Komen ima izvrstno lego v osrčju kraške pokrajine in je zato primerno izhodišče za izlete, le streljal stran, v bližini Opatjega sela lahko priporočim spomenik braniteljem slovenske zemlje med prvo svetovno vojno Cerje, od tam pa je nekaj kilometrov stran na drugi strani meje zanimiv muzej na prostem s kavernami in jarki, prav tako iz prve svetovne vojne.
Na prizorišče smo se tako v soboto vrnili ob petih popoldne, ko bi morali na odru že igrati zagrebški black metalci Frozen Forest, a benda ni bilo od nikoder in je na odru zevala nerodna praznina in tišina. Da organizatorju niti ne javiš, da te ne bo ni ravno primeren odnos…
So pa zaradi tega več časa na voljo dobili srbski thrasherji Alitor, a jim to žal ni kaj dosti pomagalo, saj trenutno nimajo dovolj materiala za daljši set, temveč zgolj kolikor ga ponuja studijski prvenec Eternal Depression, ki je izšel pred dvema letoma. Škoda, saj je četverka iz Vojvodine poskrbela za pravi tornado progresivnega thrash metala, ki se lepo poklanja bendom kot so Xentrix, Anacrusis in Vektor, solaže pa mestoma spomnijo na kasnejše albume Death. Marko Todorović skrbi za učinkovito basovsko rožljanje, njegov vokal pa je za inštrumentalno podobo benda ravno pravšnji, ujel je namreč primerno ravnovesje med agresivnim in melodičnim pristopom. Marku mestoma back vokale dodata oba kitarista, kar vse skupaj le še nadgradi, se pa največji čar Alitor vsekakor skriva v rafalih kitarskih rifov, ki niso samo thrash klišeji, temveč so premišljeni in razdelani in se v mogočno celoto lepo dopolnjujejo z bas linijami in tekočim bobnom. Alitor so bili nadvse prijetno presenečenje, vsekakor daleč najboljši tuj bend letošnjega Live After Death in močno upam, da jih bomo lahko pri nas še videli.
Kar pa ne morem reči za naslednje nastopajoče, Krematorium iz Reke. Ti so bili s svojim predolgim setom generičnega in klišejskega thrash metala že kar pretirano tečni. Toliko bolj, ko jih je proti konca seta spremljal le še en sam samcat človek, vokalist benda pa je še kar tečnaril, da naj publika pride pred oder. Komadi s prvenca Body Bags, ki je izšel lani so bili hitro pozabljeni.
V lepšem in daljšem spominu so ostali someščani Krematorium, Monox, ki so prav tako lani izdali svoj prvenec Perception Changes. Reška peterka preigrava death/thrash metal, ki pa je močno zasidran v modernih, melodičnih vodah z djenty primesmi, kar mestoma spomni na Gojiro ali Meshuggah. Tehnično je bend izjemno dobro podkovan, rušilna je predvsem ritem sekcija, ki jo dopolnjujejo mastni rifi sedemstrunskih kitar, raznolik pa je tudi Tonkov vokal, ki je zanimiv predvsem zaradi nekakšnih napol govorjenih, napol odpetih verzov. Monox so vsekakor bend, ki se ga splača preveriti.
