Ljubosumni fant v Ljubljani, a nič več kot to (2007)

Legendarni pevec v osemdesetih letih prejšnjega stoletja izredno popularnih art rockerjev Roxy Music, gospod izrednega šarma, znan po usodno zapeljivih gibih, še bolj usodno privlačnih čarov, s katerim je in verjetno še danes, učinkovito ruši ženske pred seboj, Bryan Ferry, se je na svoji turneji, namenjeni promociji albuma "Dylanesque" (2007), tako naposled ustavil tudi v vlogi samostojnega izvajalca prvič v Ljubljani, katera se po koncertnih obiskih večjih imen v letošnji jeseni nikakor ne zmore pohvaliti.

Pred nastopom tega imenitneža, je maloštevilno občinstvo v dvorani skušala ogreti Tinkara Kovač. Letos je Slovenija polna Tinkare Kovač. Izdala je svoj kritični album "aQa" (2007), s svojo pojavo je temeljito in nepričakovano pretresla občinstvo, ko je med nastopom Roberta Planta v Kopru, prišla na oder delat družbo in izzivat starega Zeppelin prdca. Tinkara torej vešče zavzeto skrbi za to da se nenehno pojavlja v medijih. Podobno me je presenetila tudi med našim obiskom v Grazu na letošnjem koncertu Jethro Tull, kjer je kolegu Andersonu pomagala odpihati Bachov instrumental Bouree. Skratka dekle je dobilo na razpolago pol ure in se odločilo za naravno zvenečo akustično podobo skladb, katere je izvajalo ob tej priložnosti. Sicer stvar okusa, a menim da bi v pol ure pred Ferryjem lahko konkretneje zagrmelo v dvorani. Oder je bila pravzaprav kar Tinkara v enem kosu. Fantje v njenem ozadju, popolni okameneli statisti, brez kančka elektrolitskega prevajanja, skratka poslušni eksekutorji, ki so ubogljivo po Tinkarinih taktirkah drgnili instrumente ter ljubeče navezani greli vsak svoj stolček. Tinkara se je zabavala. Tudi s solo točko na soji flavti v kateri ni skrivala nekaterih gurujevskih namigov velikega prijatelja Iana Andersona (Jethro Tull), vtaknila pa je v svojo solažo na flavti tudi glavni motiv Hendrixove Voodoo Chile. Tu so bile med drugim še The Place 2B, Ko bo prišel in pa Spezzacuori. Punca je neverjetno suverena in seva izredno samozavest, kar je njena izredna odlika. Sicer pa kot omenjeno. Pričakoval sem večji energetski output, saj izbira skladb v set listi, namenjeni za pol urno ogrevanje, njih izvedba v akustični do polakustični preobleki, statičnost spremljevalne ekipe, nekako bolj sodi smiselno pomešana v izvedbo kakšnega headlinerskega nastopa. Tinkara bi definitivno zažgala v trši in električno kompaktnejši različici, brez solo točke in s podreditvijo absolutni "singalong" spevnosti, s katero bi pritegnila tudi večje zanimanje množice, ki med njenim nastopom nikakor ni znala ali premogla zadostne motivacjie, da zadiha z mlado in nadvse karizmatično podjetnico.

Bryan Ferry se je v bleščečem sakoju prizibal s svojo 9 člansko ekipo natanko ob 21.00 uri. Začutilo se je v zraku, da je možakar dobro razpoložen in to je tudi potrdil s svojim pozdravom množici in počaščenostjo, da lahko prvič nastopa v Ljubljani. Možakar je perfekcionist. Po vzoru svoje matične skupine Roxy Music, tudi Bryan skrbi za več člansko zasedbo, ki skreira polno zvočno sliko. Z njim so bile tako tri back vokalne spremljevalke, Colin Good na klasičnem klavirju, Ian Dixon na saksofonih, mladi kitarist Oliver Thompson, kateri je z androgeno pojavo na odru resnično vzbujal ugibanje o polnoletnosti, posebej pa gre izpostaviti tri renomirane glasbenike daljše koncertne in studijske kilomtraže. Prvi je basist Guy Pratt, človek ki je že od leta 1987 kakorkoli povezan s Pink Floyd, bodisi kot studijski ali koncertni "session" kitarist in je nedavno tega spremljal "floydovca" Gilmourja na njegovi turneji v letu 2006, nadalje se lahko pohvali z sodelovanjem z Madonna-o, All Saints, The Shmits, napisal pa je denimo tudi hit Ain't No Doubt, ki ga izvaja britanski igralec Jimmy Nail. Bobnar Andy Newmark je Ferryjev kolega iz Roxy Music, v rocku se je zapisal kot bobnar Sly And The Family Stone, tu so sodelovanja s Spookey Tooth klaviaturistom Garyyem Wrightom, pa Davidom Gilmourjem, Johnom Lennonom, BB Kingom in tudi Ericom Claptonom. Zelo zanimiva kariera je skrita za kitaristom Chrisem Speddingom. Ta je sodeloval z Free basistom Andyjem Frasierom v skupini Sharks, igral pri jazz rock fuzionistih Nucleus, potem Pete Brown's Battered Ornaments in kjer je blizu Pete Brown, je seveda tudi Jack Bruce, nadalje so tu še Alan Price, Mike Gibbs, pa solo albumi, kot tudi, producentsko delo za skupino Sex Pistols.

Torej zasedba, ki ne pozna prav nobene šale! Koncert je Ferry namenil konkretni promociji albuma "Dylanesque". Nekoč je Ferry v nekem intervjuju že leta 1973 izjavil da želi izdati album ki bo posvečen stričku Bobu Dylanu. In sedaj je tu. Koncert se odpre z The "In" Crowd, kateri sledi Kiss And Tell. Zelo sproščujoča "chill out" zgibanka, s katero je občinstvo v trenutku pritegnil na svojo stran. Prvi del koncerta je bil zaznamovan z izvedbo prve falange priredb skladb Boba Dylana začenši z Just Like The Tom Thumb's Blues, Times They Are A-Changin', Positively 4th Street ter seveda pospešena interpretacija Knockin' On A Heaven's Door. Možakar je zlasti razplamtel množico z Slave To Love in za njo z Don't Stop The Dance. Nikakor ni smel manjkati Jelaous Guy, kateremu je bil dodan odlični improvizatorski vložek ene od back vokalistk v izhodnem, dramatičnem delu. Koncert se je na polovici lomil ob instrumentalnem solo duetu klavirja in saksofona v jazzy obarani Body And Soul. Sledil je drugi del šova, ki ga Ferry začni zl When She Walks In The Room, kateri je sledila druga falanga Dylanovih interpretacij z Simple Twist Of Fate, Make You Feel My Love ter impresivna izvedba All Along The Watchtower, kjer je Ferry potrdil svoje art rock mojstrstvo, saj je izkoristil do popolnosti vse možnosti glasbene ekspresije, ki jo nudi 9 članska spremljevalna zasedba. Mladi Thompson je zlasti na tej točki potrdil izredni talent z domiselnostjo izbranih linij znotraj te skladbe. V ta trojček je bila vrinjena točka presenečenja večera in sicer Tokyo Joe ("In Your Mind", 1977). S tega albuma je Ferry še naprej odlično zažigal, ko je izvedel art rockersko perfekcijo Love Me Madly Again, katera je pomenila za ljubitelje tega pevca definitivno enega vrhuncev večera. Roxy Music je Ferry nekoliko spregledal to pot. Razen že omenjene "Lennonesque" Jelaous Guy je v koncu je razživela publiko Virginia Plains ter ter Love Is The Drug. Koncert je zaključil z obvezno Let's Stick Together ter v dodatku nakuril publiko z bluesy soul točko Hold On (I'm Coming) ter še enim Roxy Music hitom Do The Strand.

Ferry je poskrbel za dober zvok med koncertom (poslušano 20m od odra v parterju, na sredini), kreacijo visokega vzdušja, z njegovim edinstvenim vokalom na čelu znamenitega soul blues dotika, skozi demonstracijo svojih zaščitnih znamk kombiniranja novega vala, dotikov art rockovske perfekcije, lahkotnejših pop rock dance pobegov, kot tudi R & B standardov. Kitarista sta ustvarjala skozi koncert izreden atmosferični preplet zvokov, mnogokrat grajenih z uporabno drsnika, ki je v kombinaciji prelivanja barv odrske osvetlitve kreiralo dramatično vzdušje blizu Gilmourjevim koncertnim trikom. Odlični Ian Dixon na saksofonu je v družbi back vokalnih pevk skrbel za vnos polne doze erotičnih skušnjav, ki se bolje ne bi mogla umeščati v celokupno sliko, katero je v Tivoliju tako učinkovito orisal Bryan Ferry. Edini minus gre na rovaš branja verzov med izvedbo pesmi in seveda prekratke minutaže koncerta, z dolžino vsega uro in pol (z dodatkom vred).

62. letnika še vedno krasi žlahtno obarvan glas in stas velikega šarmerja, s čimer je skozi nastop v velikem slogu opravičil, kot znova potrdil svoj sloves. Drugo leto ga bomo baje znova videli na odrih v Evropi, saj naj bi odrinili na turnejo z Roxy Music. Iz neuradnih virov naj bi se to pot Roxy Music pridružil tudi Brian Eno. To se je govorilo tudi predlansko leto, pa smo nato videli Roxy Music brez Ena. To je bil, sproščujoč in nadvse lep večer druženja z legendarnim Ferryjem v mali hali dvorane Tivoli. Ker je bilo število prodanih kart majhno, so to pot dvorano prepolovili.