Če že ni snega pa naj bo v Ljubljani vsaj burja je rekla Obalna dvojica, Almost Rage ter Incarnated! V okviru tradicionalnih četrtkovih Kadilnic of Death je tokrat tako zapihala konkretna death/thrash burja z Obale, to pot še toliko bolj obiska vredna zaradi dejstva, da so na njej koprskih thrash metalci Almost Rage uradno v slovo pomahali koncertnim odrom.
Nekoliko zanimiva je bila odločitev, da so na oder prvi stopili prav Almost Rage, ki so s svojim delovanjem začeli že kar davnega 2005, takrat še kot The Fifth Season. Tri leta kasneje so se preimenovali v Almost Rage, še tri leta kasneje pa izdali svoj dooolgo pričakovani studijski prvenec Almost There.. Koprčani so lep čas koncertno ostajali aktivni večinoma le na svojem območju, končno pa le zlezli tudi čez vrhniški klanec in žal prav svoj poslovilni koncert odigrali pretekli četrtek v Ortu. Lepo je, da se fantje poslavljajo v prijateljskem duhu, res škoda pa je, da se odpravljajo v prezgodnjo penzijo. Škoda predvsem zaradi tega, ker so Almost Rage predstavljali dokaj unikaten thrash metal bend, ki ni bil popolnoma ujet v vodah Bay Area ali tektonskega thrasha, temveč je fural precej svojstven stil, poln predvsem mastnega gruva in rušilne, srednje hitrosti. Pred dobrima dvema letoma (če se ne motim) je bend okrepil še kitarist Bojan Sinkovič (ex-Root 'a Balluta), ki je pomagal k še dodatni nadgradnji benda. Skoraj jezni so svojo vizijo thrash odlično ujeli na prvencu, tokrat pa presenetljivo napovedali svoj poslovilni koncert. A fantje niso do slovesa pristopili prav nič užaloščeno in samopomilujoče, saj so koncert v Orto baru odigrali s polnim plinom. Odličnemu zvoku se je zahvaliti, da so Almost Rage zveneli gromeče in silovito, hudičevi uigranosti pa za izjemno odrsko energijo. To odlikuje predvsem stoična, a suverena pojava Edija »Ejaq« Ujoviča, ki je zanesljivo skrbel za podajanje debelih basovskih linij in odlično odpetega pol krulečega vokala. Na njegovi levi in desni strani sta za žaganje samozavestno skrbela Iztok Bajc in Bojan Sinkovič, ki sta navdušila z izjemno energijo in fantastičnim igranjem, predvsem Bojan je razkazal svoje sposobnosti solističnega slalomiranja po strunah. Za trojico v ospredju je po opnah brez usmiljenja tolkel Igor Marasovič pri tem pa vidno užival in s svojimi grimasami močno spominjal na Larsa Ulricha. Le, da bobna pač mnogo bolje, hehe. Komadi The Dark Side, Immortal Thoughts, Scars in Desert, že poznani s prvenca so dodobra razmigali vratove, komadi novejšega datuma pa le potrdili, da bomo Almost Rage pogrešali. Morda pa je bil zaključni, poslovilni komad Rise Again vendarle tudi pomenjliv?
Za konec so starine oder prepustile mladi, prihajajoči sili domače metal scene, svojim someščanom Incarnated, ki počasi, a zanesljivo in prepričljivo osvajajo domače odre. Ko jih enkrat vidiš v živo je hitro jasno zakaj je temu tako. Incarnated svojo glasbeno burjo temeljijo na thrashu, ki je na trenutke blizu Nevermore, death metalu, ki z melodijo in udarnostjo spomni na At the Gates, to pa Incarnated uspešno nadgradijo z izdatno mero tehnične kompleksnosti, kar jih približa modernejšim prijemom bendov kot so Gojira, Arsis in Revocation. Fantje so na oder stopili samozavestno in prepričljivo kot bend z več letnimi izkušnjami in odžgali res osupljiv set poln ognjevite kitarske pirotehnike in zares dinamičnega, valovitega metala. Dihjemajoči so bili solistični izleti fantastične kitarske dvojice Marko Kocjančič/Andrej Rot, ki je po vratovih svojih sekiric sweepal in shreddal s tako lahkoto kot, da ne bi streljal bliskovitega notnega zaporedja, temveč igral Kuža pazi. Ritem sekcija je za eksplozivnim kitarskim ognjemetom skorajda nekoliko zaostajala, a je s svojim bobnenjem držala zanesljivo podlago, tako kot je z zanesljivostjo publiko ogreval in obenem zlorabljal mikrofon Aleš Prinčič. Energičnemu frontmenu se poznajo odrske izkušnje iz časov Hiram in Root 'a Balluta, saj si zna oder povsem podrediti, prepriča pa tudi z brutalno, pestro in razgibano vokalno predstavo - enkrat laja kot Tomas Lindgren, drugič kruli kot Frank Mullen in je, tretjič, agresiven kot Joe Duplantier. Vokalni duet z Ejaqom v komadu Wrath pa je sploh izdpadel kot pravi tornado! Glede na videno in slišano Incarnated postavljajo visoke obete za prihodnost, s tem pa se tudi ni za bati, da bi obalna metal burja, kaj kmalu izgubila na moči.
na vrh