21. april 2016 je datum, ki se bo v zgodovino zapisal kot dan, na katerega je preminula svetovna glasbena legenda Prince Rogers Nelson. Če pa se iz globalne selimo na bolj lokalno sceno, sta na isti dan na Metelkovi v sosednjih dvoranah potekala dva koncerta. V Gali Hali so nastopili Borknagar, ki sem jih lansko leto poslušal v Tolminu, kjer me niso preveč navdušili, v Channel 0 pa so igrali domači MeduzaleM in francoski LizZard.
V dvorano sem prišel med prvimi in do začetka koncerta se ni nabralo kaj dosti ljudi. Kljub temu so na oder stopili MeduzaleM in pričeli s svojim nastopom. Na srečo se je dvorana sproti polnila in kmalu je bilo v klubu kar precej ljudi, ankaranski trio pa je že od samega začetka igral tako suvereno, kot da bi nastopal pred polno dvorano. Bend sestavljajo vokalist in kitarist Rok Soczka Mandac, basist in spremljevalni vokalist Matjaž Karlovčec ter bobnar Blaž Kocina. Njihova mešanica progresivnega rocka z elementi noisa, post-rocka in na trenutke tudi počasnejših delov, ki so značilni za doom, ter kompleksnih ritmičnih struktur in odličnih kompozicij, zveni zelo sveže in zanimivo. Odlično spajajo Rokove čiste in Matjaževe »umazane« vokale, poslužujejo se ogromno kitarskih efektov in delujejo kot izjemno dobro uigrana celota. Skupina me je presenetila kljub že tako visokim pričakovanjem, in po slišanem lahko brez dvoma rečem, da so med najbolj kvalitetnimi bendi sodobne slovenske alternativne scene.
Na odru so jih kmalu za tem nasledili LizZard, francoski trio, ki je na Metelkovi nastopil lani, kot predskupina progresivcem Soen. Kljub temu da sem se koncerta udeležil predvsem zaradi tega, da bi končno v živo videl MeduzaleM, saj kljub temu, da prihajamo iz iste regije, jih še nisem videel nastopati, so me LizZard navdušili praktično takoj, ko so pričeli z igranjem. Izjemno karizmatičen in talentiran »frontmen« Mathieu Ricou, ki se je v vlogi kitarista in vokalista res odlično odrezal, je blestel tudi v odnosu s publiko. Že kar precej polna dvorana je kar dobesedno kričala od navdušenja, skupina pa je brezkompromisno nizala skladbe, ki so variirale od počasnih balad do udarnih, kompleksnih kompozicij, ki so jih res brezhibno izvedli. Ritem sekcija, ki jo sestavljata basist Will Knox in bobnarka Katy Elwell deluje res odlično, oba sta izjemno dobro tehnično podkovana in skupaj z Mathieuom ustvarjajo celovito glasbeno sliko, ki bi jim jo lahko zavidal marsikateri večji bend.
Publika je bila navdušena, in sam lahko rečem, da res nisem pričakoval tako dobrega koncerta. Obe skupini sta svoje delo opravili več kot le odlično in odziv publike je bil temu tudi primeren. Skupini sta si definitivno zaslužili večji obisk, ampak glede na videno in slišano res ne dvomim o tem, da bosta v prihodnje deležni še večjega uspeha, kot sta ga že bili do sedaj.
besedilo: Tadej Blažič
fotografije: Anja Ivanovič
na vrh