Potem ko so britanski kovači metal biblije Judas Priest konec leta 2010 po štiridesetih letih delovanja napovedali poslovilno turnejo, je marsikateremu ljubitelju težkih zvokov zastalo srce. Finalna svetovna turneja ogromne datumske razsežnosti »Epitaph« se je pričela v začetku lanskega poletja na Nizozemskem in odtlej traja praktično brez prestanka. Priesti so medtem že gostovali v obeh Amerikah ter v Aziji in se aprila vrnili nazaj na Staro celino. Dobra koncertna forma, zadovoljiv Halfordov vokal in relativno kredibilno K.K.-jevo nasledstvo na kitari z imenom Richie Faulkner so bile iztočnice lanskega srečanja s Priesti in dovolj močni razlogi, da se na romanje odpravimo še enkrat. Slovenskim ljubiteljem skupine najugodnejši lokaciji za vnovično srečanje z legendami sta bila italijanska Mantova in avstrijski Linz – v slednje mesto, ki bolj kot po koncertu velikih izvajalcev slovi po slastnem pecivu, se je v družbi agencije Koncerti.net odpravil tudi Rockline.
V prvem delu evropske »Epitaph« turneje so Judas Priest nastopali skupaj s hard rock veterani Whitesnake in občasno tudi s Thin Lizzyji - slednji so našo pot prekrižali tudi tokrat.
Thin Lizzy, nekoč neukrotljivi irski jezdeci klasičnega rocka, danes z bolj mednarodno postavo na odrih obujajo spomine na dni, ko so veliki Phil Lynott in kompanija godli pesmi z delavsko tematiko in si v rockerski srenji že v sedemdesetih izborili kultni status. Uspešna zgodba se je s prezgodnjim Lynottovim odhodom iz tega sveta sredi osemdesetih zaključila, njegovi soborci Brian Downey (bobni), Scott Gorham (kitara) in Darren Wharton (klaviature) pa zadnja leta nadaljujejo s preigravanjem pod imenom blagovne znamke, ki je po mojem mnenju ugasnila že leta 1986. A pojdimo lepo po vrsti!
Irci so svoj točno uro dolg sprehod skozi največje hite skupine začeli s skladbo Are You Ready. Pogled na oder je hitro razkril, da je skupina v obdobju od lanskoletne poletne turneje doživela kadrovsko spremembo, Fortusa (Guns N' Roses) je namreč na kitari zamenjal Damon Johnson, v zadnjih nekaj letih spremljevalni kitarist Alicea Cooperja, sicer pa mož bogatega glasbenega znanja. Osrednja figura odrskega dogajanja je bil kakopak Ricky Warwick, frontman škotske zasedbe The Almighty in zadnji dve leti tudi prvo grlo Lizzyjev. Warwick je z globokim, donečim vokalom sledil izvirnim Lynottovim linijam, kar mu je po zaslugi njune barvne identičnosti zlahka uspevalo, a prav slepo sledenje Lynottovi šoli je le še en dokaz, da zasedbi dandaes ostane zgolj še igranje na note stare prepoznavnosti. Po svoji stari maniri se je na levi strani odra dobro zabaval temperamentni basist Marco Mendoza, vajeti pa sta s pogledi izpod nagubanih čel nadzarovala sivolasa šefa, Gorham na kitari in Downey na bateriji. Zimzelenemu venčku v sestavi komadov Jailbreak, Rosalie ter Whiskey in the Jar so Irci presenetljivo dodali še skladbo Still in Love With You (»Nightlife«, 1974) in se tako poklonili padlemu heroju Garyju Mooreu, ki se je za časa nastajanja omenjenega albuma Thin Lizzyjem za kratek čas pridružil prvič. V zaključku nastopa je Gorham zaradi prehitrega Warwickovega uvodnega vstopa v The Boys Are Back in Town 'zelenca' v skupini nagradil s strupenim pogledom, a to ni pokvarilo splošnega dobrega vtisa, ki so ga Thin Lizzy zavoljo izpiljene forme pustili v Tips Areni. Vse lepo in prav, a dejstvo tudi po vnovičnem srečanju z zasedbo ostaja enako – še tako dobre odrske predstave brez idejnega vodje pač ne morejo povrniti kredibilnosti in veličine, ki jo ime Thin Lizzy predstavlja ljubiteljem klasičnega rocka, pa naj bo vloženi trud še tako velik.
