Steve Lukather se je v letošnjem novembru vrnil v toku enega leta skupno četrtič v Evropo, da predstavi svoj poslednji samostojni studijski album "All's Well That Ends Well" (2010). Eden najboljših svetovnih kitaristov, prva kitara nepozabnih rock perfekcionistov Toto, ki je nedavno potrdil priključitev za Avstralsko turnejo, k znameniti zasedbi G3 naveze kitarskih vesoljcev Satriani-Vai-Lukather, se je tako skupno drugič, v presledku dveh let, vrnil v Zagreb.
Kvartet, ki ga spremlja na novi evropski turneji ostaja enak. Steve Lukather na kitari in vokalu, vitkostasa Renee Jones na bas kitari, gorostasi bobnarski Atlas Eric Valentine in mršavi kozjebradi klaviaturist Steve Weingart! Pri koncertih Stevea Lukatherja je vselej težko oceniti kateri njegov koncert je bil, ali bo najboljši. Pravzaprav je to nemogoče. Vsak nastop Stevea Lukatherja ustvari poseben in edinstven vtis, katerega melodija in memorirane slike, še dolgo po koncertu burijo domišljijo povprečnega obiskovalca njegovih koncertnih nastopov. Luke je pač edinstven glasbenik.
V lanskem letu, točneje konec oktobra, je beli "bluesman" Joe Bonamassa, do zadnjega kotička napolnil Boogaloo in dvorana je takrat pokala po šivih. Steve Lukather je po dobrem letu od Bonamassinega obiska, privabil v klub nižje številko obiskovalcev, lahko bi rekel idealni numerus. Ljudi se ni trlo, klub z dobrimi 600 glavami, pa je bil kljub temu konkretno poln. Boljšega prostora za kreacijo pristnega vzdušja polne intime, kakršnega zahteva koncert Stevea Lukatherja, kot je v obravnavanem primeru Boogaloo, si torej ni treba želeti.
Tega večera je bil Luke s kompanijo odlično razpoložen. Odličen obisk, oder konkretnih dimenzij. Spremljevalna trojka je že na odru, ko ustreli Luke nekaj uvodnih tonov, skrit izza zastora odra. Šele po dobri minuti prikoraka Lukather tudi dejansko na oder. Na svojo standardno centralno odrsko pozicijo, opasan s svojo zvesto spremljevalko. Ernie Ball "Luke" flame top modelom kitare. Zasedba odpre (znova) tudi ta koncert z novo Darkness In My World. Skladbo spevnega melodičnega refrena, ki hipoma zgosti in poenoti gurmansko publiko.
Zvok, kot bi ga vzel iz škatlice. Očitno je klub Boogaloo za tovrstni tip koncertne ponudbe pravi naslov. Luke sicer ni mnogo spremenil set liste za četrti del evropske "All's Well That Ends Well" turneje. Obdržal je prepoznavne točke novega albuma, obenem pa dodatno konkretiziral repertoar z nekaterimi "predkambrijskimi" točkami svojega samostojnega diskografskega arzenala. Že v začetnem delu je v slogu najlepšega možnega milozvočja odjeknila Hero With 1000 Eyes, malo kasneje za njo Party In Simon's Pants, ki sta ob utečenih standardih Lukoevega koncertnega repertoarja Song For Jeff ter Extinction Blues kremenito oživili Lukeov klasični samostojni studijski album "Candyman" iz leta 1994. S takšnim številom koncertnih točk je bila v Zagrebu zastopanja le še aktualna Lukatherjeva studijska plošča "All's Well That Ends Well".