V črnomašni black metal je Komen, ko se je zvečerilo, zavil velik up domačega black metala Cvinger, ki je letos z izdajo drugega studijskega albuma Embodied In Incense postal tudi velik up evropskega black metala. Med drugim so že igrali kot uradni support bend na turneji z Gorgoroth, prebili pa so se tudi na Kitajsko, kjer so odigrali turnejo z več kot deset datumi. Tokrat so svoj kaos prinesli v Komen in ga poteptali s sicer klasično zvenečim black metalom, ki pa ga poživijo z elementi death metala, še bolj pa z liturgičnimi elementi, v stilu kakšnih Batushka. Cvinger so v živo stroj, ki ničesar ne prepušča naključju, morda nekoliko zmotijo zgolj pretirano trigirani bobni in nenehno blast beatanje, a gre pač za black metal in določeni »klišeji« so povsem razumljivi in pričakovani. Ritual je bend podkrepil s svečniki, še bolj pa vokalist Lucerus z mračnim meniškim grlenim petjem s katerim pogosto preseka kričanje in kruljenje. Spet je morda nekoliko zmotil predolg set, ki se je proti koncu že vlekel, a po drugi strani je prav, da bendi, ki si to zaslužijo dobijo konkretno odmerjen čas. Cvinger so skoraj brez dvoma ta trenutek zastavonoše slovenskega black metala, kar bodo novembra dokazovali tudi na coheadlinerski turnejo z norveškimi Ragnarok.
Glede na pokazano pa so brez dvoma zastavonoše heavy metala pri nas Metalsteel, ki so na Live After Death odigrali daleč najbolj dovršen, profesionalen in razdelan nastop. Kar se tiče tako studijskega ustvarjanja kot koncertnega nastopanja bržda najbolj konsistenten metal bend pri nas je znova dokazal in potrdil, da je pot kot so jo ubrali Metalsteel edina pravilna, t.j. je od mlade, neizkušene skupine, ki jo je marsikdo (neupravičeno) zasmehoval, pa do zrelega benda, ki je v vsem izkoristil in presegel svoj potencial. To je potrdil aktualni studijski album This Is Your Revelation in to je znova potrdil njihov sobotni koncert na Live After Death. Odličen zvok, samozavestna odrska igra s potezami v stilu Judas Priest, vrhunska uigranost ter izjemna tehnična podkovanost so le nekateri izmed dejavnikov, ki Metalsteel v živo naredijo preprosto odlične. Punca in fantje so to pot ponudili presek svoje celotne kariere, izmed katere so (mi osebno) izstopali rušilci z aktualne plošče kot so New Way of Thinking, Narcissus, naslovni komad, pa White Circle z Bad In Bed, Topla je smrt s prvenca, ki jo je čudovito odpela Daša, naslovni komad četrte studijske plošče ter posebej prijetno presenečenje z Let Me Be Your Guide. Le-tega na albumu odpoje legendarni James Rivera, v Komnu pa je v njegove čevlje stopil Matej Sušnik in se izkazal z izvrstnim vokalom, ki resda ni dosegel Riverinih nečloveško visokih krikov, je pa njegove linije spretno prilagodil svojim sposobnostim. Matej je to pot še posebej navdušil s svojo vokalno pomočjo Beniju in Roku, tudi sicer pa Metalsteel delujejo na odru kot izjemna ekipa, ki diha z istimi, polnimi pljuči in glede na to, da je od izida This Is Your Revelation minilo že dobri dve leti, z nestrpnostjo pričakujem(o) novi album.
S slovesom Metalsteel se je tudi Live After Death 2016 bližal slovesu, sledil je še nastop ljubljanskih zf thrasherjev Teleport, ki bodo večje pozornosti deležni naslednjič, festival pa je zaključila italijanska black metal zasedba Idolatria.
Live After Death 2016 je tako minil v prijetnem, domačnem vzdušju, kar je glavna odlika tega festivala. Razočaral je obisk, ki je vse skupaj štel verjetno le kakšnih tristo obiskovalcev v obeh dneh, zato bo potreben temeljit razmislek, kako naprej. Organizatorjem z Bištom na čelu ves poklon, velja pa premisliti, kako morda pritegniti več obiskovalcev iz sosednjih držav, letos je bilo na primer Italijanov in Hrvatov le za vzorec. Morebiti bi bila prava formula ponovno eno večje, bolj zvenečo ime na dan, s čimer pa je seveda že povezan večji finančni zalogaj… Kakorkoli, vsekakor želimo, da se Live After Death nadaljuje tudi v prihodnje!
na vrh