Prišel je nov julij in z njim vsakoletna edicija festivala Lovely Days, dogodka, ki pod svojo streho zbere na tisoče ljubiteljev starošolskega rocka. Če danes po vsej regiji kar mrgoli takšnih in drugačnih masovnih festivalov modernejših obrazov rocka in njemu podobnih žanrov, ostaja Lovely Days eden tistih redkih festivalov, na katerem je med obiskovalci moč uzreti številne osivele ljubitelje rocka, kako obujajo spomine na mladostniška leta, kot tudi mlajše obraze, ki se šele seznanjajo z glasbo svojih staršev.
Lovely Days se vsako leto odvija v vasici Wiesen v avstrijski zvezni deželi Burgenland, kakšnih 70 kilometrov od Dunaja. Gre za prijetno polpokrito lokacijo, ki medse sprejme dobrih 10 tisoč obiskovalcev. Polovico prizorišča pokriva streha ogromnega šotora, druga polovica pa se v amfiteaterskem slogu dviga nad prvo raven in obiskovalcem zadaj ponuja lep razgled na oder in morje ljudi pod njim. Festival se je prvič odvil leta 2006, do današnjega dne pa je gostil že celo paleto rock velikanov preteklih in polpreteklih dni, naj naštejem samo nekatere izmed njih: Robert Plant, Gary Moore, Billy Idol, Jethro Tull, Uriah Heep, Neil Young, Deep Purple, Eric Burdon, Foreigner, Toto, Santana...
Zaradi sedmerice nastopajočih na letošnji ediciji se je dogodek začel odvijati že okoli pol druge ure popoldne, zato je Rockline ekipica zamudila nastop otvoritvenega akta, NORBERT SCHNEIDER tria. Glasbenik lokalnega porekla, ki v svoj izraz vpleta elemente bluesa, jazza in reggaeja, je menda dobro opravil s svojo nalogo in štafetno palico nastopajočega nato predal zasedbi STAN WEBB's CHICKEN SHACK. Gre za dolgostažno zasedbo britanskih korenin, zbrano okoli idejnega vodje, vokalista in kitarista Stana Webba. Glasbenik se nahaja globoko v vodah tradicionalnega bluesa in boogieja, zato mu uporaba bazičnih inštrumentalnih prijemov več kot zadošča. Navkljub zooženemu maneverskemu prostoru so Webb in ekipa občasno pospešili tempo in se približali zvoku teksaškega bluesa oziroma njegovemu nesmrtnemu promotorju Steviu Ray Vaughanu, približek ameriškemu dojemanju bluesa v karieri Stana Webba navsezadnje ni nikakršna novost. Frontman se je izkazal z vokalnim soul pristopom, njegov iskren nasmešek ob koncu nastopa pa je dal vedeti, da je z odzivom publike več kot zadovoljen.
Naslednji bi morali nastopiti legendarni praporščaki psihadeličnega rocka šestdesetih, Iron Butterfly, a jim je nastop preprečila bolezen, zato so organizatorji tik pred zdajci našli njim ekvivalentno zamenjavo – zasedbo TEN YEARS AFTER! Kratek skok v glasbeno zgodovino kaže, da so se tako nenadejano ponovili dogodki iz leta 1969, ko bi morali Iron Butterfly nastopiti na legendarnem Woodstocku, a so obtičali na letališču, na oder najbolj znanega festivala kdajkoli pa so (sicer neodvisno od Iron Butterfly zagat) stopili takrat mladi blues povzpetniki Ten Years After.
Več kot štiri desetletja kasneje Ten Years After še vedno brcajo z vso močjo, pa čeprav z novim frontmanom za krmilom! Komaj 35-letni Joe Gooch že skoraj 10 let zaseda mesto Alvina Lee-ja in svoj posel opravlja prekleto dobro. Gooch je tehnično dobro podkovan kitarist, a po naravi izredno skromen, zato se je izmikal pretirani pozornosti in odrskim žarometom ter tako poglede iz publike avtomatsko prepuščal vedno razpoloženemu Leu Lyonsu na levi strani odra. Sivolasi basist s prepoznavno urejenimi brki je v slogu stare rock'n'roll šole poplesaval po prizorišču in užival v vsaki sekundi nastopanja. Ten Years After so navrgli večino svojih hitov, začenši z 50,000 Miles Beneath My Brain ter I'd Love to Change the World, mednje pa so uvrstili tudi nekaj kompozicij novejšega emša. Ob rahlo zakrnelih potezah bobnarja Rica Leeja in klaviaturista Chicka Churchilla je večina inštrumentalnega dela padla na ramena mladega Goocha, ki je s samosvojo interpretacijo in odličnim razumevanjem blues-rocka barko varno peljal pristanu naproti, seveda s pomočjo že omenjene prisotnosti robate žmohtnosti neuničljivega Lea Lyonsa! Ten Years After so nastop končali s hitičem I'm Going Home in dokazali, da lahko tudi na prvi pogled nenavadna kombinacija mlade in stare šole dela čudeže!
Naslednji je na oder stopil IAN ANDERSON, širši rockerski srenji poznan kot dolgoletni frontman folk / prog rock starost Jethro Tull. Anderson je v začetku leta izdal kontroverzen solo album »Thick As A Brick 2« in tako dokončno potrdil govorice, da sta se za nedoločen čas razšla z dolgoletnim sodelavcem, Jethro Tull kitaristom Martinom Barrejem. To je bil pravi šok za vse privržence tega legendarnega kolektiva, prav Andersonovo nadaljevanje glasbene kariere brez Barreja pa danes ostaja tolažilna nagrada najboljšega Jethro Tull približka – sploh če vemo, da ob njem igrata tudi Tull basist David Goodier in klaviaturist John O'Hara. Po izdaji albuma se je Ian Anderson odpravil na obsežno svetovno turnejo, katere del je bil tudi obisk Lovely Days festivala. Anderson je nastop začel s prvim delom Thick As A Brick kompozicije, v kateri je za trenutek v svoje roke prijel tudi flavto in ob prvem vpihu požel val navdušenja. Dolg osrednji inštrumentalni del je spremljevalnim glasbenikom ponudil možnost osebne predstavitve publiki, v najtežji nalogi pa se je znašel ravno kitarist nemških korenin Florian Opahle, katerega tehnična briljanca vseeno ni mogla zapolniti vrzeli čutnih Barrejevih dotikov kitarskega vratu. Osrednji del nastopa je bil namenjen s seznanitvijo aktualnega Andersonovega ploščka. Ian ni skoparil s prepoznavnimi odrskimi gibi, med katerimi izstopa igranje flavte na eni nogi, njegov humorističen pristop pa se je kazal tudi skozi cinično in sarkastično obarvane verze, ki v živi verziji zaživijo še pristneje kot na studijskih posnetkih. Ian Anderon je pač mož, ki veliko stavi na samo interpretacijo! Sočna zmes zvoka hammond orgel, akustičnih pasaž in občasnega vstopa flavte je ustvarila pravi srednjeveški ambient, glede na odziv publike pa je bilo na vrhunec treba počakati vse do konca, ko se je četica na odru lotila Jethro Tull priredbe Locomotive Breath.
Naslednji v vrsti nastopajočih, ki črpajo iz bogate zapuščine bluesa, so bili v rodni Ameriki izjemno populani GOV'T MULE. Skupina s že skoraj 20-letnim stažem si želi svoje ime med ljubitelji klasičnega rocka zgraditi tudi v Evropi, o čemer pričajo njihove številne turneje na tleh Stare celine v zadnjem obdobju. V okviru aktualne turneje bodo sredi julija nastopili tudi na Pivu in cvetju v Laškem, še pred tem pa so se (znova) predstavili tudi v Wiesnu. Gov't Mule sta ustanovila The Allman Brothers band kompanjona, kitarist Warren Haynes in basist Allen Woody, zato ni težko ugotoviti, da skupina svojo identiteto gradi na temeljih bluesa, čez katere polaga retoriko južnjaškega rocka. Skupina je svoj opus s hitrimi koraki začela širiti v drugi polovici devetdesetih, ko so nadomeščali studijsko neaktivne Allman Brotherse, tako jim je do danes uspelo osvojiti večino baze privržencev The Allman Brothers banda, ki je v Ameriki že zdavnaj dosegel status kulta. Gov't Mule s Haynesom na čelu so že od uvodne skladbe Blind Man In The Dark (»Dose«, 1998) dalje zasedli svojo značilno držo in poslušalce popeljali v svet neskončnih inštrumentalnih pasaž in dolgih jamm delov, zaradi česar je bilo na prvi posluh med seboj celo težko ločiti posamezne kompozicije. Premorov med skladbami in nagovorov Gov't Mule praktično ne poznajo, saj so bili Haynes in kompanija popolnoma osredotočeni na prosto pretočnost čiste glasbene magije, ki je privržence njihovega izrazoslovja kot za šalo potegnila vase. A pozor! Njihove ohlapne maratonske kompozicije, v katere sta kitarist Haynes in basist Jorgen Carlsson vpletala lastne glasbene ideje, znajo biti ravno zaradi svoje navidezne dolgoveznosti za neljubitelje njihovega jezika težkoprebavljie, kar se je poznalo tudi na manjšem številu ljudi pod odrom napram Andersonovem nastopu pred njimi. Gov't Mule so pred sestopom iz odra udarili še z eno svojih sploh prvih skladb Mule in še poslednjikrat tega popoldneva iz steklenice spustili duh južnjaškega bluesa!
Naslednji je na oder stopil LOU REED, razvpiti glasbeni umetnik samosvojih vedenjskih manir, ki je glasbeno javnost nazadnje razburil lansko leto, ko je skupaj z Metallico izdal kontroverzen album »Lulu«. Njegova vsebina ni bila povšeči konzervativnim metalcem, tako je Lou Reed po izdaji prejemal celo grožnje s smrtjo. A njegova zgodovina sega veliko dlje od samega »Lulu-ja«, mož je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja preigraval v danes kultni skupini The Velvet Underground, po njenem razpadu pa nadaljeval s solo kariero, na kateri si je pridobil sloves razvpitega umetnika povsem unikatnega kalupa. Čeprav so organizatorji Lou Reeda oglaševali kot nosilca festivala, je na oder vseeno stopil še pred zaključnim aktom večera. Potem ko se je po odru že razporedila cela četica spremljevalnih glasbenikov, je na koncu prišel še Reed in že takoj udaril z zanj neznačilno agresivnimi linijami skladbe Brandenburg Gate, uvodne skladbe albuma »Lulu«. Hladen Reedov pristop je že uvodoma zmrazil publiko, a od njega populističnih trikov tako ne gre pričakovati. V nadaljevanju sta sledili The Velvet Underground klasiki Heroin z razpotegnjenim osrednjim delom in Waiting for the Man. Lou Reed ostaja pravi interpret – verze je na bogato inštrumentalno podlago polagal v svobodni pesniški obliki, s čimer je danes že 70-letni glasbenik pretkano skril tudi vse bolj pešajočo vokalno formo. Na odru je Reeda spremljal cel zbor multiinštrumentalnih glasbenikov, ki mu je pripravljal pravo orkestralno sozvočje in odpirali širok maneverski prostor prepoznavnim eksperimentalnim točkam. »Lulu« sta v nadaljevanju zastopali še skladbi The View in Mistress Dread, predno je naelektreno vzdušje umirila akustična Walk on the Wild Side (»Transformer«, 1972). Na trenutke intimna glasbena izpoved je znala mestoma zamenjati razpoloženje v sozvočni kič čiste eksperimentacije, tako je Lou Reed tudi v živo upravičil renome glasbenika, ki zna množice z edinstvenimi kreacijami močno privlačiti, a hkrati še močneje odbijati – samodržec med velikani se pač še naprej drži recepta, ki mu je davno tega prinesel uspeh.
Zadnja sta na oder stopila RAY MANZAREK in ROBBIE KRIEGER, ustanovna člana kultne ameriške skupine The Doors, ki od leta 2002 dalje v različnih postavah na odru obujata spomine na dni, ko so v navezi s pokojnim Jimom Morrisonom tvorili eno najbolj popularnih zasedb svoje dobe. Ker sta glasbenika avtorja ali vsaj soavtorja večine The Doors materiala, je takšno obujanje spominov desetletja kasneje popolnoma kredibilno in dandanes edino zares relavantno, kar se tiče igranja The Doors komadov v živo.
Glasbeniki so se razporedili po odru in nastop otvorili s skladbo Roadhouse Blues. 66-letni kitarist Robbie Krieger, ki pod čelom skriva še več gub kot sam Keith Richards, je bil že od začetnih taktov naprej deležen silnih ovacij, tudi sicer je gneča pod odrom govorila, da sta nekdanja The Doors kamerada zasluženo nosilca festivala. V značilne psihadelične vode kalifornijskega rocka druge polovice šestdesetih nas je popeljala skladba Break On Through (to the Other Side), v kateri je svoj kos pogače pripadel tudi magičnim prstom klaviaturista Manzareka. Med osrednjima likoma nastopa je na odru stal Dave Brock, vokalist, sposoben izrednih vokalnih akrobacij, a žal s (pre)skromno odrsko pojavo premalo karizmatična osebnost za zapolnitev frontmanovske pozicije Doorsov 21. stoletja – v tem oziru bi bilo bolje, da bi na odru še vedno stal Ian Astbury, na tem planetu verjetno najboljši približek Jimu Morrisonu. Brock je ob vsakem spontanem Kriegerjevem koraku v njegovi smeri naredil dva vstran, vse zato da ne bi zasenčil kitaristovega ega, takšno plašljivo vedenje pa dolgolasemu pevcu kaj veliko referenc ravno ne bo navrglo. Zimzelena People Are Strange, epska Riders on the Storm in zaključna L.A. Women so netili prave eksplozije navdušenja in v navezi s hladnim večernim pišom poskrbeli za nepozaben sprehod skozi zakladnico The Doors hitov, v bisu pa so nam Američani pričakovano privoščili še Light My Fire, pri katerem je publika preglasila Brocka in njegovo četico back vokalistov. Po odpovedi Iron Butterfly sta Krieger in Manzarek na Lovely days festivalu sama dvignila zastavo psihadeličnega / blues rocka visoko v zrak in tudi mene uspela prepričati, da nista samo še dva v vrsti fosilnih glasbenikov iz neke davno tega pretekle dobe.
Šesta edicija Lovely days festivala je uspešno pod streho in po nekaj pretečenih dnevih se je že začelo odštevanje do prvega vikenda v juliju 2013, ko bo na sporedu novo »srečanje hipijev«.
Nekaj fotografij Gov't Mule in Lou Reeda je prispeval Mitja Groznik.
na vrh