Da kvartet igra še naprej sanjsko, niti ni treba poudarjati. Seveda prinaša piko na "i" Lukeova dnevna forma in v Zagrebu je bil možakar resnično fenomenalno razpoložen. Očitno si je Luke to pot omislil instrumentalno set listo, kar je potrdila že odlična izvedba Hancockove Butterfly, kjer je Luke zapolnil vrzel pihalnih partitur s svojo "jazzovsko" ošiljeno zvočno plejado "solizmov". V tej točki se je izkazala briljanca izjemno sofisticirane in urne ubranosti ritemske naveze Valentine / Jones. Fantastika v enem kosu. Ta skladba se je naprej spontano prelila v prvi "jamm" skupine. Enega vrhuncev koncerta pa je pričarala multifacetno oblikovana instrumentalna "Beckovska" rezbarija Tumescent, ki se je prelevila v solo točko bestialnega Erica Valenatine-a, ki je osupnil s kombinacijo ekstremne hitrosti, nenadnimi vključki eksplozivnih napadov po bobnarskem setu in briljantno natančnostjo, kakršne ob taki izvedbeni zabeli ne premore vsakdo. Po njej se je bend oklenil še ene "jamm" točke. Ne kakršnekoli, pač pa zabave v Simonovih hlačah. Naslov seveda leti na soavtorja skladbe Simona Philipsa, bend pa je znova osupnil ob fenomenalni izvedbi silno zahtevne in kompleksne točke, ki premore plejado sinkop progresivno lomljenih ritmov, nenadnih obratov vzdušja, skozi mnogotere vodilne motive, spontanega slalomiranja po zahtevnih jazzovsko oblikovanih pasažah, za kar je mestoma hvaležno poskrbel zlasti mojstrski klaviaturist Steve Weingart. Tokratno podrejenost set liste instrumentalom je potrdila nekako pričakovana "Becko-vska" (prisluhni načinu igranja vodilne melodije, se pravi solaž v skladbi!) Song For A Jeff.
Dvorano je iz hipnoze prebudila Harissonova While My Guitar Gently Wheeps, Steve pa je brez posebnih naporov pridobil množico k enovitemu prepevanju "zimzelenega" refrena klasike. Razvojnih vplivov Jimija Hendrixa na oblikovanje Lukatherja, kot umetnika, seveda ni zakrila Tears Of My Own Shame, ki se je po pričakovanju tekoče prelila v Hendrixovo Little Wing. Tudi tu je Luke pokazal v slogu obče visoko pragmatične kitarske retorike, da zanj kot umetnika ni artističnih omejitev. Nova fascinacija stkana na pretanjeno sofisticiranih zvočnih prelivih magije šeststrunske teorije, kakršne je sposoben le ta unikatni umetnik. Fascinacija za fascinacijo.
Dve urni koncert je Steve zaključil z dvema kompaktnima novima skladbama Can't Look Back in v dodatku Flash In The Pan, ki nosita na prvo poslušanje vžigajoča refrenska napeva, kar je znova spodbodlo prisotne v dvorani k sproščanju višje doze decibelov povratnega hrupa.
To pot nismo bili deležni nobene Toto klasike, dobili pa smo posebne vrste koncert, kjer je prednjačil element "jamma", pred vokalnimi skladbami. Nekaj kar na zrela leta vse bolj in bolj godi Lukatherjevi sofisticiranosti in izjemno inteligentni prožnosti rabe bogatega arzenala prave zakladnice znanja nebrzdanih kreativnih talentov, ki jo nosi in poseduje ta vešč v svoji krvi. Osredotočanje na instrumentalne točke tudi skrbno varuje ranljivi značaj vokalne interepretacije, kakršna je značilna v zadnjih letih za Lukatherja. To je potrdila tudi izvedba skladbe While My Guitar Gently Wheeps, kjer je Steve del vokalnih linij prepustil basistki Renee Jones, ki je s svojim žametastim glasom prijetno pobožala naša ušesa.
Dvourna magija in serenada s Steveom Lukatherjem je znova polno navdušila in očarala vse prave glasbene gurmane, ki privoščijo svoji duši in telesu le zbrane glasbene umetnine vrhunskih izvajalcev, ki jih okarakterizira edinstvena kombinacija unikatno stesane zvočne in izvedbene perfekcije. Steve Lukather je s peresno lahkoto dokazal vnovič, da ostaja pač v strogi špici najboljših kitaristov, ki se ta hip sučejo v našem osončju. Vsak njegov koncert je izkustvo, ki se ga ne moreš nagledati, kaj šele naposlušati, zato vabijo takšni dogodki kakršen je koncert Stevea Lukatherja kar samoumevno k novim in novim obiskom. Upajmo, da nam na novo takšno priložnost ne bo treba predolgo čakati.
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh