Metal Mania je festival, ki se ga na domačih tleh drži sloves legendarnega. Imel svoje dobre in slabe trenutke, a festival v osrčju Krasa je s svojo domačnostjo vedno poskrbel za preštevilne nepozabne trenutke. Tako glasbene kot tiste obstranske. Metal Manie ni več, a zapuščino zvesto nadaljuje Live After Death, letos, če se ne motim, tretjič zapored. Ni ga prizorišča na svetu, razen mogoče Sotočja Tolminke in Soče, ki bi vzbujalo bolj nostalgične občutke kot legendarne stopnice, ki so v svoji betonski neudobnosti vseeno tako udobne, da lahko na njih brez težave presediš cel dan. Letos so oder nogometnega igrišča znova zasedle pretežno domače zasedbe ter nekaj bendov iz sosednjih držav, za še bolj poletno vzdušje pa so letos poskrbele Kubanke s koktajli.
Čast odpreti letošnji festivala je, skladno z rekom na mladih svet stoji, pripadla mladi primorski thrash sili Black Reaper. Fantje si zadnje leto pridno nabirajo koncertno kilometrino in to se jim zgolj obrestuje, saj na odru delujejo kot dobro naoljena vojna mašina, ki ne pozna milosti. Uigranost bend je vsakič, ko jih ujamem na višjem nivoju, fantje so na odru suvereni in samozavestni, Rokova čupica pa vsakič daljša. Pestra rifaža prikliče predvsem vplive Slayer, Exodus in Kreator, a Black Reaper zaradi energičnosti in simpatičnosti ni moč očitate pretirane generičnosti, navdušujoča pa je tehnična podkovanost benda kot celote in v prvi vrsti rušilnost mladega bobnarja Patrika, ki za baterijo divja kot kak Andy Galeon (primerjave Black Reaper z Death Angel je zaradi mladosti in thrasha ni moč obiti). Black Reaper so bili odličen pozno popoldanski uvod v dvodnevno rajanje.
V žanrsko podobne vode smo z rokavčki zaplavali še z enimi Primorci, Woli Wo iz Grgarja. Bolj surov in brutalen thrash temelji na preprostejših rifih in ritmih, kar pa ne pomeni, da je kaj manj udaren. Prej obratno, saj so Woli Wo Komen napadli kot Satan iz hoste, zmes punka in thrasha je na sicer maloštevilno publiko pod odrom delovala blagodejno, zaradi zgodnje ure pa »utrujenost« po kateri je znan ta »alco-weed thrash metal« bend, še ni prišla do premočnega izraza. Benijevo Abbathovsko renčanje pa je v vroči Komen prineslo malo zimskega vzdušja, hehe.
Tudi z Eruption smo ostali v vodah thrash metala, a se nismo pritoževali. Bend po zadnji kadrovski menjavi, s katero je Škofa na basu zamenjala Nika Krmelj (GMB) po krajšem odrskem zatišju pridno nabira kilometrino. Kljub temu, da je bil to šele tretji koncert v novi postavi so Eruption dokazali, da so se na menjavo temeljito pripravili, uigranost benda je namreč še vedno na zelo visoki ravni. Kitarska naveza Andrej Čuk/Grega Kamenšek je z rifažo znova sekljala tako kot v tistih japonskih restavracijah, kjer kuhar/ninja kuha pred tabo, Nikin bas je rožljal kot tankovske gosenice, Tegla je zmombardiral vse okrog sebe, Buco pa je znova upravičil ime enega najboljših frontmenov pri nas ta hip. Tretji studijski album Eruption trenutno že snemajo in z nestrpnostjo pričakujemo, kaj se bo dalo slišati februarja 2017!
Žanrski preskok je na vrsto prišel z Mist in ker se je že pričelo večeriti se je lepo prileglo malo dumačine in počasnejših ritmov. Tudi puncam in eni bradi se tako kot njihovim predhodnikom poznajo številni koncertni kilometri, ki so se nabrali tudi v tujini. Tako je brez večjih težav znova očaral retro zveneč doom, ki je žanrsko blizu Black Sabbath, Pentagram in Candlemass ter z Nininim vokalom pridobi zlovešč, čarovniški pridih shoda hudičevih priležnic. Z Blaževim prihodom v bend se je še nekoliko okrepil kitarskih del, zato rifi stvaritev novejšega datuma delujejo močnejši in bolj prepričljivi, upam pa, da bo bend s studijskim prvencem čimprej dokazal in potrdil, da niso le trend doom bendov z ženskimi vokali.
Eden težje pričakovanih bendov festivala z moje strani so bili Ater Era, black metal sila iz slovenske Istre, ki se je v začetku letošnjega leta po nekaj mesečnem zatišju prav tako vrnila na koncertne odre. Trio si je odmor namreč vzel zaradi pripravljanja tretjega studijskega albuma, ki naj bi izšel letos, naznanil pa ga je single March to Abysmal Void. Tudi sicer so Ater Era na Live After Death predstavili konkretno dozo novega materiala, ki ga odlikujejo še bolj razdelani atmosferični deli. Ravno ti so tisti, ki na prostoru naše domovine (pa tudi zunaj nje) Ater Era delajo še bolj posebne, saj z brutalnimi deli, ki predstavljajo večni boj s silami teme in močjo narave, delujejo v popolnem ravnovesju. Fantje svojo glasbo bogatijo še s številnimi, za black metal netipičnimi elementi, vokal S.S.-a pa med surovostjo black metalskih izpadov in mirnejših, atmosferičnih delov pluje zanesljivo in mogočno. Ate Era je v dobri uri poleg novih komadov osrečila še z rušilci s prvenca In Autumn's Solitary Deckline ter naslednika Beneath Inanimate Grime, ker pa je koncentracija počasi že popuščala, pa so bili zaradi dolgih komadov in dolgega seta, proti koncu vendarle že nekoliko prepošten zalogaj.
Za prvi in edini heavy metal zalogaj prvega dne so poskrbele Stare device, nova inkarnacija legendarnih Requiem, ki jo poleg očeta številnih nesmrtnih himen Marka Slokarja, sestavljajo Jurij »Egzi« Čotar na vokalu, Domen Lahajnar (kitara), Matjaž Winkler (bobni) in Jani Lah (bas). Od vseh je pravi Egzi stopil v absolutno največje čevlje, saj opravlja vokalne dolžnosti, ki sta jih v preteklosti vršila Primož Romšak in Sergej Škofljanec. Egzi svojo nalogo opravi suvereno, vokalno mu ne gre očitati veliko, tudi kot frontmen zna publiko podžgati v pravih trenutkih, res pa je, da so Requiem himne v ušesa domače heavy metal/hard rock publike zasidrana tako močno, da je vokalne razlike mestoma težko spregledati. Kljub temu pa je bila publika očitno lačna heavy metala, saj je ves čas prepevala refrene hitov kot so Zvedno nebo, Rock'n'Roll naj živi, Kaja, Križarji, Slovenska, energija je bila prava tudi na odru, vzdušje v zraku pozitivno, zaključna himna Stare device pa pričakovan zaključek. Upajmo, da bodo Stare device v prihodnje ponudile tudi avtorski material.
Prvi dan festivala je pripadel »witching hour« ljubljanskega peklenskega tria Hellsword in pošteni dozi starošolskega, blasfemičnega black/speed metala. Old-school šus je predstavljal primeren zaključek, Hellsword pa z novim komadom Call of the Sepulchre opozarjajo, da je novo Zlo vedno za vogalom.
na vrh