Odrski delavci so si vzeli konkreten odmerek časa in kar nekaj vode je preteklo, predno je bila scena pripravljena na prihod heavy metal bogov. Ko je dolgo čakanje prerezal kotaleči se riff Black Sabbath klasike War Pigs, je bilo jasno, da bo zavesa kmalu padla in se bo spektakel lahko pričel.
Uvod z Rapid Fire je bil silovit, tako kot je bilo silovito tudi Travisovo dvonožno udrihanje po bas bobnu, ki je preko še ene »British Steel« klasike Metal Gods pripeljalo do skoka na avtocesto z imenom Heading Out to the Highway! Heavy metalska publika, znana po svoji neomajni lojalnosti, je od prvega trenutka dalje Priestom jedla iz rok in jih na krilih fanatičnega vzpodbujanja prvih vrst nesla naprej. Na tem mestu je treba poudariti, da je bila Tips Arena, največje pokrito koncertno prizorišče v Linzu, to pot zgolj na pol polna, kar pa nekaj tisoč prišlekov ni oviralo pri popolni predaji duše in telesa nesmrtnim Judas Priest klasikam!
Judas Priest v jeseni delovanja še zmeraj delujejo neskrhano in strupeno, še največ preglavic jim povzroča pešujoč Halfordov vokal. Potem ko je bil Rob Halford na »Nostradamus« turneji bleda senca svojih zlatih let, je med dvoletnim premorom očitno dobro negoval svoje glasilke in si tako deloma povrnil formo in z njo načeto samozavest. Da ne bo pomote, srceparajoči vzkliki iz komadov Starbreaker ali Victim of Changes niso več dosegljivi, zato pa se je prvo Priest grlo čisto spodobno spoprijelo s srednje zahtevnimi komadi in tako podrlo še zadnjo oviro za vzlet v heavy metal paradiž! Halfordu je tudi v Linzu uspelo nemogoče – zaprl je usta vsem dvomljivcem, ki so v preteklosti preko njegovega imena že potegnili križec. Veliko črnila je bilo v zadnjem letu prelitega tudi zaradi prišleka, komaj 32-letnega kitarista Richieja Faulknerja. Plavolasi mladenič se je uspešno zoperstavil nehvaležni vlogi naslednjika legendarnega K.K. Downinga, značilno skupno headbanganje in igranje z ramo ob rami pa dokazujejo, da je Faulkner že prevzel prepoznavno odrsko Judas Priest govorico in se poklopil s starejšimi kolegi v skupini. A pravi izziv zanj in za skupino šele sledi – šele snemanje novega albuma bo pravi pokazatelj, iz kakšnega testa je kitarska naveza Tipton / Faulkner, ki je na odru delovala suvereno in si solo točke po bratsko razdelila na polovico.
Judas Priest so repertuar za poslovilno turnejo sestavili po zanimivem kopitu – iz vsakega albuma Halford ere so vzeli najmanj po en komad in tako naredili miks velikega časovnega razpona, vse od »Rocka Rolle« (1974) pa do »Nostradamusa« (2008). Nehvaležno je izpostavljati vse klasike, ki so jih Priesti servirali v Linzu, vseeno pa si omembo zaslužijo vsaj Beyond the Realms of Death (»Stained Class«, 1978), The Sentinel (»Defenders Of The Faith«, 1984) ali presenečenje turneje Blood Red Skies (»Ram It Down«, 1988), žal pa drugi del evropske Epitaph turneje v igrano set listo ni prinesel niti ene spremembe, kar se je ob koncu izkazalo za edini večji minus izleta v Linz.
Zadnji del nastopa je bil plod ustaljenih manir skupine – smrtnonosni Painkiller s Travisovim bobnarskim solo uvodom, vonj bencinskih hlapov Harley Davidsona pred izvedbo Hell Bent for Leather in za slovo še dobrovoljna himna Living After Midnight. Celoten kolektiv je tudi po debelih dveh urah nastopa deloval kot dobro podmazan stroj, sploh neverjeten je bil pogled na 61-letnega basista Iana Hilla, ki je tudi po dolgem boju z izgubo atomov moči mladostniško vztrajal v svoji značilni pozi.
Še eno srečanje z bendom, ki se je davno tega ustoličil kot najvplivnejši heavy metal kolektiv tega osončja, še eno nepozabno doživejte – to so lahko le Judas Priest!
Za prevoz v nedrjih vselej varnega in prijetnega vzdušja je tudi to pot poskrbela potovalna agencija Koncerti.net na čelu z neustrašnim vodjo in klenim rockovskim navdušencem, Concert Freak-om!
na vrh