Četrtkov večer. Ljubljana je bila znova povsem okopana s sončnimi žarki in vonj po pomladi se je že pošteno zažrl v sleherno poro našega glavnega mesta. Nekoliko hladnejša večerna sapa pa ni mogla zatreti mešanice sentimentalnega občutja, obujanja starih spominov ter obenem tudi globoko občutje prikritega pričakovanja pred vrati ljubljanske Cvetličarne. Vnovičen desant na slovenske odre so skrbno, v sodelovanju s TNT Events, splanirali ter nameravali izpeljati srbske legende garažnega rock'n'rolla, beograjska skupina Partibrejkers, ki so v svojem elementarnem odnosu s tradicionalnim rock'n'rollom v dobrih 25 letih svojega ustvarjanja uspeli stkati prepoznaven zvok, ki je "Iggy Popovsko" pozival k hedonizmu, katarzi in ponovno ustoličil prvinskost osnovnih rockerskih vrednot na balkanskih tleh. Brez šminke. Brez nepotrebnega tvezenja. Samo vonj po znoju in zvok iskrenega, sistemu kljubovalnega revolta glasnikov generacije X. Tako je bilo vsaj daljnjega leta 1982, poslanstvo glasnih kritikov političnega razsula na tleh bivše Jugoslavije ter pejzaže izpraznjenega sistema vrednot med srbsko mladino pa so intenzivno opevali vse do leta 2002, ko je luč sveta ugledal zadnji album Gramzivost i Pohlepa. Po tej ni bilo zaznati pulza kakršnegakoli novega navala kreativnosti. Usta so ostala precej apatično nema. Ušesa in misli so se že delno odvadila njihovega energičnega izbruha preprostega rocka, ki zna koketirati tudi z boogie zvokom, pri tem pa mu ne manjka jajc.
Pred vrati ljubljanske Cvetličarne so se začele že okoli devete ure zvečer zbirati množice obiskovalcev, ki so počasi, a zanesljivo začeli polniti praznino pred odrom. Okoli 400 ali več obiskovalcev- recimo, da jih je bilo slabih 500- je imelo skupno troje stvari: v eni roki pivo, v drugi mlada ali malo manj mlada spremljevalka ter na plečih od 20-40 let, postopno segrevanje atmosfere pa je bilo precej umirjeno. Ob 22. uri se zatemnijo luči in na oder zakorakajo Cane in kompanija. Koncert se je lahko začel.
Set razprejo s pesmijo iz prvenca Partibrejkers I- 'Večeras'. Precej nežno in lagodno zveneč boogie rock zazveni kot pretiha spremljava večernemu pivu in energija dvorane ostane atmosferično mirna, mrtva in na temperaturi blizu običajnih temperatur v vašem hladilniku. "Večeras kad lutke šetaju / saznaćeš, saznaćeš istinu / Kako se osećam..." Canetov vokal zazveni kot bi pel mimo množice. Po koncu pesmi lahkoten aplavz. Kot bi prisostvoval akapela koncertu in ne rock'n'rollovskemu izlivu testosterona. Po večeru pa opis stanja popolnega hrepenenja in želje po prepričljivosti z nekoliko živahnejšim tempom- 'Noć', a tonski mojster ostane na pust zvok neodziven tudi po pevčevem nagovoru prek centralnega ozvočenja. Slovenske množice poparčkanih ostarelih rockerjev pa so apatično stale in čakale na svoj doping The Best Of Partibrejkers viž, na katere bi se dejansko dalo preveriti gibčnost vretenc v medeničnem predelu in komunikacija med odrom in zaodrjem je bila edini znak življenja na koncertu. Nato pa prvi hit. 