnjeni kot sardine sodelovali s petjem in raznim miganjem. Po norem Imperium skupina ni popustila. Nadaljevala s skladbo Beautiful Morning, publika pa se je zopet v en glas zadrla: »Fuck you all!« Tu je treba potrditi, da ima skupina nedvomno strastne oboževalce, ki so ob vsakem trenutku prepevali refrene ter razne hardcorovosko obarvane enovrstičnice, po katerih je skupina precej znana. Med samimi skladbami pa se je mnogokrat slišalo skupno dretje: »Machine fuckin' Head!«
S tretjo skladbo pa se je skupina le odločila za promocijo novega albuma. Uvodna skladba Now We Die je doživela nedvomno dober odziv, a vendar ne tako glasno kot na začetku. Novitete namreč potrebujejo vedno nekaj časa, da pridejo v kri oboževalcev. Z Now We Die se lahko tudi potrdi, da je bila skupina v odlični formi, glede na utrujeno stanje na Metalcampu 2012. Tudi novi basist Jared MacEachern je odlično nadomestil Adama Duceja, sicer bo potreboval še malo več kilometrine. Jared je vseskozi sodeloval kot podporni vokalist skupaj s kitaristom Philom Demmelom. Uigranost je bila na vrhuncu, Flynnov vokal je deloval ohranjen, moči mu kar ni zmanjkalo, fušov na kitari je bilo malo, bobnar Dave McClain pa je s svojim povečanim setom ponovno pokazal, da se ga lahko zaradi izredno natančnega in močnega igranja opredeli kot kibernetski organizem. Tudi soliranje dvojca Flynn/Demmel je bilo prepričljivo, še posebej Demmel s svojimi domiselnimi in melodičnimi solažami.
V samem naboru skladb je bilo nekaj stalnic, pa tudi kakšno presenečenje. Četrta skladba Bite The Bullet z albuma Through The Ashes Of Empires je bila malce pozabljena, a kratka in nagroovana skladba je bila nedvomno pogrešana.
Sledila je krajša umiritev, ko je skupina odigrala skladbo Locust, ki se začne z umirjeno, nadaljuje pa udarno v dokaj tipičnem MH srednjem tempu, še enkrat pa se je pokazala odlična uigranost kitarskega dvojca Flynn/Demmel v solo predelu. Sledil je skok nazaj v leto 1999 s skladbo The Blood, The Sweat, The Tears z albuma The Burning Red, na katerem je skupina podlegla nu metalskemu trendu. A za omenjeno skladbo ni ravno smiselno trditi, da je moteč faktor, ker ni prenasičena s Flynnovimi hip hop linijami. Z naslednjo skladbo pa je publika, ki je prisegala na prva dva albuma, imela opravičen razlog za norenje. Kljub temu, da gre za stalnico, je skladbo Ten Ton Hammer vedno užitek slišati.
Sama setlista se je med turnejo spreminjala, tako da je kakšno presenečenje bilo rezervirano tudi za Dunaj. Resda ni šlo za premierno predstavitev, a vendar predstavljena noviteta In Comes The Flood je bila za obliznit prste. Gre namreč za eno bolj izstopajočih skladb na novem albumu, ki je dobila dober odziv oboževalcev, MH pa so jo verjetno zaradi tega naknadno uvrstili v svoj repertoar.
Za tem je skupina zapustila oder, nazaj pa je prišel Flynn z akustično kitaro, na katero je zaigral prvi akord skladbe Darkness Within, a s tem se je pričel dolg govor Flynna o tem, kako je kot najstnik poslušal Black Sabbath in kadil travo ter s tem dobil navdih, da je pričel igrati v metal skupini, s čimer je omenil tudi dolgoletnega prijatelja Phila Demmela, s katerim je igral v kultni thrash metalski zasedbi Vio-Lence. Po vsem govoričenju, česar tokrat niti ni bilo veliko, je publika le dobila skladbo Darkness Within, ki je z glasnim petjem odmevala po celi dvorani, obenem je šlo za češnjico na vrhu torte, da Machine Head znajo narediti koncert, ki se je vsem vtisnil v srce. Kljub Flynnovemu govoričenju je treba priznati, da zna Flynn odlično komunicirati s publiko in jo spodbujati k norenju. Frontman v pravem pomenu besede.
Po premoru je skupina odigrala skladbo Bulldozer z nu metalskega albuma Supercharger. Gre namreč za gnilo jajce njihovega repertoarja, ki je pa Flynn in kompanija žal nočejo izpustiti. A tale grenak priokus je skupina hitro popravila z novo, thrashersko skladbo Killer & Kings, kjer je izstopala odlična osvetlitev ter dim ob refrenu. Publika v moshpitu je bila videti že utrujena, Flynn je med samim koncertom kar nekajkrat vrgel poln kozarec vina, da so lahko nazdravili z njim. A tudi sam Flynn je bil proti koncu koncerta vedno bolj vinjen, a na srečo je bil koncert izpeljan do konca.
Utrujenost publike je bila nepopisna, a z legendarno skladbo Davidian, s katero ponavadi zaključujejo koncert, je publika enostavno bila primorana divjati. Na sredi dvorane se je odvil verjetno največji circle pit na koncertu, publika pa je glasno podprla refren skladbe z: »Let freedom ring with a shotgun bell!« Najhujše so MH ohranili ravno za konec. Sledila je skladba Aesthetics of Hate, ki je posvečena novinarju Williamu Grinu, ki je blatil ime preminulega kitarista Pantere, Dimebaga Darrella. Brez usmiljenja do publike je skupina odigrala še zimzeleno skladbo Old s prvenca, ki je pognala skoraj celo dvorano v skakanje.
Koncert je naposled le prešel v sklepni del, ki je bil nedvomno epski. Skupina se je namreč odločila, da tokrat zaključi z bolj modernim hitom, in sicer s skladbo Halo z albuma The Blackening. Močni nagroovan riff je Flynn mnogokrat spremil s svojim tipičnim izrekom: »Headbang, motherfucker!« MH so skušali narediti zaključek epski, a s spuščanjem konfetov je delovalo že malce kičasto in neprimerno za takšno skupino. A če se potegne črto, so Machine Head svoj nastop izpeljali odlično, brez večjih napak. Lahko bi sicer postregli s kakšno skladbo z Burn My Eyes več, glede na to, da je album upihnil letos že dvajseto svečko.
Če smo tu klišejski, lahko rečemo, da se Machine Head starajo kot vino, z leti postajajo le boljši. Sicer pa je dandanes vedno manj skupin, ki lahko igrajo tako intenzivno glasbo več kot uro in pol. Mnoge skupine dandanes oder zapustijo po dobri uri, Machine Head pa potrebujejo skoraj dve uri, da konkretno predstavijo svoj material.
na vrh