'Zemljotres'. Prvi odziv skandiranja besedil in prvo gibanje v prvih vrstah pod odrom. "Vreme brzo prolazi / Spreman sam da izronim / Noć me izaziva / Dolaze po mene / Glasno komentarišu / Ljudi dosađuju / To nije zemljotres / Moje srce pokušava da kuca...". Odrska dinamika je nekoliko živahnejša in temu primeren je aplavz ter prvi nagovor slovenske raje. Less is more. To dokaže naslednja pesem, ki s svojim rudimentiranim zvokom in preprostim neposrednim nagovorom brez filozofsko zakritih pomenov. Poziv k zabavi in prepuščanju ritmu in sproščenosti. 'Hej ti dole' postreže z nedvoumnostjo in zelo toplo in seksi zvenečo solažo. "Priđi grupi ispred sebe / I radi isto što i oni / To je kompromisna igra / Za mene i za tebe...". Tudi naslednjih nekaj pesmi ostaja vzdušje v dvorani relativno po večini nespremenjeno- metaforično bi lahko množico opisali le kot gozd prosto stoječih kandelabrov. Odrska dinamika pa je bila na robu živčnosti. Precej suh in prazen zvok poskušajo popraviti kar med komadi, ko smo po kanonadi pesmi 'Ti moraš biti moja' deležni odrske tonske probe. Sledi kratka pavza, EPP, po opravičilu zaradi nastalih zapletov pa je tu nova infuzija sveže energije- 'Ona sve zna' zazveni, v navezavi z naslednjo pesmijo 'Daleko od srca', precej bolj suvereno in z jajci, prehod na tematsko razdrobljeno pesem 'Put', ki se poigra s sentimenti jugonostalgikov in vseh, ki jim Balkan diši, pa požanje prve prave stoječe ovacije. "Pričao sam priče o brdu u zlatu / Svoje sam telo video u blatu / Moj duh sada slobodno šeta / Videčeš ga na putu za jug...". Po zelo sugestivni izvedbi pesmi '1000 Godina' je čas za ponovno preverjanje zgodovinskega spomina. Partibrejkers zelo ležerno in sproščeno, morebiti celo namerno malenkost brezvoljno odigrajo eden večjih hitov izsvojega opusa- 'Mesečevu kći', ki je bila nedvomno glavni favorit večera. Ne! Eden glavnih favoritov z liste The best of pa vsekakor... Sledi rahlo funki groove različica pesmi 'Nočas u gradu', ki zaziblje publiko v rahlo zasanjanost, ki jo načrtno prekinejo z osvetlitvijo avditorija. Kje so roke? Kje je evforija? Cane in Partibrejkerji v opoziciji s slovensko publiko je izzvenelo v nezavedni provokaciji in pomenljivih pogledih pri interpretiranju tekstov. Umetniki na odru so zavzeli držo odmaknjenih artistov, žongliranje s publiko pa ni teklo najbolj organsko in naravno. Vsekakor pa gre poudariti, da so beograjski kritiki sistema, opisovalci socialnega brezupa ter hedonistične zadetosti svoje delo opravljali solidno. Po 'Sjajni bodučnosti' se zavemo, da smo rojeni pokvarjeni- 'Rođen loš', poziv k razmišljanju z lastnimi miselnimi potenciali pa podzavestno niza pesem 'Hipnotisana gomila', imaginarij odtujene družbe, ki se je razrasla v veliko rakavo tkivo ljudi brez volje, ciljev in mnenja. In nato finale, po katerem se lahko večina prisotnih odpravi domov spat, saj so slišali domala vse, kar so si želeli- 'Kreni prema meni'. Katarza pa še ni končana. Potrebno vas je pretlačiti s suverenim, napsihiranim vzdušjem družbe represije, kjer se kot poulični sprehajalec lahko kar hitro znajdeš pod gumijevkami- za vsak slučaj in da ne bi slučajno zganjal kakšne neumnosti. 'Poulični hodač' je sarkastična slikanica štrajkov, naraščajočega gneva in nezadovoljstva, vse pa na tak način, da mu zlahka prisluhnemo tudi v Sloveniji. Gre za grenko sladki splet krikov po osvoboditvi ter po tem, da končno najdemo svetle ideale. Svetlo luč pa pričara znova tudi prikupna funky kitara. Erotični groove booster, naraščajoča plima zibajočega ritma zasvoji- tudi zaradi skoraj Morisonovskega diskurza, nakar je rednega dela konec. Po daljšem aplavzu in pozivih za podaljški pridejo ponovno na oder in razvijejo pred takrat že šestoglavo množico še zadnje argumente, zaradi katerih si zaslužijo primat enegega vidnejših rockerskih praporščakov Balkana. Po bobnarskem uvodu, ki se stopnjuje, se prižgejo luči nad odrom. Osvetleni obrazi v dvorani sevajo energijo mešanih občutij. Od začudenja do rahle zadržanosti, tudi popolnega flegmatizma, naštelo pa se je celo nekaj popolnoma navdušenih nad jezičnostjo pesmi 'Gramzivost i pohlepa', popolni, zlati rez proporcev pa dopolni 'Lobotomija', ki sugestivno poziva k načrtnemu odmišljanju vseh skrbi, saj je le tako možno preživeti od danes do jutri. Še toliko bolj mično pa zadonijo akordi novega, svežega komada, kateremu za veliki finale sledi 'Kako je teško bez tebe'. "Suviše ponosan / da bi videla kako je teško / Kako su stvari prazne bez tebe / Kako je teško / Odlazim koracima suviše brzo / Da bi to mogla da vidiš...Na meni..." in v slogu nepreklicnega slovesa samo še kratka zahvala. Luči se prižgejo in množica sme zapustiti tempelj rockovskega "razvrata"...
Pravzaprav večeru ne gre očitati čisto nič. Organizacija je bila brezhibna. Publika je bila zgledna. Godba je bila povsem solidna. Morebiti je v tem problem. Premalo srčnosti in klenega rockerskega patosa in volje je botrovalo tudi mlačnosti množic, vseeno pa je nedvomno res, da smo Slovenci precej nehvaležna in razvajena rockerska publika. Deloma tudi zato, ker so postali vsakoletni desanti in invazije rockerskih bendov z Balkana bolj poredki. Vsaj kolikor med te štejemo še kaj drugega kot le Bajago in postaranega Boru Đorđevića. Upanje po malo večji ponudbi malo bolj rockerskih in malo manj popovskih glasbenih mačkov pa organizatorji obljubljajo tudi z majskimi podaljški Limited koncertne evforije, ki jo bodo nadaljevali Disciplin A Kitschme. Naj bo metafora tokrat dražeča za jezikove brbončice: poleg čevapov in pljeskavic ter bureka, ki smo se jih morebiti že prejedli, bomo deležni še eksotike buranije, srbske pogače in visokopromilnega zvarka domače rakije...
Pred vrati ljubljanske Cvetličarne so se začele že okoli devete ure zvečer zbirati množice obiskovalcev, ki so počasi, a zanesljivo začeli polniti praznino pred odrom. Okoli 400 ali več obiskovalcev- recimo, da jih je bilo slabih 500- je imelo skupno troje stvari: v eni roki pivo, v drugi mlada ali malo manj mlada spremljevalka ter na plečih od 20-40 let, postopno segrevanje atmosfere pa je bilo precej umirjeno. Ob 22. uri se zatemnijo luči in na oder zakorakajo Cane in kompanija. Koncert se je lahko začel.
Set razprejo s pesmijo iz prvenca Partibrejkers I- 'Večeras'. Precej nežno in lagodno zveneč boogie rock zazveni kot pretiha spremljava večernemu pivu in energija dvorane ostane atmosferično mirna, mrtva in na temperaturi blizu običajnih temperatur v vašem hladilniku. "Večeras kad lutke šetaju / saznaćeš, saznaćeš istinu / Kako se osećam..." Canetov vokal zazveni kot bi pel mimo množice. Po koncu pesmi lahkoten aplavz. Kot bi prisostvoval akapela koncertu in ne rock'n'rollovskemu izlivu testosterona. Po večeru pa opis stanja popolnega hrepenenja in želje po prepričljivosti z nekoliko živahnejšim tempom- 'Noć', a tonski mojster ostane na pust zvok neodziven tudi po pevčevem nagovoru prek centralnega ozvočenja. Slovenske množice poparčkanih ostarelih rockerjev pa so apatično stale in čakale na svoj doping The Best Of Partibrejkers viž, na katere bi se dejansko dalo preveriti gibčnost vretenc v medeničnem predelu in komunikacija med odrom in zaodrjem je bila edini znak življenja na koncertu. Nato pa prvi hit. 'Zemljotres'. Prvi odziv skandiranja besedil in prvo gibanje v prvih vrstah pod odrom. "Vreme brzo prolazi / Spreman sam da izronim / Noć me izaziva / Dolaze po mene / Glasno komentarišu / Ljudi dosađuju / To nije zemljotres / Moje srce pokušava da kuca...". Odrska dinamika je nekoliko živahnejša in temu primeren je aplavz ter prvi nagovor slovenske raje. Less is more. To dokaže naslednja pesem, ki s svojim rudimentiranim zvokom in preprostim neposrednim nagovorom brez filozofsko zakritih pomenov. Poziv k zabavi in prepuščanju ritmu in sproščenosti. 'Hej ti dole' postreže z nedvoumnostjo in zelo toplo in seksi zvenečo solažo. "Priđi grupi ispred sebe / I radi isto što i oni / To je kompromisna igra / Za mene i za tebe...". Tudi naslednjih nekaj pesmi ostaja vzdušje v dvorani relativno po večini nespremenjeno- metaforično bi lahko množico opisali le kot gozd prosto stoječih kandelabrov. Odrska dinamika pa je bila na robu živčnosti. Precej suh in prazen zvok poskušajo popraviti kar med komadi, ko smo po kanonadi pesmi 'Ti moraš biti moja' deležni odrske tonske probe. Sledi kratka pavza, EPP, po opravičilu zaradi nastalih zapletov pa je tu nova infuzija sveže energije- 'Ona sve zna' zazveni, v navezavi z naslednjo pesmijo 'Daleko od srca', precej bolj suvereno in z jajci, prehod na tematsko razdrobljeno pesem 'Put', ki se poigra s sentimenti jugonostalgikov in vseh, ki jim Balkan diši, pa požanje prve prave stoječe ovacije. "Pričao sam priče o brdu u zlatu / Svoje sam telo video u blatu / Moj duh sada slobodno šeta / Videčeš ga na putu za jug...". Po zelo sugestivni izvedbi pesmi '1000 Godina' je čas za ponovno preverjanje zgodovinskega spomina. Partibrejkers zelo ležerno in sproščeno, morebiti celo namerno malenkost brezvoljno odigrajo eden večjih hitov izsvojega opusa- 'Mesečevu kći', ki je bila nedvomno glavni favorit večera. Ne! Eden glavnih favoritov z liste The best of pa vsekakor... Sledi rahlo funki groove različica pesmi 'Nočas u gradu', ki zaziblje publiko v rahlo zasanjanost, ki jo načrtno prekinejo z osvetlitvijo avditorija. Kje so roke? Kje je evforija? Cane in Partibrejkerji v opoziciji s slovensko publiko je izzvenelo v nezavedni provokaciji in pomenljivih pogledih pri interpretiranju tekstov. Umetniki na odru so zavzeli držo odmaknjenih artistov, žongliranje s publiko pa ni teklo najbolj organsko in naravno. Vsekakor pa gre poudariti, da so beograjski kritiki sistema, opisovalci socialnega brezupa ter hedonistične zadetosti svoje delo opravljali solidno. Po 'Sjajni bodučnosti' se zavemo, da smo rojeni pokvarjeni- 'Rođen loš', poziv k razmišljanju z lastnimi miselnimi potenciali pa podzavestno niza pesem 'Hipnotisana gomila', imaginarij odtujene družbe, ki se je razrasla v veliko rakavo tkivo ljudi brez volje, ciljev in mnenja. In nato finale, po katerem se lahko večina prisotnih odpravi domov spat, saj so slišali domala vse, kar so si želeli- 'Kreni prema meni'. Katarza pa še ni končana. Potrebno vas je pretlačiti s suverenim, napsihiranim vzdušjem družbe represije, kjer se kot poulični sprehajalec lahko kar hitro znajdeš pod gumijevkami- za vsak slučaj in da ne bi slučajno zganjal kakšne neumnosti. 'Poulični hodač' je sarkastična slikanica štrajkov, naraščajočega gneva in nezadovoljstva, vse pa na tak način, da mu zlahka prisluhnemo tudi v Sloveniji. Gre za grenko sladki splet krikov po osvoboditvi ter po tem, da končno najdemo svetle ideale. Svetlo luč pa pričara znova tudi prikupna funky kitara. Erotični groove booster, naraščajoča plima zibajočega ritma zasvoji- tudi zaradi skoraj Morisonovskega diskurza, nakar je rednega dela konec. Po daljšem aplavzu in pozivih za podaljški pridejo ponovno na oder in razvijejo pred takrat že šestoglavo množico še zadnje argumente, zaradi katerih si zaslužijo primat enegega vidnejših rockerskih praporščakov Balkana. Po bobnarskem uvodu, ki se stopnjuje, se prižgejo luči nad odrom. Osvetleni obrazi v dvorani sevajo energijo mešanih občutij. Od začudenja do rahle zadržanosti, tudi popolnega flegmatizma, naštelo pa se je celo nekaj popolnoma navdušenih nad jezičnostjo pesmi 'Gramzivost i pohlepa', popolni, zlati rez proporcev pa dopolni 'Lobotomija', ki sugestivno poziva k načrtnemu odmišljanju vseh skrbi, saj je le tako možno preživeti od danes do jutri. Še toliko bolj mično pa zadonijo akordi novega, svežega komada, kateremu za veliki finale sledi 'Kako je teško bez tebe'. "Suviše ponosan / da bi videla kako je teško / Kako su stvari prazne bez tebe / Kako je teško / Odlazim koracima suviše brzo / Da bi to mogla da vidiš...Na meni..." in v slogu nepreklicnega slovesa samo še kratka zahvala. Luči se prižgejo in množica sme zapustiti tempelj rockovskega "razvrata"...
Pravzaprav večeru ne gre očitati čisto nič. Organizacija je bila brezhibna. Publika je bila zgledna. Godba je bila povsem solidna. Morebiti je v tem problem. Premalo srčnosti in klenega rockerskega patosa in volje je botrovalo tudi mlačnosti množic, vseeno pa je nedvomno res, da smo Slovenci precej nehvaležna in razvajena rockerska publika. Deloma tudi zato, ker so postali vsakoletni desanti in invazije rockerskih bendov z Balkana bolj poredki. Vsaj kolikor med te štejemo še kaj drugega kot le Bajago in postaranega Boru Đorđevića. Upanje po malo večji ponudbi malo bolj rockerskih in malo manj popovskih glasbenih mačkov pa organizatorji obljubljajo tudi z majskimi podaljški Limited koncertne evforije, ki jo bodo nadaljevali Disciplin A Kitschme. Naj bo metafora tokrat dražeča za jezikove brbončice: poleg čevapov in pljeskavic ter bureka, ki smo se jih morebiti že prejedli, bomo deležni še eksotike buranije, srbske pogače in visokopromilnega zvarka domače rakije...
na vrh